Jedro

Obveznost špediterja iz dane garancije za blago v tranzitu je izpolnjena, ko je blago predano namembni carinarnici. Če je blago vrnjeno v državo, na podlagi iste garancije ni mogoče špediterju naložiti plačila carine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave z dne 5.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 11.3.1992, s katero ji je bilo naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin, ker blago ni bilo predano namembni carinarnici. V obrazložitvi navaja, da je uvožen kamion dne 14.11.1991 sicer izstopil iz Slovenije na carinskem referatu, vendar je bil istega dne vrnjen v Slovenijo. Blago je tako ostalo v Sloveniji, zato na podlagi dane garancije tožeča stranka odgovarja za uvozne dajatve.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je kot špediter za blago v tranzitu - za K.S. opravila špediterske posle z rokom predaje blaga na carinskem referatu do 15.11.1991. Blago je dejansko fizično prešlo mejno črto in s tem je bila izpolnjena obveznost špediterja, ki je po prestopu meje tudi izgubil nadzor nad blagom. Ker hrvaški mejni organi niso dovolili uvoza tovornega avtomobila, so ga poslali nazaj. Carinski uslužbenec je v nasprotju s carinskimi predpisi popravil oziroma storniral že izdano potrdilo in dovolil uvoz vozila v državo, ne da bi začel nov postopek uvoza. Tožena stranka napačno ugotavlja, da blago ni izstopilo iz države. Carinarnica špediterja o vsem tem ni obvestila, zato tudi ni mogel slediti dejanjem uvoznika. Zavezanec za plačilo carine je uvoznik, ki je izkoristil napako carinskega uslužbenca in se izognil plačilu carine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot garantu je tožeči stranki bilo naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin za uvožen kamion po carinski spremnici z dne 14.11.1991 z obrazložitvijo, da blago ni bilo predano namembni carinarnici, zaradi česar se sklepa, da je bilo dano v prosti promet, s čemer so izpolnjeni pogoji za carinjenje po 2. odstavku 249. člena carinskega zakona. Tožeča stranka je na podlagi določbe 1. odstavka 200. člena v zvezi s 93. členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I - začasno smiselno uporablja kot republiški predpis) res dala garancijsko izjavo, da bo blago predano namembni carinarnici oziroma izvoženo v predpisanem roku in se zavezala, da bo v nasprotnem primeru poravnala vse stroške carinskih dajatev. Toda po oceni sodišča ni podlage v podatkih spisa, da kamion ne bi bil predan namembni carinarnici. Nasprotno, tožena stranka izrecno ugotavlja, da je kamion dne 14.11.1991 izstopil iz Slovenije na carinskem referatu, vendar se je istega dne vrnil v Slovenijo, ker je bil zavrnjen s strani carinskih organov Republike Hrvatske. To se ujema tudi s potrdilom carinskega referata z dne 14.11.1991, da je bilo blago sprejeto, ki pa je bilo naknadno stornirano, zaradi vrnitve blaga. Z garancijsko izjavo z dne 14.11.1991 se je tožeča stranka zavezala, da bo sporni kamion do določenega roka predan namembni carinarnici. To je bilo storjeno, kar izrecno ugotavlja tudi tožena stranka, s čemer je bila obveznost tožeče stranke iz dane garancije izpolnjena. Zato na podlagi iste garancije tožeči stranki ni mogoče naložiti odgovornosti za plačilo carine in drugih uvoznih davščin za kamion, ki je bil vrnjen v Slovenijo, druge podlage pa tožena stranka ne navaja.

Izpodbijana odločba je nezakonita iz razloga 1. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in sporno odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z že citiranim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.