Jedro

Ugotovitev, da toženka v zadnjih dveh letih pred smrtjo svojih staršev ni več bivala v spornem stanovanju, jemlje toženki podlago za sklicevanje na drugi odst. 19.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker toženka stanovanja ni trajno uporabljala za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb ter ni stalno stanovala s svojim očetom ter nato z materjo v zadnjih dveh letih pred njuno smrtjo (1. in 5.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih), ni pridobila pravic po 2. odst. 19.čl. tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti triinpolsobno stanovanje L. in ga izročiti tožeči stranki, zahtevek na izročitev garaže pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju toženkin oče Z. R. umrl dne 5.6.1990, v oktobru istega leta pa je umrla tudi toženkina mati L. Toženka se je po rojstvu prvega otroka v letu 1987 izselila iz spornega stanovanja, zato ni pridobila pravice do nadaljnje uporabe stanovanja po drugem odst. 19.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek. Podrobno je ocenilo med seboj nasprotujoče si dokaze in ugotovilo, da toženka v zadnjih dveh letih pred smrtjo svojih staršev ni živela v spornem stanovanju. Glede garaže je ugotovilo, da gre za drugo pravno razmerje. Najemna pogodba doslej ni bila odpovedana, zato zahtevek v tem delu ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopno oceno dokazov in zavrnilo očitke glede bistvenih kršitev določb postopka pri izvajanju dokazov in njihovi oceni.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1. in 3. točki prvega odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi. Izpodbija dokazno oceno obeh sodišč. Navaja, da sodbi nista pravilno povzeli izpovedi prič M. M., J. Z. in D. Š. Povzema odlomke njihovih pričevanj, za katere meni, da potrjujejo njene navedbe. Opozarja na priče in listine, ki so v prid njenemu stališču. Sodbama očita, da se sklicujeta na izjavo J. M., ki pa ni bil zaslišan. Opozarja na nezanesljivost opažanja in pomnenja posameznikov. Meni, da je zmotno sklepanje sodišča o toženkini neuporabi stanovanja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP s trditvijo, da povzetki izpovedb posameznih prič niso v skladu z zapisniki. Za pričo M. M. navaja, da je izpovedal: "Toženka je živela pri svojih starših do njihove smrti." Iz zapisnika o zaslišanju te priče na glavni obravnavi dne 18.2.1993 pa izhaja, da se navedeni stavek nadaljuje: "oziroma do trenutka, ko je začela živeti pri svojem partnerju skupaj s svojim otrokom". V tem primeru torej tožena stranka ravna prav tako, kot to očita sodbi, sklicuje se na iztrgan citat, ki je sam zase popolnoma drugačen, kot celotna izpoved. Podobno je tudi z izpovedbama prič J. Z. in D. Š. Na iztrganih citatih ni mogoče graditi dokazne ocene. Vendar sodbi prve stopnje te napake ni mogoče očitati. Nasprotno, izredno izčrpno in natačno je ocenila številne dokaze, med katerimi so tudi taki, ki nasprotujejo drugim. Pri nasprotujočih si trditvah posameznih prič je očitno, da vsem ni mogoče verjeti. Sodba prve stopnje za vsak dokaz posebej navaja razloge, zakaj ga sprejema oziroma zakaj ne. Ocena dokazov je opravljena tako, kot to zahteva določba 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Ugotovitve za toženko niso ugodne, zato se z njimi ne strinja. Toda revizijsko sodišče samo ne more ocenjevati dokazov (3. odst. 385.čl. ZPP). Ugotavljanje dejanskega stanja je pridržano sodiščema prve in druge stopnje. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP pa glede na navedeno ni podan.

Neutemeljen je tudi očitek, da se sodbi sklicujeta na pričo J. M.. Sodba druge stopnje v zvezi s tem izrečno navaja, da dokaz sploh ni bil izveden, ker se mu je toženka odpovedala.

Podlaga za revizijsko odločanje je dejansko stanje, ugotovljeno v sojenju na prvi in drugi stopnji. Ugotovitev, da toženka v zadnjih dveh letih pred smrtjo svojih staršev ni več bivala v spornem stanovanju, jemlje toženki podlago za sklicevanje na drugi odst. 19.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker toženka stanovanja ni trajno uporabljala za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb ter ni stalno stanovala s svojim očetom ter nato z materjo v zadnjih dveh letih pred njuno smrtjo (1. in 5.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih), ni pridobila pravic po 2. odst. 19.čl. tega zakona. O zahtevku za izpraznitev stanovanja je bilo odločeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).