Jedro

Nepomembno je, kdo je oporoko ponaredil, bistvena za ta spor je ugotovitev, da podpis na oporoki in na primerjalnem nespornem gradivu (ki je bil pridobljen tudi s strani tretjih oseb), ni napisala ista oseba. Vprašanja, ali je podpis na oporoki in spornih 50 podpisov falsificiranih, zato ni treba rešiti z novim izvedencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pisna oporoka pred pričami z dne 28. 6. 2014 pokojnega A. A., rojenega ..., umrlega ... 2018, nazadnje stanujočega ..., neveljavna (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 7.669,84 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno, v celoti in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS (URS) pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka).

Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede bistvenih vprašanj v postopku. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga pa je toženki kršilo tudi pravice iz 22. člena URS. Prepričana je, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati B. A., C. A. in D. A., ki bi izpovedali o družinskih razmerah njenega pokojnega brata. Postaviti pa bi moralo tudi drugega izvedenca, ker se izvedensko mnenje in mnenje dr. E. E. razlikujeta v tem, ali bi bil lahko podpis na oporoki in spornih 50 podpisov falsificiranih. Do tega se sodišče ni opredelilo. To pa je izredno pomembno vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti z novim izvedencem. Dr. E. E. je povedal, da v svoji 31 letni praksi ne pozna takšnega primera ponarejanja. Da podpis na oporoki z dne 28. 6. 2014 ni zapustnikov, ni bilo z gotovostjo ugotovljeno. Iz mnenja izvedenke F. F. izhajata dve povsem nasprotni ugotovitvi. Izkazalo pa se je tudi, da se je zapustnik veliko podpisoval zgolj s parafom, čeprav so tožniki trdili drugače. Ponavlja, kaj sta izpovedali obe oporočni priči, zgolj dejstvo, da sta se priči pogovarjali pred sestavo podanih pisnih izjav, pa še ne pomeni, da priči dejansko nista bili naprošeni in nista dejansko sodelovali pri sestavi zapustnikove oporoke dne 28. 6. 2014. Pojasnjuje še okoliščine najdbe oporoke in opravičuje ostarelo mater, ki je glede tega prvič povedala drugače. Ponavlja tudi navedbe glede razmer, v katerih je živela družina zapustnika. Meni, da ni nenavadno in neobičajno, da je brat (zapustnik) zgolj slabih 14 dni po dednem dogovoru, da vse premoženje po pokojnem očetu podeduje on, napisal oporoko in vse premoženje zapustil njej. Sodišče je vse navedeno zmotno ocenilo in prezrlo, da je zapustnik za urejanje vseh kmetijskih zadev v primeru smrti kot namestnico določil G. A. in ne sina H. A. Dokazala pa je tudi, da ne drži, da je imel zapustnik vedno dovolj denarja.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožniki), predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede bistvenih vprašanj v postopku. Z zavrnitvijo dokaznega predloga pa toženki tudi ni kršilo pravice iz 22. člena URS. Dokaz za zaslišanje B. A., C. A. in D. A. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Sledilo je namreč trditvam toženke o odnosih v družini njenega brata ter glede dela na njegovi kmetiji. Zato potrebe po zaslišanju navedenih prič, ki bi potrdile te njene navede, ni.

6. Prav tako ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ne pomeni, da je treba postaviti drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da izvedenec uporabi tisto gradivo, ki je med pravdnima strankama nesporno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno primerjalno gradivo ločilo na nesporno in sporno. Zaradi vztrajanja toženke pa je nato kljub temu odstopilo od tega načela in izvedenki naložilo, da odgovori ali je te dokumente podpisala ista oseba kot oporoko, ali se ti podpisi razlikujejo od podpisov na nespornih dokumentih in če se ali je ob upoštevanju celotnega primerjalnega gradiva možno, da je vse podpisala ista oseba.

7. Na podlagi izvedenkinega mnenja in dopolnitve ter na podlagi zaslišanja izvedenke in priče dr. E. E.1 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so njune ugotovitve v bistvenem skladne in sicer, da je nesporne podpise zapisala ista oseba, pri kateri je sicer z leti prišlo do poenostavitev oziroma nekaterih sprememb pri podpisovanju, kar je v okviru variabilnosti podpisa in da je med spornimi in nespornimi podpisi vidnih precej pomembnih razlik, ni pa vidnih pomembnih skupnih značilnosti. Res se njuni mnenji razlikujeta v tem, ali bi bilo mogoče, da bi tudi sporno primerjalno gradivo in s tem sporni podpis na oporoki napisala ista oseba kot nesporno primerjalno gradivo. Vendar je izvedenka sodišče prve stopnje v tezo, da temu ni tako, utemeljeno prepričala s tem, da je ugotovila pomembne razlike med obema sklopoma pisanj, ki jih ni mogoče pripisati enemu piscu, da je del spornega gradiva neobičajen zaradi večjega števila podpisov na enem listu, da se določene listine pojavljajo v več izvodih, eden pridobljen s strani toženke, drugi s strani tretjih oseb, na katerih se pojavljata dva različna podpisa, in da vse listine, ki jih je pridobila naknadno pri institucijah, ne kažejo tovrstnega tipa podpisa, kot je prisoten na spornih primerjalnih podpisih oziroma na oporoki. Da vseh podpisov (spornih in nespornih) ni zapisala ista oseba (zaradi posebnih okoliščin ob podpisovanju in zato, ker je imel zapustnik kot poštar razvita krajši in daljši podpis), je bilo tako po oceni pritožbenega sodišča v postopku zanesljivo ugotovljeno. Izkazalo pa se je tudi, da tožniki primerjalnega gradiva niso izločali brez podlage in tudi, da toženka kljub pozivu sodišča ni pravočasno predlagala katero gradivo naj se še pridobi. Toženkino vztrajanje, da je treba postaviti novega izvedenca, ker je mnenje prežeto z delitvijo na sporno in nesporno primerjalno gradivo, zato ni utemeljeno. Tako izvedenka kot dr. E. E. sta povedala, da je med obema sklopoma podpisov toliko razlik, da bi ju ločila v vsakem primeru (tudi, če sodišče samo gradiva ne bi ločilo na sporno in nesporno). Nepomembno je, kdo je oporoko ponaredil, bistvena za ta spor je ugotovitev, da podpis na oporoki in na primerjalnem nespornem gradivu (ki je bil pridobljen tudi s strani tretjih oseb), ni napisala ista oseba. Vprašanja ali je podpis na oporoki in spornih 50 podpisov falsificiranih zato ni treba rešiti z novim izvedencem.

8. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni verjelo oporočnima pričama. Podali sta nejasen časovni okvir glede dogovorjene ure srečanja za podpis oporoke in kako so se razšli. Da se niso dogovorili za točno uro, je dejansko neverjetno. Neverjetno je tudi, da bi se pokojni, ki je bil aktiven član in predsednik PGD X, dogovoril za zapis tako pomembnega dokumenta kot je oporoka, na dan, ko je potekala parada ob 120. letnici PGC Y, ki jo je tudi obiskal. Oporočna priča I. I. je priznal, da bila izjava z dne 13. 8. 2019 (o tem, da sta bila oba prisotna kot priči pri oporoki A. A., s katero je kmetijo in vse pritikline zapustil sestri, da sta oporoko podpisala, prav tako jo je podpisal pokojni) v naprej napisana, prinesel jo je toženkin mož in sta jo priči podpisali. Pisno izjavo z dne 27. 6. 2020 (kako je prišlo do dogovora o sodelovanju oporočnih prič pri oporoki pokojnega in kako je zapis in podpis oporoke potekal) je napisal J. J., nato pa jo je I. I., ko sta bila skupaj z J. J., prepisal. Nobenega dvoma tako ni, da sta se oporočni priči, ki sta se tudi na sodišče pripeljali skupaj, uskladili glede bistvenih okoliščin. Tudi njuni argumenti zakaj za oporoko po smrti A. A. nista povedala, niso življenjski. Če bi ju pokojni dejansko prosil, da za oporoko ne povesta, to zanesljivo ni pomenilo, da naj tega ne povesta niti po njegovi smrti (čemu pisati oporoko, če zanjo po smrti oporočitelja ne sme nihče vedeti). Izkazalo pa se je tudi, da sta bili oporočni priči v tesnejši zvezi s toženko in njeno materjo, kot z zapustnikom. Da pričama ne gre verjeti, pa je sodišče prve stopnje sklepalo tudi v povezavi z nezanesljivo izpovedjo matere pokojnega o okoliščinah najdbe same oporoke in v povezavi z malo verjetno možnostjo, da bi pokojni 14 dni po sklenjenem dednem dogovoru, da vse premoženje po očetu deduje on, zapisal oporoko, da vse zapušča sestri. Argumenti sodišča prve stopnje zakaj oporočnima pričama ne verjame so logični, jasni in življenjski in jim ni kaj dodati, zato se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Drži pritožbena trditev, da dejstvo, da je bila izjava z dne 13. 8. 2019 v naprej napisana ne pomeni, da oporoke ni podpisal pokojni, a celotni dokazni postopek zanesljivo kaže drugače. Tega ne spremeni način življenja pokojnikove družine, njegovo morebitno slabo finančno stanje ali določitev toženke za namestnico za urejanje vseh kmetijskih zadev v primeru smrti.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da podpis na sporni oporoki ni zapustnikov, ima tako oporo v celoviti in popolni oceni dokaznega gradiva. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, popolni, življenjsko logični in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, pritožbene trditve pa jih ne ovržejo. Nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan, sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporno pravna pomembna dejstva. O ključnih dejanskih vprašanjih je napravilo obsežen dokazni postopek in skrbno dokazno oceno, ki je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako tožniki, ki so v odgovoru na pritožbo v bistvenem le izrazili strinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

1 Toženka je pripombe na izvedensko mnenje in njeno dopolnitev podala s pomočjo dr. E. E., ki ga je sama angažirala in ga je sodišče prve stopnje obravnavalo kot njenega strokovnega pomočnika, ki je ugotovitve podajal zgolj na podlagi izvedenskega mnenja in dopolnitve ter ni bil seznanjen z ostalim procesnim gradivom v spisu.