Jedro

Del zemljišč, ki so bila odvzeta iz uporabe po Zakonu o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Ur.l. SFRJ, št. 5/68 in 20/69) kot nezazidano stavbno zemljišče, ne more biti v denacionalizacijskem postopku obravnavan kot zazidano stavbno zemljišče v razmerju do prejšnjega lastnika, če ta ni bil lastnik stavbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2028/97-9 z dne 26.11.1998 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.5.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 15.11.1996, s katero je v postopku denacionalizacije podržavljenega stavbnega zemljišča parc. št. 400/2, 397/31, 397/17, 676/19, 676/40, 676/41, 676/39 ter delov parc. št. 676/20, 676/21, 676/22, 676/16, 676/17, 676/18, 676/42, 676/36, 676/37, 676/6, 676/43, 676/15, 676/5, 397/1, 397/11, 397/33, vse k.o. K., v skupni izmeri 8579 m2 (ob podržavljenju parc. št. 676/4 v izmeri 1000 m2, parc. št. 676/5 v izmeri 2569 m2, parc. št. 400/2 v izmeri 336 m2, parc. št. 397/33 v izmeri 1785 m2, parc. št. 397/1 v izmeri 2740 m2 in parc. št. 397/31 v izmeri 1785 m2, parc. št. 397/1 v izmeri 2740 m2 in parc. št. 397/31 v izmeri 149 m2, vse k.o. K.) tožeči stranki naloženo plačilo odškodnine z izročitvijo obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v nominalni vrednosti 235.314,14 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe skrbniku za posebne primere F.K. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v upravnem postopku ugotovljeno, da je bilo upravičenki zemljišče, ki je predmet tega spora, podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, ZNNZGZ), ki je v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izrecno uvrščen med predpise, katerih nekdanja uporaba je podlaga za denacionalizacijo, kot tudi, da je bil upravičenki del zemljišča odvzet iz uporabe šele v letu 1970. Dejstvo, da je bila denacionalizacijski upravičenki za zemljišča, ki jih je izročila iz posesti v letu 1970, odškodnina izplačana na podlagi predpisov, izdanih po uveljavitvi ustave iz leta 1963, po mnenju sodišča ne vpliva na njeno pravico do denacionalizacije. Odškodnina, ki so jo upravičenci prejeli, se namreč v postopku denacionalizacije upošteva v skladu z določbo 72. člena ZDen. Po določbah ZDen pravica do denacionalizacije, na podlagi ZNNZGZ, ni pogojevana z izdajo akta o izročitvi zemljišča, kot zmotno meni tožeča stranka. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne cenitve je sodišče prve stopnje ugotavljalo, da sta poročilo zaprisežene stalne sodne cenilke in izvedenke gradbene stroke Z.F. z dne 26.7.1996 in v zvezi s pripombami tožeče stranke podana dopolnitev tega poročila z dne 23.8.1996 izdelani v skladu z ZDen in na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Iz navedenih razlogov in ob upoštevanju dejstev, da tožeča stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljila upravičenost svojih pripomb na ugotovljeno vrednost podržavljenega premoženja, je sodišče ugotovilo, da je stanje nepremičnin v času podržavljenja v postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da upravičenje do denacionalizacije ni podano pri tistih zemljiščih, pri katerih je do dejanskega odvzema zemljišč prišlo šele v letu 1970. Do uveljavitve Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69, ZDSZ) pravni promet pravice uporabe ni bil omejen. V konkretnem primeru pa je bil del zemljišč iz posesti vzet leta 1970 prav na podlagi tega zakona. Ta predpis, ki je bil podlaga za odvzem iz posesti, pa ni naštet v 3. členu ZDen, niti ne sodi v časovni okvir iz 4. člena tega zakona. Ker lastniki, ki so jim bila stavbna zemljišča podržavljena in odvzeta iz posesti na podlagi predpisov, izdanih po uveljavitvi ustave iz leta 1963, niso upravičenci do denacionalizacije, bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, da bi bili upravičenci do denacionalizacije imetniki pravice uporabe na zemljiščih, ki so jih imeli v uporabi od nacionalizacije do odvzema leta 1970 in niso bili v tem času v ničemer prikrajšani. Zato niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo za predmetna zemljišča. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da sta cenitev in dopolnitev cenitve, ki ju je pripravila cenilka Z.F. v skladu z ZDen. Tožeča stranka nasprotuje vrednotenju parc. št. 397/1, ki je ocenjena kot zazidano stavbno zemljišča, čeprav bivši lastnici objekti sploh niso bili podržavljeni, in tudi sicer niso bili njena last, k sami pozidanosti teh zemljišč pa tudi ni prispevala. Ni nobene zakonske podlage, da se to zemljišče oceni oziroma upravičenki prizna kot zazidano stavbno zemljišče. Prav tako za ostala zemljišča ni izkazano po vseh elementih, ki jih določa 11. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, da gre za zemljišča, ki jih je mogoče vrednotiti kot komunalno opremljena. Tožeča stranka predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz predloženih spisov izhaja, da je bil denacionalizacijski upravičenki odvzet iz uporabe del zemljišč v letu 1966, del v letu 1967, del pa v letu 1970. Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja, da je za odločitev o denacionalizaciji pomembno, če je bil del zemljišč denacionalizacijski upravičenki odvzet v letu 1970, odškodnina za ta zemljišča pa določena po določbi 2. odstavka 1. člena ZDSZ s sporazumom med denacionalizacijsko upravičenko in občino. Plačilo odškodnine za odvzem nacionaliziranih stavbnih zemljišč je tudi pomembna okoliščina, ki vpliva na denacionalizacijo stavbnih zemljišč. Zato sodišče prve stopnje nima prav, ko pritrjuje stališču tožene stranke, da so za vsa zemljišča, tudi tista, ki so bila denacionalizacijski upravičenki odvzeta iz posesti v letu 1970, podani pogoji za denacionalizacijo. Ne glede na to pa tudi sicer ne more biti del zemljišč (parc. št. 397/1 v izmeri 136 m2), ki so bila odvzeta iz uporabe po ZDSZ kot nezazidana stavbna zemljišča, v denacionalizacijskem postopku obravnavan kot zazidano stavbno zemljišče v razmerju do prejšnjega lastnika, če ta ni bil lastnik stavbe.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede zemljišč, ki so bila denacionalizacijski upravičenki vzeta iz posesti v letih 1966 in 1967, pa pritožbeno sodišče meni, da opredelitev teh zemljišč kot komunalno opremljenih v poročilu izvedenke F., kljub neizkazanim kriterijem, ni bistvena. Ne more namreč vplivati na odločitev v zadevi, če niti odškodnina za komunalno opremljena zemljišča ne presega 30 % njihove vrednosti, kar pomeni, da se pri odločanju o denacionalizaciji ne upošteva (72. člen ZDen).

Ob tem, da je torej ostalo nepojasnjeno, kakšno dejansko podlago ima sporna odločitev o višini odškodnine kot celoti za vsa zemljišča, je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča kršilo določbo 51. člena ZUS, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti določbe ZDen v nakazani smeri.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. in 76. člena ZUS.