Jedro

Materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča; s potekom navedenega roka torej pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrgel kot prepozno. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnik navedeno zahtevo oddal priporočeno po pošti dne 29. 1. 2018, tj. po poteku predpisanega roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Iz tega razloga je zahtevo tožnika zavrgla.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj nasprotuje Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (natančneje Protokolu št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin); ta namreč zagotavlja varstvo premoženja oziroma pravico do mirnega uživanja premoženja. Zato je rok, določen v 11. členu ZNISESČP, ki je imetnikom starih deviznih vlog omogočal vložitev zahtev za verifikacijo le do 31. 12. 2017, neustaven, nezakonit in v nasprotju z že omenjenim protokolom. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožba tožnika vložena prepozno, zaradi česar bi jo bilo treba zavreči. Podredno toženka pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in se nanje tudi sklicuje. Ustreznost določb ZNISESČP (tudi roka iz 11. člena) je tudi sicer že potrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Iz tega razloga toženka sodišču (podredno) predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo vložil pravočasno. Iz vročilnice v spisu namreč izhaja, da je bil izpodbijani akt tožniku oziroma njegovi pooblaščenki, A.A. vročen 8. 6. 20181, tožbo tožnika pa je sodišče prejelo 27. 6. 2018, tj. v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Res je bila navedena tožba nepopolna oziroma nerazumljiva, vendar je tožnik – po pozivu s strani sodišča – njene pomanjkljivosti odpravil, zaradi česar so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjeni vsi pogoji (30. člen ZUS-1).

K I. točki izreka

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ... in št. ... (v nadaljevanju zahteva), ki jo je tožnik vložil 29. 1. 2018. 7. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 8. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik zahtevo vložil 29. 1. 2018, toženka pa jo je prejela 1. 2. 2018. Glede na povedano tožnik torej ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla njegovo zahtevo.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi niti ne prereka ugotovitve toženke, da zahteve ni vložil v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP2; navaja pa, da naj bi bil navedeni rok neustaven, nezakonit ter v nasprotju s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3, ki ureja varstvo premoženja. To pravico sodišče tožniku sicer priznava, vendar hkrati ne more slediti njegovi razlagi v zvezi z njenim uveljavljanjem v tem primeru. Za tožnika sporni rok je namreč vzpostavil ZNISESČP, ki je določil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014. ESČP je z navedeno sodbo Sloveniji naložilo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje (v letu 2015 sprejeti ZNISESČP), da bodo lahko B.B., C.C. in vsi drugi, ki so v enakem položaju, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), pa morajo slednji že po mnenju ESČP izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila Slovenija, in sicer z ZNISESČP. 10. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi materialni rok4 iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča; s potekom navedenega roka torej pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva.

11. Sodišče še pojasnjuje, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Tako v tem primeru tudi ne gre za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. O ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se je tudi (sicer posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno; tožnik je namreč prvostopenjskemu organu oporekal zgolj nepravilno uporabo materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tudi sicer je tožnik predlagal le izvedbo dokazov – vpogled v listine, ki so se že nahajale v upravnem spisu. V te pa je sodišče vpogledalo in jih tudi presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. K II. točki izreka Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Podpisu navedene pooblaščenke na vročilnici je bil sicer pripisan datum 7. 6. (2018), vendar je sodišče sledilo 8. 6. 2018 kot datumu vročitve izpodbijanega akta na podlagi poštnega žiga, razvidnega iz vročilnice. Ne samo, da je v dvomu ravnalo v korist tožnika; tudi datum, razviden iz poštnega žiga je štelo za bolj verodostojen dokaz o dejanskem datumu vročitve. 2 Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik – kot pravilno navaja v izpodbijanem sklepu že toženka – zahtevo oddal priporočeno na pošto dne 29. 1. 2018; tj. po preteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. 3 Tožnik omenjenega protokola sicer v tožbi izrecno ne omenja; omenja pa kršitev pravice, katera je vsebovana v tem aktu, in sicer v 1. členu. 4 Tudi sicer sodna praksa Vrhovnega sodišča med materialne šteje roke, ki so določeni z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice (glej npr. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 63/2012 z dne 5. 12. 2012).