Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bila v skladu s predpisi uporabnik ter plačnik storitev tožeče stranke druga pravna oseba. Tožeča stranka pa druge podlage kot golo dejstvo formalnega sedeža tožene stranke na naslovu Y ni ponudila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13042/2009 z dne 12. 2. 2009 razveljavilo tudi v 1. in 4. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je mogoče skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - da družba E. d.o.o. posluje na naslovu X ter da je najverjetneje tudi največji porabnik vode na tem naslovu; - da je družba E. d.o.o. najkasneje z dopisom z dne 27. 6. 2008 tožečo stranko obvestila, da je ona prejemnik računov za porabljeno vodo na odjemnem mestu 14809; - da je družba E. d.o.o. tožečo stranko dne 29. 8. 2008 ponovno obvestila, da želi nastopati kot plačnik storitev po vtoževanih računih; - da je tožeča stranka kljub temu naslovila vtoževane račune za odjemno mesto 14809 na toženo stranko.

7. Sodišče prve stopnje je ob opisanem dejanskem stanju, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, presodilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, saj tožena stranka v predmetni zadevi ni pasivno legitimirana. Pojasnilo je, da tožeča stranka glede na prejeta obvestila s strani družbe E. d.o.o. ni imela razloga, da plačilo vtoževanih računov za odjemno mesto 14809 terja od tožene stranke. Svojo odločitev je utemeljilo na določbah Odloka za pitno vodo (v nadaljevanju Odlok), ki predpisuje, da je plačnik (dejanski) uporabnik storitve (prim. 21. člen Odloka) ter da v primeru večstanovanjske stavbe brez upravnika uporabniki sporočijo, kdo je prejemnik računov za porabljeno vodo (prim. tretji odstavek 18. člena Odloka). Dodalo je, tožeča stranka ni dokazala, da gre za očitno izmikanje plačilu niti da je v preteklosti storitve zaračunavala toženi stranki oziroma da gre pri vtoževanih računih za spremembo načina poslovanja. S takšno materialno pravno presojo se pritožbeno sodišče strinja.

8. Pritožnik ne more uspeti s trditvami, da je sodišče Odlok napačno tolmačilo, ker je kljub sedežu tožene stranke na Y ter beleženi porabi vode zaključilo, da tožena stranka ni dejanski uporabnik storitev. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je dokazala, da je bila v skladu s predpisi uporabnik ter plačnik storitev tožeče stranke druga pravna oseba. Tožeča stranka pa druge podlage kot golo dejstvo formalnega sedeža tožene stranke na naslovu Y ni ponudila. Zgolj s tem podatkom pa utemeljene obrambe tožene stranke, predvsem upoštevajoč tretji odstavek 18. člena Odloka, ni mogla omajati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

9. Prav tako so glede na podatke, objavljene na spletni strani AJPES, ter dejstva, da se vtoževani računi nanašajo na leto 2008, neutemeljene trditve o izbrisu firme E. d.o.o. (ki je bila konec leta 2010 sicer res izbrisana) ter posledični ustanovitvi nove družbe C. d.o.o. (ta posluje že od leta 2002), s katerimi hoče pritožnik prikazati izigravanje zakonodaje.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).