Jedro

Glede na določbi 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP oškodovanec kot tožilec in njegov pooblaščenec nista upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zato jo je treba kot nedovoljeno zavreči (2. odstavek 423. člena ZKP).

Izrek

Zahteva pooblaščenca oškodovanca kot tožilca V.S. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 18.02.1999 na podlagi 3. odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo vlogo (zahtevo za preiskavo), ki jo je oškodovanec kot tožilec V.S. vložil po pooblaščencu. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Na podlagi 2. odstavka iste zakonske določbe sme državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca. Upravičenci do vložitve tega izrednega pravnega sredstva so taksativno našteti. Med njimi ni oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca. Z nobeno od razlagalnih metod si določb 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP ni mogoče tolmačiti tako, da je tudi oškodovanec kot tožilec upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva pooblaščenca oškodovanca kot tožilca V.S. za varstvo zakonitosti nedovoljena in jo je zato po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrglo.