Jedro

Prepoved razpolaganja po 68. členu ZDen ne predstavlja terjatve v smislu 1. odstavka 356. člena OZ, zato ni mogoče govoriti o njenem zastaranju.

Res je, da se je v času od izdaje sklepa do vpisa zemljiškoknjižno stanje spremenilo tako, da ni več vpisan imetnik pravice uporabe pač pa lastnik, vendar je to posledica zakonskih sprememb, po katerih ni več družbene lastnine in s tem imetništva pravice uporabe. Izpodbijani sklep se nanaša na G. T. kot dejanskega uporabnika, slednji pa je sedaj v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik do ½. Gre torej za vprašanje, ali so podani pogoji za vpis po 2. odstavku 148. člena ZZK-1 in za vprašanje, ali je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen. Po stališču sodišča druge stopnje je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen zato, ker se navedeni sklep nanaša na G. T. in ker je v ZLNDL podan pravni temelj za spremembo družbene lastnine v lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v 2. odstavku potrdi.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

: Upravna enota Ljubljana je 6.5.2009 zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani predložila pravnomočen sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora O. L.-Š. št. 04/04-16-351-43/93 z dne 14.11.1994, ki je postal pravnomočen 7.12.1994. Predlagali so, da sodišče na podlagi 3. odstavka 66. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen po uradni dolžnosti izvrši vpis prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.5.2009 opravilo vpis pri nepremičnini parc. št. 296, vl. št. 2189, k.o. S. Š. pri deležu do ½ last G. T. – E. s. p. d.o.o., M. 1, L. in sicer je pri navedenem ½ deležu vpisalo zaznambo prepovedi razpolaganja s parcelno številko 296, k.o. S. Š..

Zoper sklep je družba G. T. ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom ugovoru delno ugodilo in sicer tako, da je dodalo besedilo, da zaznamba prepovedi razpolaganja s parc. št. 296, k.o. S. Š. velja do pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo pod št. 04/04-16-351-43/93. V ostalem je ugovor zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje družba G. T.. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo sklepa tako, da se izpodbijani sklep razveljavi in zaznamba ne opravi. Navaja, da bi zemljiškoknjižna sodnica morala ugovoru v celoti ugoditi, ker sklep upravnega organa z dne 14.11.1994 ni ustrezna listina, ki je podlaga za glavni vpis v smislu določb 29. in 31. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1. Sklep je bil izdan Občini L.-Š., G. T. pa kot dejanskemu uporabniku. Leta 1994 je bila vpisana kot imetnica pravice uporabe O. L.-Š. in ne pritožnik. Slednji tako v letu 1994 kot ob dovolitvi vpisa 15.5.2009 ni bil imetnik pravice uporabe do ½. Pritožnik je nepremičnino kupil po pogodbi z dne 31.8.2007 do ½ in se je 12.9.2007 vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Nemogoče je, da zoper njega učinkuje sklep z dne 14.11.1994. V zemljiški knjigi ni imetnika pravice uporabe, obstaja samo solastnina. Sklep nalaga zaznambo prepovedi pri vložku 1451, k.o. S. Š. in ne pri parcelni številki, ki je temeljni identifikacijski znak. Zemljiškoknjižni sodnik ne more popravljati sklepa zemljiškoknjižnega referenta. Denacionalizacijski postopek S. K. se vodi pod drugo številko in sicer 351-43/1993-64204. Ni jasno, v korist koga je vpisana prepoved razpolaganja. Prepoved pa ne more trajati do pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo, ker upravni postopek pod to številko več ne obstoji. Sicer pa v skladu s 356. členom Obligacijskega zakonika – OZ vse terjatve v desetih letih zastarajo. V tem roku bi moral državni organ predložiti listino, ne pa po petnajstih letih. O stvari je bilo pravnomočno že odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 483/2000 z dne 5.4.2000. V isti stvari ne more sodišče dvakrat meritorno odločati. Do tega se zemljiškoknjižna sodnica ni opredelila. Vpis bi moral biti zavrnjen, ker se je lastništvo spremenilo. Zemljiškoknjižni referent tudi ni zavrnil predloga v preostalem delu, to je do ½. Sicer je ta prepoved popolnoma brezpredmetna, ker je S. K. pod Dn. št. 18146/2007 dne 13.7.2007 vložil izbrisno tožbo, pod opravilno številko VII Pg 136/2007, ki učinkuje proti tretjim osebam. S. K. nima pravice do vračila podržavljenega zemljišča v naravi in tudi ne zakonite podlage za zaznambo prepovedi na podlagi 68. člena ZDen.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 160. člena ZZK-1 v pritožbi proti sklepu zemljiškoknjižnega sodnika ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. To hkrati pomeni, da je preizkus sklepa, s katerim je zemljiškoknjižni sodnik odločil o ugovoru, mogoč le v okviru ugovornih trditev, v konkretnem primeru torej s stališča, ali bi zemljiškoknjižni sodnik glede na trditve, podane v ugovoru, moral ugovoru ugoditi.

Tudi sicer ima pritožnik pravni interes lahko le za pritožbo v tistem delu, v katerem je ugovor zavrnjen. Vprašanje poprave sklepa in vprašanje, zakaj do polovice predlog ni zavrnjen, pritožnika ne zadevata.

Kolikor gre za ugovor o tem, da zastarajo v desetih letih terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo pristojnega organa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se 1. odstavek 356. člena OZ nanaša na terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem. Sklep upravnega organa, ki je bil v konkretni zadevi podlaga za vknjižbo, ne odloča o terjatvi. Prepoved razpolaganja po 68. člen ZDen torej ne predstavlja terjatve v smislu 1. odstavka 356. člena OZ.

Pritožba ima prav, ko pravi, da se zemljiškoknjižno sodišče ni opredelilo do ugovora o tem, da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča opr. št. I Cp 483/2000 z dne 5.4.2000. Vendar pa pomanjkanje razlogov o tem v izpodbijanem sklepu ni odločilno. Iz sklepa, na katerega se sklicujeta ugovor in pritožba, namreč izhaja, da se takrat vpis ni opravil iz formalnih razlogov, kajti sklep tedaj ni bil opremljen s klavzulo pravnomočnosti. Zato ni bilo pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti. Ni šlo torej za vsebinsko odločanje o navedenem sklepu upravnega organa.

Glede na to, da je podlaga za vpis sklep upravnega organa, izdan na podlagi 68. člena ZDen, je nepomembno, v čigavo korist je vpisana prepoved razpolaganja. Bistveno je, da je prepovedano vsakršno razpolaganje. O tem, koliko časa traja prepoved, je zemljiškoknjižno sodišče v izpodbijanem sklepu odločilo. Pri tem ni odločilna številka zadeve, pod katero se vodi zahteva za denacionalizacijo, saj iz sklepa upravnega organa izhaja, da velja sklep do pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložil S. K., L., K. 17. Res je, da se je v času od izdaje sklepa do vpisa zemljiškoknjižno stanje spremenilo tako, da ni več vpisan imetnik pravice uporabe pač pa lastnik, vendar je to posledica zakonskih sprememb, po katerih ni več družbene lastnine in s tem imetništva pravice uporabe. Izpodbijani sklep se nanaša na G. T. kot dejanskega uporabnika, slednji pa je sedaj v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik do ½. Gre torej za vprašanje, ali so podani pogoji za vpis po 2. odstavku 148. člena ZZK-1 in za vprašanje, ali je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen (3. točka 1. odstavka 148. člena ZZK-1 v zvezi z 2. odstavkom istega člena). Po stališču sodišča druge stopnje je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen zato, ker se navedeni sklep nanaša na G. T. in ker je v Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44-2418/97) podan pravni temelj za spremembo družbene lastnine v lastninsko pravico.

Z vprašanjem, ali je prepoved razpolaganja brezpredmetna zato, ker je vložena izbrisna tožba S. K., se zemljiškoknjižno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati. Moralo je presoditi le pogoje za dovolitev vpisa po 2. odstavku 148. člena ZZK-1. Mogoče se je vprašati o razlogih, zaradi katerih je upravni organ obvestil zemljiškoknjižno sodišče o odločbi po petnajstih letih namesto po petnajstih dneh (2. odstavek 46. člena ZZK-1); vendar pa to ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče predlog za vpis zavrniti.

Na ostale pritožbene trditve sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker gre za novote v pritožbenem postopku.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 3. odstavka 161. člena ZZK-1 in hkrati odločiti o izbrisu zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.