Jedro

Objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih dejanj se nanaša na obstoj upnikove terjatve, dolžnikovo neplačevitost in pravno dejanje, ki se izpodbija. Subjektivni pogoj se nanaša na zavedanje, da lahko pride do oškodovanja upnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v obliki notarskega zapisa med toženo stranko in dolžnikom A. A. dne 18.10.2011 sklenjena darilna pogodba SV 817/2011 nima učinka do tožnikove terjatve v višini 50.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Toženka je dolžna dopustiti poplačilo te terjatve iz njenega 1/12 deleža nepremičnine z ID znakom 001 in iz njenega ½ deleža nepremičnine z ID znakom 002 (I. in II. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnjeno (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati v višini 6.136,74 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zanika obstoj tožnikove terjatve do dolžnika A. A. Vztraja pri trditvi, da je notarski zapis Sv 1052/2009 ničen. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da je A. A. v letu 2008 posodil 100.000,00 EUR in da je notarski zapis nastal zato, ker mu posojilo v višini 50.000,00 EUR ni bilo vrnjeno. Med strankama je nesporno, da 1.10.2009 tožnik A. A. ni izročil denarja. Če bi šlo za ugotovitev terjatve iz naslova posojila, ki je bilo dano pred 1.10.2009 (nesporno je bilo posojilo dano v letu 2008), bi bilo to v zadolžnici zapisano. Notar je namreč o posledicah podpisa notarskega zapisa poučil obe stranki. Vsebina notarskega zapisa ni resnična, ker 1.10.2009 tožnik ni dal A. A. nobenega posojila. Ker posojila ni bilo, zadolžnica nima podlage, to pa je razlog za ničnost pogodbe. Drugačna odločitev sodišča je napačna. Res je funkcija zadolžnice, da dokazuje obstoj že nastale obveznosti, vendar bi moralo biti to v zadolžnici izrecno navedeno. Podpis listine z neresnično vsebino je na stani A. A. pripisati njegovi bolezni, pri tožniku pa takih okoliščin ni bilo. Obstoj terjatve je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbami, da je dolžnik posojilo že v veliki meri poravnal, vendar za svoje trditve ni imel pisnih dokazov. Gre za oderuško pogodbo, kar je ugotovilo izvršilno sodišče v zadevi In 22/2012. Glede izpodbijanega posla – darilne pogodbe – trdi, da ne vsebuje prave volje strank. S sporazumom o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja sta se A. A. in toženka dogovorila, da so tudi nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe, skupno premoženje. Vsebina darilnih pogodb, s katerima je A. A. od toženkinih staršev to premoženje dobil, ni odločilna. Podlaga teh pogodb je odpadla. Posledično sta bili nepremičnini mišljeni kot darilo toženki in zato njeno posebno premoženje. Toženka in A. A. sta najprej sklenila darilno pogodbo, katere končni rezultat bi bil enak rezultatu pogodbe o priznanju posebnega premoženja. Dejanska vsebina pogodbe torej ni bilo darilo, še posebej, ker toženka ni vedela za moževe dolgove. Pogodba o delitvi skupnega premoženja pa je bila res sklenjena po tem, ko je toženka izvedela za moževe dolgove. Graja ugotovitev, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Dolžnik ima terjatev v višini 450.000,00 EUR do svojega delodajalca. Tožena stranka je poleg sklepa o izvršbi, ki obstoj terjatve dokazuje, predložila tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 15.3.2011, iz katere izhaja, da je bil dolžnik redno zaposlen s plačo 10.000,00 EUR mesečno. Trditveno podlago je tožena stranka razširila, ko je dobila sklep o izvršbi VL 12308/2015. Poleg sklepa o izvršbi, je terjatev izkazana tudi s pogodbo o zaposlitvi. Terjatev temelji na pogodbi o zaposlitvi, torej gre za terjatev iz delovnega razmerja in ne za terjatev na podlagi podjemne pogodbe. Družba S. d.o.o. obstaja. Postopek njene likvidacije je bil začet, vendar ustavljen. Terjatev je zato izterljiva. Enako velja za terjatev do B. B. Dolžnik ima torej terjatvi v višini 450.000,00 EUR in 100.384,39 EUR. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljeno so tožeči stranki priznani stroški za postopek s pritožbo v višini 1.096,00 EUR po tar. št. 3210 Taksne tarife, ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni prispeval. Ti stroški zato niso bili potrebni.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi v ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki (upniku), ki izpodbija učinkovanje dolžnikovega pravnega dejanja. Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji, ki jih materialni predpis določa za izpodbijanje dolžnikovih dejanj. Gre za določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predvidevajo sledeče pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj: – objektivni pogoj, ki se nanaša na obstoj upnikove terjatve, dolžnikovo neplačevitost in pravno dejanje, ki se izpodbija (255. čl. OZ); – subjektivni pogoj, ki se nanaša na zavedanje, da lahko pride do oškodovanja upnikov (256. čl. OZ); – rok za izpodbijanje (257. čl. OZ).

6. Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem postopku je sporen obstoj pogojev, predpisanih z 255. čl. OZ.

7. Ni mogoče slediti pritožbi, da tožnik nima zapadle terjatve do dolžnika A. A. V 11. točki prvostopenjske sodbe je pojasnjena pravna narava zadolžnice – listine, ki izkazuje višino in zapadlost tožnikove terjatve do dolžnika A. A. V 14. točki te sodbe je opisano razmerje, iz katerega terjatev izvira. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da obstoj posojilnega razmerja med strankama niti sporen ni. Tako tožnik v svojem zaslišanju, kot A. A. (v svoji izpovedbi v tem postopku in v ugovoru v izvršilnem postopku) sta potrdila obstoj posojilnega razmerja in tudi višino v letu 2008 posojenega zneska. Z zadolžnico, sestavljeno v obliko notarskega zapisa Sv 1052/2009, podpisano pred notarjem, je potrjen nevrnjen del posojila na dan 6.10.2009 (50.000,00 EUR) in zapadlost terjatve. Rok plačila je bil z dogovorom z dne 12.8.2011 podaljšan. V tem dogovoru navedena višina terjatve je skladna s tožnikovo trditvijo, da od 6.10.2009 do 12.8.2011 dolžnik na račun svoje obveznosti ni plačal ničesar. Dejstvo, na katerega opozarja pritožba – da ob podpisu zadolžnice denar ni bil izročen – je nesporno, vendar za odločitev nepomembno. Pritožba izpostavlja, da se v zadolžnici ne navaja pravni posel, iz katerega terjatev izvira. To ni točno, saj je navedeno, da se zadolžnica izdaja za posojilo z dne 1.10.2009. Da bi bila posojilna pogodba sklenjena ali novelirana dne 1.10.2009, nista potrdila niti tožnik niti A. A. Ker pa čas, ko je bilo posojilo dano, ni pravno pomembna okoliščina, je obstoj terjatve kljub temu izkazan. Takó iz zaslišanja tožnika kot iz zaslišanja A. A. je razvidno, da z zadolžnico potrjena terjatev/obveznost izvira iz posojilnega razmerja. Oba sta omenjala posojilo v letu 2008, o katerem obstaja tudi listina. Obstoj posojilnega razmerja je torej razviden iz zaslišanja tožnika in A. A., višina nevrnjenega posojila pa iz zadolžnice SV 1055/2009 in dogovora z dne 12.8.2011. Tožnikova terjatev torej izvira iz posojilnega razmerja, zato trditvi o odsotnosti podlage v zadolžnici navedene terjatve ni mogoče slediti.

8. Pritožbena trditev, da je A. A. zadolžnico podpisal zaradi svoje bolezni, je zgolj navržena. Prvostopenjsko sodišče se je o poslovni sposobnosti A. A. v času podpisa zadolžnice izreklo v 17. do 21. točki sodbe. Pritožbene sodišče z argumenti soglaša in se nanje sklicuje.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da bi bilo posojilo oderuško. Argumenti za to stališče so vsebovani v 21. točki prvostopenjske sodbe. Pritožba zatrjuje naj bi bila oderuška pogodba ugotovljena v zadevi In 22/2012. S katerim pravnim aktom naj bi bilo to ugotovljeno ne navaja, zato takó splošne trditve ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravni pomembnosti dejstva, da je A. A. finančni strokovnjak, ki se je poklicno ukvarjal s finančnimi transakcijami.

10. Pritožnik pritrjuje ugotovitvi, da sta bili pogodbi z dne 8.8.1990 in 26.2.1991, s katerima je pridobil sporno premoženje, pravno veljavno sklenjeni in nikoli razvezani. Če bi podlaga za ti dve pogodbi odpadla, bi darovalca lahko zahtevala vrnitev danega. Da bi se to zgodilo, toženec ne zatrjuje. Pritožbena trditev, da je podlaga pogodb odpadla in „sta bili posledično nepremičnini mišljeni kot darilno toženki“, je na ravni sklepanja, brez dejanske podlage.

11. Enako velja za trditev, da podlaga v obliki notarskega zapisa sklenjene pogodbe Sv 817/2011 k. o. ... ni darilo. Toženka je z izpovedjo, da je z darilno pogodbo A. A. želel vrniti premoženje, govorila zgolj o motivu za sklepanje pogodbe, tako da celo toženkina izpoved ne zanika iz listine vidne pravne narave (cause) pogodbe. Sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja je bil sklenjen kasneje; prej sklenjene darilne pogodbe ne razveljavlja ali spreminja. V sporazumu vsebovana ugotovitev o obstoju posebnega premoženja torej na prej sklenjeno darilno pogodbo nima vpliva. V času njegove sklenitve je toženka vedela za moževe dolgove. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil skupni namen pogodbenikov ob sklenitvi darilne pogodbe drugačen, kot ga izkazuje listina, s katero je posel dokumentiran. Čas sklenitve pogodbe (neposredno po tem, ko je bil sklenjen dogovor o podaljšanju roka vračila) vzbuja pomislek, da je bila pogodba sklenjena zaradi oškodovanja upnika.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da A. A. zaradi darila nima sredstev za poplačilo tožnikove terjatve. Na podlagi verodostojne listine izdana sklepa o izvršbi obstoj P. terjatev (do družbe S. d.o.o. v višini 4500.00,00 EUR in do B. B. v višini 100.384,39 EUR) izkazujeta; pritrditi pa je prvostopenjskemu sodišču, da ob izdaji, na osnovi verodostojne listine izdanih sklepov o izvršbi, terjatve ni bilo treba izkazati. A. A. je bil v preteklosti in je še vedno povezan z družbo S. d.o.o. (statusno, direktor). Res je toženka predložila P., dne 17.10.2014 sklenjeno, pogodbo o zaposlitvi, ki izkazuje plačo v višini 10.000,00 EUR mesečno, ni pa mogoče spregledati da podatki iz izkazov poslovnega izida za leta 2011 do 2014 takih stroškov dela ne izkazujejo. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja nerazumnost mesečne plače v višini 10.000,00 EUR za opravljanje funkcije direktorja družbe, ki ne posluje in je insolventna. Tudi gola trditev o poslovnem sodelovanju z B. B. ne prepriča v podlago za obstoj velike terjatve. Terjatev do B. B. toženka zatrjuje šele v ponovljenem postopku, časa njenega nastanka pa ne pojasni. Zgolj sodni epilog je terjatev dobila šele v februarju 2015, kdaj naj bi nastala oz. iz katerega razmerja izvira, pa ni zatrjevano. Če pa bi terjatvi že obstajali, ju očitno ni mogoče unovčiti. Zakaj terjatvi do sedaj nista bili (niti delno) unovčeni, ni zatrjevano. Čas, ko naj bi A. A. terjatvi uspel unovčiti, ni zatrjevan. Ugotovitev, da družba S. d.o.o. v preteklih letih ni poslovala in ustvarjala dohodka, iz katerega bi bila terjatev lahko poplačana, ni grajana. Zakaj naj bi bilo v bodoče drugače, pritožnik ne pojasni. Dejstvo, da je bil zoper to družbo uveden postopek likvidacije ustavljen, ni okoliščina, ki bi kazala táko spremembo finančnega stanja, da bi bilo poplačilo več 100.000,00 EUR velike terjatve realno. Ni zatrjevano, da bi se ta velika terjatev v preteklosti vsaj delno poravnavala. Enako velja za terjatev do B. B., ki naj bi zapadla že v septembru 2012. 13. Tudi pravdni stroški so pravilno odmerjeni. V pritožbenem postopku II Cp 2769/2014 je tožeča stranka na pritožbo odgovorila. Ker se je pritožnik skliceval na izvršilni postopek In 22/2012, ki je bil v času pritožbenega postopka še v teku, se je bila tožeča stranka prisiljena odzvati z informacijami o stanju tega postopka. Ker sodišče ni zaslišalo priče, je s povzemanjem trditvene podlage razumno dokazovala obseg trditev, o katerih bi priča sploh lahko izpovedovala. Tudi sicer je odgovor na pritožbo celovit povzetek dejstev in okoliščin, pravno pomembnih za odločitev pritožbenega sodišča. Zaradi vseh navedenih razlogov je odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve pripomogel. Stroški njegove sestave so bili zato potrebni.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).