Jedro

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da skladno s prevladujočo sodno prakso, izvršilno sodišče materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme presojati, saj za to podlage v določbi 55. člena ZIZ ni. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na odločbo sodišča EU C-407/18 z dne 26. 6. 2019 ter sklep VSM I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017 so pravno nepomembne, ker odločbi s predmetno zadevo nista primerljivi in zato sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo. Navedeni odločbi sta namreč bili izdani v zvezi s potrošniškimi krediti in Direktivo Sveta 93/13 EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, dolžnik predmetne zadeve pa je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa zastavitelj za obveznost kreditojemalca Z. – prodaja A. K. s.p., ki je kredit glede na izvršilni naslov vzel zaradi nakupa poslovnega prostora, torej je kreditojemalec pravna oseba, ki je vzela kredit za namen njene poslovne oziroma poklicne dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen (I. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik trpi sam svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da je izvršilni naslov, na podlagi katerega teče predmetna izvršba, v posledici nepoštenih pogodbenih pogojev ničen ter sodišču očita, da bi na to moralo paziti po uradni dolžnosti, saj gre za preizkus primernosti izvršilnega naslova v smislu s prisilnimi predpisi in moralo. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017, ki jo v nadaljevanju pritožbe (na treh straneh) povzema skoraj v celoti. Izpostavlja načelo učinkovitosti, predvideno z Direktivo Sveta št. 93/13/EGS ter opozarja na neučinkovitost ureditve instituta odloga po ZIZ. Povzema vsebino predhodnega vprašanja Višjega sodišča v Mariboru, ki ga je ob prekinitvi zadeve I Ip 138/2018 le to postavilo sodišču EU ter bistvene ugotovitve sodišča EU v odločbi C-407/18 z dne 26. 6. 2019. Opozarja, da ureditev po ZIZ ne zagotavlja polnega učinka varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS, saj ob neučinkovitem odlogu izvršbe na predlog dolžnika, zagotavlja le a posteriori varstvo v obliki denarne odškodnine. Poudarja, da konkretni notarski zapis ne more biti izvršilni naslov za terjatev upnika v evrski protivrednosti, saj v tem delu obstoji neskladje med vsebino izvršilnega naslova in sklepom o izvršbi, prav tako pa je vprašanje, ali je upnik dolžnika sploh pravilno terjal oziroma ali je bil odstop od pogodbe upravičen. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in sklepa o izvršbi ter zavrženje predloga za izvršbo, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je poudariti, da je pritožbeno sodišče preizkusilo odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je pritožbeno izpodbijana in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka, ki so opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da predmetna izvršba teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe z dne 28. 9. 2007 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 5. 10. 2007 št. SV 935/07. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da skladno s prevladujočo sodno prakso, izvršilno sodišče materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme presojati, saj za to podlage v določbi 55. člena ZIZ ni1. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na odločbo sodišča EU C-407/18 z dne 26. 6. 2019 ter sklep VSM I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017 so pravno nepomembne, ker odločbi s predmetno zadevo nista primerljivi in zato sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo. Navedeni odločbi sta namreč bili izdani v zvezi s potrošniškimi krediti in Direktivo Sveta 93/13 EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah2, dolžnik predmetne zadeve pa je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa zastavitelj za obveznost kreditojemalca Z. – prodaja A. K. s.p., ki je kredit glede na izvršilni naslov vzel zaradi nakupa poslovnega prostora, torej je kreditojemalec pravna oseba, ki je vzela kredit za namen njene poslovne oziroma poklicne dejavnosti. Ob navedenem se pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje paziti na ničnost izvršilnega naslova zaradi nedopustnih pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti v okviru presoje primernosti izvršilnega naslova za izvršbo, izkažejo kot neutemeljeni.

8. Po določbi prvega odstavka 20a. člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla, pri tem pa se zapadlost terjatve, v kolikor le ta ni odvisna od poteka roka temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, dokazuje z upnikovo pisno izjavo dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, na kar mora notar stranke opozoriti (tretji odstavek 20a. člena ZIZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je iz izvršilnega naslova razviden dolžnikov pristanek na neposredno izvršljivost terjatve oz. obveznosti, upnik pa je s priporočeno pošiljko dolžniku še pred vložitvijo predloga za izvršbo poslal pisno izjavo o zapadlosti terjatve. Ker iz izvršilnega naslova izhaja, da je notar opozoril stranke na dokazovanje zapadlosti terjatve skladno z določbo tretjega odstavka 20a. člena ZIZ, iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je upnik poslal dolžniku pisno izjavo pogodbe neutemeljene, saj je zapadlost terjatve upnik izkazal skladno z določbo tretjega odstavka 20a. člena ZIZ, dolžnik pa z ugovorom ni utemeljil izpolnitev svoje obveznosti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Višino upnikove terjatve oziroma obračun terjatve je dolžnik izpodbijal prepozno, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje in kar pritožba ne izpodbija. Zato dolžnik tudi s pritožbenimi trditvami v zvezi z nepravilno višino terjatve ne more uspeti, saj te trditve niso bile predmet odločanja v ugovornem postopku.

10. Pritožbenim trditvam, da sta v izvršilnem naslovu način in rok plačila opredeljena v mesečnih obrokih v valuti CHF brez opredelitve evrske protivrednosti po nakupnem tečaju N. d.d., veljavnem na dan plačila, ni mogoče slediti, saj iz notarskega zapisa SV 935/07, konkretno iz zadnjega odstavka II. točke notarskega zapisa izhaja, da se uporabnik kredita zavezuje vrniti kredit v CHF ali v protivrednosti v domači valuti zneska obveznosti v tuji valuti, obračunanem po tečaju N. d.d., veljavnem na dan plačila. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik dopolnil predlog za izvršbo dne 6. 4. 2016 in v dopolnitvi predlagal izvršbo za denarno terjatev v CHF, preračunano v evrsko protivrednost po nakupnem tečaju N. d.d. na dan plačila, čemur je sodišče prve stopnje ob dovolitvi izvršbe sledilo. Pritožbeni očitki, da je ugovor utemeljen, ker obstoji neskladje med vsebino izvršilnega naslova ter sklepom o izvršbi, saj je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za upnikovo terjatev v evrski protivrednosti po menjalnem tečaju N. d.d. na dan plačila, so vsled navedenemu neutemeljeni.

11. Ob navedenem je potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal razlogov, ki izvršbo preprečujejo, zaključek o posledični neutemeljenosti dolžnikovega ugovora ter odločitev o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi četrtega odstavka 58. člena.

12. Ker se je pritožba izkazala za neutemeljeno, jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj je ugotovilo, da niso podane pritožbeno uveljavljene kršitve, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

13. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni možen zaključek o neutemeljeno povzročenih pritožbenih stroških in jih ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih dolžnik krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

14. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški v zvezi z njim za predmetno izvršbo niso bili potrebni in jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. sodbo VSRS II Ips 1109/2008, sklep VSRS II Ips 858/2006, sklep VSL II Ip 2629/2017, sklep VSL I Ip 1561/2018, sklep VSK I Ip 20/2018, sklep VSL I Ip 1081/2019. 2 Iz 2. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 izhaja, da je potrošnik v tej direktivi vsaka fizična oseba, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti.