Jedro

Ob upoštevanju tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 39., 41., 42., 44., 47. in 48. členu tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru, v katerem se prošnja tožnikovega delodajalca opira na določila 36. člena ZTuj-2, ne gre. Glede na to je izpodbijana odločba nedvomno dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izpodbijana odločba ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne, saj nima vsebinske obrazložitve, ki bi obsegala ugotovljeno dejansko stanje glede vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin v okviru, ki ga vsebinsko opredeljujejo določila 5. alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega in drugega odstavka 37. člena ZTuj-2. Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic (ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi). Tudi v konkretnem primeru tako ni (več) izkazana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s pravnomočno sodbo v I. točki izreka tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pri čemer pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12016/2013-6 z dne 1. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 22% DDV, kar skupaj znaša 427,00 EUR, v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011) odločila, da zavrne prošnjo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. V obrazložitvi ugotavlja, da je delodajalec A.A. s.p., dne 22. 7. 2013 za tožnika vložil prošnjo, iz katere je razvidno, da je s tožnikom sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prokurist – zastopnik, imenovan za dobo enega leta od 12. 7. 2013 do 11. 7. 2014, ter da je tudi iz podatkov uradne evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) razvidno, da mu je bilo za isto obdobje od 12. 7. 2013 do 11. 7. 2014 izdano delovno dovoljenje za zaposlitev pri A.A. s.p. V vlogi je kot kraj prebivanja tujca navedena Ljubljana. Nadalje na podlagi podatkov uradne evidence Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) ugotavlja, da je tožnik pri samostojnem podjetniku A.A. s.p., vpisan kot prokurist. V obrazložitvi povzema navedbe tožnika v zapisniku o zaslišanju tujca, ki je bilo opravljeno dne 13. 9. 2013 v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije v Prištini, in sicer, da bo njegov namen prebivanja v Republiki Sloveniji delo v Ljubljani, kjer bo delal pri A.A. s.p. kot pomočnik podjetja. Na posebno vprašanje, kje namerava prebivati v Sloveniji, je tožnik izpovedal, da bo stanoval pri svojem šefu, ki je stric tožnikove žene, točnega naslova ne ve. Na posebno vprašanje, ali ima v podjetju kakšno funkcijo, je temu pritrdil in izpovedal, da je to vodenje delavcev. Na nadaljnje vprašanje, kakšno delo bo opravljal v podjetju A.A. je izpovedal, da bo pomočnik lastnika, torej, da bo nadziral delavce pri samem delu. Posebej vprašan je izpovedal, da je zastopnik podjetja A.A. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka dobesedno navaja nadaljnja tožniku zastavljena vprašanja, skupaj z njegovimi odgovori. V obrazložitvi povzema tudi določilo 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 ter zaključuje, da glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenjuje, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, glede na to, da je iz zapisnika razvidno, da ne ve, za katero delo mu je bilo izdano delovno dovoljenje ter da tožnik v zapisniku trdi, da ni podpisal podpisal pogodbe o zaposlitvi in da ne ve, kaj je to prokurist, ima pa sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurist, ter da tožnik pravi, da je njegovo delo delo pomočnika, oziroma, oprezati na delo delavcev. Zato tožena stranka meni, da obstaja utemeljen sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi izpostavlja, da poznavanje pojma prokurist ni v nikakršni relevantni zvezi s presojanjem možnosti, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožniku so poznane vse podrobnosti in okoliščine o zaposlitvi, ki jo bo opravljal v Republiki Sloveniji, za kar si je že pridobil tudi delovno dovoljenje, pozna kraj delovnega mesta, delovni čas in višino plačila, ki ga bo prejemal za opravljeno delo, prav tako pozna delodajalca, pri katerem bo delo opravljal in s katerim se je dogovarjal o delovnih nalogah opisno, že na zaslišanju pa je izpovedal, da bo opravljal funkcijo vodenja delavcev, da bo pomočnik lastnika in da bo njegovo delo obsegalo predvsem nadzorovanje dela drugih delavcev, iz česar se lahko jasno zaključi, da je tožnik opisal funkcijo prokurista v majhnem podjetju, opravljal bo vodstvene naloge, ki pri tako majhnem podjetju v veliki večini predstavljajo resnično le nadzorovanje in odrejanje dela drugim zaposlenim, prokurist kot zastopnik podjetja vodi njegove posle, za svoje delo pa je odgovoren lastniku podjetja in v tem smislu je bila podana tudi izjava tožnika, da bo pomočnik lastnika. Tožnik je med drugim pravilno navedel tudi lastnika podjetja. Da bo to delo resnično tožnik opravljal, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi pa, nenazadnje, dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik v poslovnem registru že naveden kot prokurist delodajalca, tako da je jasno, da ima tožnik resen namen v Republiki Sloveniji opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ki mu je poznana in jo je tudi podpisal. Na zaslišanju se je le zmedel, saj je bil pod pritiskom postopka ter izjavil, da pogodbe še ni podpisal. Da iz tega razloga in ker tožniku ni poznan pojem prokurist zanemari vsa dejstva, ki gredo tožniku v prid ter odloči, da obstoji utemeljen sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, po mnenju tožnika ne vzdrži kritične presoje, saj poznavanje pojma prokurist ni v relevantni zvezi s presojanjem možnosti, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, pač pa je zato potrebno ugotoviti druga dejstva, kot so morebitna predhodna kaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatki o storjenih prekrških in podobno. Tožnik pa v tej zvezi poudarja, da je za rešitev predmetne zadeve pomembno dejstvo, da tožnik doslej kaznivih ravnanj v svoji državi ni izvrševal, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da teh ne bo izvrševal niti v Republiki Sloveniji, kakršnakoli drugačna domneva pa bi ga neupravičeno postavila v diskriminatoren položaj. Po mnenju tožnika bi izpodbijana odločitev lahko temeljila izključno na podlagi nacionalnih predsodkov oziroma diskriminacije na podlagi nacionalne pripadnosti, tožniku pa je bilo poseženo v njegovo ustavno pravico svobode dela v Republiki Sloveniji, saj kljub dejstvu, da izpolnjuje vse pogoje in ima urejene že vse formalnosti za nastop dela v Republiki Sloveniji, le-tega zaradi izpodbijane odločbe, ki temelji na diskriminatorni odločitvi, ne more nastopiti. Upravni organi so zavezani z načelom materialne resnice po določbah ZUP, po katerem so dolžni postopati in pravilno ter popolno ugotoviti dejansko stanje, medtem ko je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju v smislu 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), kar gre po mnenju tožnika izključno na njegovo škodo. Nadalje meni, da se je tožena stranka pri reševanju vprašanja utemeljenosti zahtevka napačno oprla na 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 in tako uporabila napačne določbe ZTuj-2 oziroma s tem napačno uporabila materialno pravo v smislu 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, zagrešila pa naj bi tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je že iz izpodbijane odločbe razvidno, da je ni mogoče preizkusiti. Pri tem gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, po katerem se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti, kar je skladno s teorijo pravnega prava podano tudi v primeru, če izdana odločba nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve pa bi jo po zakonu morala imeti in tako ni mogoče presoditi utemeljenosti izreka odločbe. Izpodbijana odločba sicer formalno vsebuje obrazložitev, vendar dejansko ni obrazložena, saj so v njej zgolj citirane zakonske določbe in povzetek zapisnika zaslišanja tožnika z dne 17. 9. 2013, medtem ko v obrazložitvi ni navedeno, katera dejstva je tožena stranka v postopku sploh sama ugotovila. Tako niso navedeni razlogi, ki opravičujejo domnevo tožene stranke, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, ne da bi se opredelila do dejstva, da je tožnik predložil potrdilo o nekaznovanosti, kot tudi ne, zakaj tako potrdilo za toženo stranko ni pomembno pri presoji, ali se bo tožnik ravnal v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Tožnik poudarja, da tako svoje pravice do sodnega varstva sploh ne more učinkovito izvrševati, saj ne ve, zoper katere ugotovitve tožene stranke se mora braniti oziroma jih izpodbijati in zato tudi iz tega razloga meni, da je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožnika iz razloga zaposlitve ali dela ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

Hkrati s tožbo je tožnik ob sklicevanju na 3. odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe V njem izpostavlja, da mu je bilo v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za zaposlitev za dobo enega leta, na podlagi katerega bi tožnik lahko delal in pridobival dohodek. Meni, da bi mu z neizdajo predlagane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, saj mu je z nezakonito odločbo tožene stranke onemogočeno delati v pekarni in tako pridobivati dohodek za preživljanje tožnika in njegove družine tako, da je trenutno tožnik brez dohodkov, saj si zaradi nameravanega dela v Sloveniji ni iskal zaposlitve na Kosovu, poleg tega pa je negotova tudi njegova prihodnost, saj mu upoštevajoč trajanje sodnih postopkov preti, da ga, ko bo o tožbi pravnomočno odločeno, delodajalec ne bo več potreboval, prav tako pa mu bo potekla veljavnost dovoljenja za zaposlitev. Tako bi morebitna sodna odločitev v njegovo korist lahko pomenila le mrtvo črko na papirju, ki pa tožniku ne bo omogočila, da bi v obdobju veljavnosti delovnega dovoljenja v Republiki Sloveniji delal in pridobival dohodek.

Tožena stranka v danem roku odgovora na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ni vložila, v odgovoru na tožbo pa nasprotuje vsem tožbenim navedbam iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Sodišču še pojasnjuje, da v zadnjem času obravnava zelo veliko prošenj prosilcev iz Kosova, ki izkoriščajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji za prehod v druge države Evropske unije (v nadaljevanju: EU) ter skušajo na več načinov pridobiti delovna dovoljenja, ne poznajo pa delovnih nalog in obveznosti, ki jih s tem prevzemajo. Ob zaposlitvi tujca, ki ni iz EU, mora delodajalec načeloma upoštevati trg delovne sile. Ker pa se z vpisom prokure pri samostojnem podjetniku zaobide upoštevanje trga delovne sile, lahko tujci na lažji način pridobijo delovno dovoljenje za tujega zastopnika. Vse prevečkrat pa se kasneje pri podaljšanju dovoljenj za začasno prebivanje tujcev ugotovi, da tujci dejansko ne opravljajo delo prokurista, ampak delo navadnega delavca (peka) v podjetju, kar je v nasprotju s podelitvijo prokure. Iz navedenega izhaja, da tujci dejansko ne prebivajo v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega so zaprosili za izdajo dovoljenja ali ne opravljajo dela, zaradi katerega so prišli. Tožena stranka še navaja, da ne spreminja svoje odločitve kljub temu, da je tožnik predložil zakonsko določena dokazila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker v njegovem primeru meni, da obstajajo zadržki iz 55. člena ZTuj-2, na podlagi katerih je bila njegova prošnja zavrnjena iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, čeprav je prošnjo, kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, vložil dne 22. 7. 2013 tožnikov delodajalec - A.A. s.p., in je ni vložil sam tožnik, kot bi utegnilo izhajati iz izreka izpodbijane odločbe pod točko 1. Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom določeno drugo sodno varstvo.

Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (3. odstavek 2. člena ZUS-1). Ob upoštevanju določila 3. odstavka 87. člena ZTuj-2, je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 39., 41., 42., 44., 47. in 48. členu tega zakona, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, v katerem se prošnja tožnikovega delodajalca opira na določila 36. člena ZTuj-2. Glede na to je izpodbijana odločba v smislu 2. in 3. odstavka 2. člena ZUS-1 nedvomno dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu po določilih ZUS-1. Zakonodajalec je z določili ZUS-1 v 27. členu določil razloge, zaradi katerih se sme upravni akt izpodbijati. Med drugimi je tako z določilom 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 določil, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Po določbi 3. odstavka 27. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev pravil postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

Sodišče je v konkretnem primeru ocenilo, da ima izpodbijani upravni akt, kot je predhodno povzet, take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi ali je zakonit ali ne, saj izpodbijana odločba nima vsebinske obrazložitve v skladu z določili 85. člena ZTuj-2 v zvezi s 1. in 5. odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki bi obsegala ugotovljeno dejansko stanje glede vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin v okviru, ki ga vsebinsko opredeljujeta določili 5. alineje 1. odstavka 55. člena ter 1. in 2. odstavek 37. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidna razložitev zahtevka stranke upravnega postopka, to je vlagateljice zahtevka in tudi ne njene navedbe o dejstvih v skladu s 1. točko 1. odstavka 214. člena ZUP. Prav tako niso razvidni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 v zvezi s 5. točko 1. odstavka 214. člena ZUP, niti razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank v smislu 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, zgolj ob navedbi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe: „Glede na to, da je iz zapisnika razvidno, da prosilec ne ve, za katero delo mu je bilo izdano delovno dovoljenje, da je priložena podpisana pogodba o zaposlitvi iz njegove strani, B.B. pa v zapisniku trdi, da je ni podpisal, da ne ve kaj je to prokurist, ima pa sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurist, ter pravi, da je njegovo delo delo pomočnika, oprezati na delo delavcev, obstaja utemeljen sum, da prosilec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano. Zato je upravni organ odločil, da se prošnja tujca B.B., za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne.“ Ker so navedeni razlogi hkrati tudi razlogi, zaradi katerih se izpodbijana odločba ne da preizkusiti oziroma je onemogočen njen preizkus, kar je v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ne da bi se sploh spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje in stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek, upoštevati pa bo morala tudi preostale tožbene ugovore ter ponovno odločiti o prošnji tožnikovega delodajalca za dovoljenje za prvo začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter predloženega upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), čeprav jo je tožnik smiselno predlagal s tem, da je sodišču predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, kar v procesnem pogledu niti ni pravno dopustno.

K točki 2: Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je uperjena. Vendar pa je vložena tožba tako procesna kot materialna predpostavka za odločanje sodišča o vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Potreba po odložitvi izvršitve akta je kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana le v primeru, če je izkazana tudi procesna možnost tožeče stranke, da uspe s tožbo in s tem dokončno prepreči posledice, ki naj bi jih sicer začasno (do izdaje pravnomočne sodne odločbe) preprečila izdaja začasne odredbe. Ko pa je pravnomočna odločitev sodišča o tožbi sprejeta torej ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic (ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi). Tudi v konkretnem primeru torej ni (več) izkazana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče v I. točki izreka s (pravnomočno) sodbo tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pri čemer v predmetni zadevi ni dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato je sodišče zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo (5. odstavek 32. člena ZUS-1), ker se po določilih 32. člena ZUS-1 začasno odredbo lahko namreč izda le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

K točki 3: Ker je sodišče z izrekom pod točko I tožbi ugodilo in ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka, mu jih je sodišče prisodilo in odločilo, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, odmerjene v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za DDV (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu št. I Up 411/2008 z dne 4. 12. 2008 in I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008).