Jedro

Razlika med vrednostjo nepremičnin ob podržavljenju in povečano vrednostjo ob vračanju ne presega 30%. S tem je izpolnjen pogoj za vračanje nepremičnine po 1. odstavku 25. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za gospodarstvo občine I. z dne 12.12.1994. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo vzpostavil lastninsko pravico na delu zgradbe, stoječe na parc. št. 1834/1 k.o. I.B., v naravi poslovna stavba in dvorišče, v korist upravičenca J.Ž. ter določil nadaljnjo uporabo te nepremičnine v korist tožeče stranke do 7.12.1998. Tožena stranka ugotavlja, da je v predmetni zadevi bilo sporno le, ali se mora prizidek šteti h glavni poslovni stavbi tako, da oboje predstavlja eno nepremičnino, sporna pa je bila tudi višina vrednosti podržavljenega premoženja. Izdelani sta bili dve cenitvi, ki pa jih tožeča stranka z ničemer ni konkretno izpodbijala, izražala pa je splošno nestrinjanje z njima in se sklicevala na cenitev M.M., katere cenitev pa je bila zavrnjena, ker ni bila izdelana na predpisan način. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bil na ustni obravnavi dne 14.6.1994 zaslišan izvedenec D.D., iz pisnega poročila izvedenca M.K. z dne 15.8.1994 oz. iz primerjave posameznih cenitvenih postavk podjetja pa sledi, da se izvedenca bistveno ne razlikujeta. Vse to je pravilno obrazložil upravni organ prve stopnje, prav tako pa je posebej obrazložil, zakaj je katero od cenitvenih postavk štel za pravilno. Upravni organ prve stopnje je tudi pravilno ugotovil, da ne gre pri podržavljeni stavbi oz. stavbi, ki se vrača, za različna objekta. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil prizidek zgrajen po podržavljenju in zato tudi ni predmet tega postopka denacionalizacije, saj predstavlja samostojen objekt. Upravni organ prve stopnje je ugotovil vrednost objekta ob podržavljenju v višini 274.027 DEM in ob vračanju v višini 310.412 DEM. Glede na tako ugotovitev je vrednost objekta ob vračanju za 13,28 % večja od vrednosti objekta ob podržavljenju. Tožena stranka zato zaključuje, da sedanja vrednost objekta glede na vrednost objekta ob podržavljenju, v smislu določbe 1. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen ni bistvena in zato ni dolžnost upravičenca, da plača odškodnino. Tožena stranka ugotavlja, da izrek odločbe upravnega organa prve stopnje ni pomanjkljiv in da odločba ni neizvršljiva. Ugotavlja tudi, da se upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku ni povsem držal napotkov tožene stranke, vendar je v zadostni meri ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialne pravne predpise.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku ni upošteval napotil tožene stranke, ker izvedenca nista bila soočena, s takim izvajanjem dokazov pa tožeča stranka ne soglaša, saj ves čas predlaga, da se določi novi izvedenec. Tožena stranka je spregledala, da v izreku odločbe prve stopnje ni navedena vrednost nepremičnine v času nacionalizacije oz. v času vračanja. V celotnem postopku je bistvenega pomena vrednost nepremičnine in njeno bistveno povečanje. Zato tožeča stranka ves čas postopka predlaga, da bi izvedenec pregledal njeno kompletno in urejeno dokumentacijo.

Dosedanja izvedenca sta le prepisovala podatke o površini poslovnega prostora. Tako se pojavlja tudi dejansko vprašanje površine poslovnega prostora, ki je predmet vračanja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka P.Ž., pravni naslednik upravičenca, v odgovoru na tožbo navaja, da je predmetni objekt zgradila njegova družina leta 1925 in je istoveten s sedanjim, saj ni ničesar dodano k zgradbi, od kar je bila nacionalizirana. To je razvidno tudi iz fotografij (fotokopij) iz leta 1925 in 1960, ki jih prilaga odgovoru. Cenilci so korektno opravili svoje delo. Navedbe tožeče stranke v postopku, da je zgradbo med drugo svetovno vojno zadela bomba in jo uničila, so neresnične, kar je dokazljivo s še živečimi pričami.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pravilno odgovorila na vse navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi proti odločbi upravnega organa prve stopnje. Upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku res ni dobesedno sledil napotku tožene stranke glede ponovne ocene vrednosti podržavljene nepremičnine. S takim ravnanjem pa, tako kot ugotavlja tudi tožena stranka, niso bile storjene take napake, ki bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Upravni organ prve stopnje je dejansko stanje v zadostni meri ugotovil in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil določbe ZDen ter svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložil. Opravljeno je bilo zaslišanje izvedenca, ki je pojasnil razlike v cenitvah glede na drugega izvedenca. Pri tem je bistveno za odločitev, da ugotovljena razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in povečano vrednostjo ob vračanju znaša 13.28 % in ne presega 30 % vrednosti nepremičnine ob podržavljenju. S tem je izpolnjen pogoj za vračanje nepremičnine po 1. odstavku 25. člena ZDen brez poračunavanja razlike v vrednosti. Tožeča stranka sicer ves čas postopka zatrjuje povečano vrednost nepremičnine v času vračanja, vendar za to ni predložila nobenega dokaza in terja le postavitev novega izvedenca. V dosedanjem postopku je upravni organ utemeljeno zavrnil cenitev M.M., ker ni bila izdelana na predpisan način. Cenitev A.Č., ki jo je predložila tožeča stranka sodišču po vložitvi tožbe, pa bi morala biti vložena v teku postopka, ne pa šele v upravnem sporu. Ob tem pa sodišče ugotavlja, da ta cenitev upošteva tudi prizidek s kotlovnico, ki pa sploh ni predmet vračanja. V tem postopku denacionalizacije se vrača le objekt, ki je bil predmet razlastitve, zato niso pomembne malenkostne razlike površine objekta v posameznih cenitvenih poročilih, niti ni potrebno, da je vrednost objekta navedena v izreku odločbe.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Ur. l. SFRJ, št. 4/77). Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št.50/97).