Jedro

Med pravne naslednike po 15. členu zakona o denacionalizaciji, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, spadajo tudi oporočni dediči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 5.7.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo dela stanovanjske hiše. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila ta nepremičnina podržavljena A. in C.M. Iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je po smrti A.M., bila edina oporočna dedinja njegova rejenka - tožnikova žena S.K. Po smrti slednje so bili njeni zakoniti dediči tožnik in dva otroka. Zakon o denacionalizaciji določa v 15. členu, da če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi, so za uveljavljanje pravic iz tega zakona upravičeni njihovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije. S.K. je bila rejenka A.M., zato nista niti ona, niti njen mož - tožnik, upravičena do uveljavljanja pravic do denacionalizacije. Za uveljavljanje pravic do denacionalizacije v tem postopku so upravičeni samo zakoniti dediči A.M., kateremu je bila skupaj s premoženjem njegove žene C.M. podržavljena predmetna nepremičnina. Zakon o dedovanju v 10. členu taksativno določa zakonite dediče. Med njimi ne našteva rejencev zapustnika, ki tako nimajo statusa zakonitih dedičev. To izhaja tudi iz statusa rejencev po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožnik bo lahko svojo dedno pravno pravico uveljavljal v skladu z 81. členom zakona o denacionalizaciji v postopku dedovanja uvedenega na predlog zakonitih dedičev A.M. Tožnik v tožbi navaja, da če predmetna zgradba ne bi bila nacionalizirana, bi jo na osnovi poslednje volje, ki sta jo 5 let po nacionalizaciji napisala bivša lastnika A. in C.M., podedovala njuna rejenka S.K. V sklepu o dedovanju občinskega sodišča I z dne 18.10.1968 po pokojnem A.M. se ugotavlja, da je zapustnik napravil veljavno oporoko, s katero je določil za glavnega in edinega dediča vsega svojega premičnega in nepremičnega premoženja svojo rejenko S.K. in proglaša dedni dogovor, da če bi se naknadno našlo še kakršnokoli premoženje zapustnika, ki danes ni znano, velja enako. Tudi po smrti C.M. dne 5.11.1978, ki ni imela otrok in je zanjo skrbela njena rejenka S.K., je le-ta podedovala njeno stanovanje, ki ni bilo nacionalizirano in v njem tožnik še danes prebiva. Zato meni, da je njegova zahteva za denacionalizacijo utemeljena in predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so upravičenci za uveljavljanje pravic iz zakona o denacionalizaciji po 15. členu samo zakoniti dediči, kar rejenci niso. Zakoniti dediči A.M. so pri toženi stranki že vložili zahtevo za denacionalizacijo predmetne zgradbe in bo lahko tožnik svojo pravico uveljavljal v postopku dedovanja po pok. A. in C.M. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da po veljavnih predpisih rejenci niso zakoniti dediči. Ni pa, po mnenju sodišča, pravilno stališče tožene stranke, da so po 15. členu zakona o denacionalizaciji samo zakoniti dediči upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona. Po citirani določbi so v primeru, če je upravičenec do denacionalizacije (tisti kateremu je bilo premoženje podržavljeno) mrtev, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Zakon ne govori o zakonitih dedičih, temveč o pravnih naslednikih. Pravni naslednik pa je oseba na katero so prešle pravice in obveznosti njegovega pravnega prednika. Zato pravni nasledniki umrle fizične osebe niso samo zakoniti ampak tudi oporočni dediči. Če bi zakon želel krog pravnih naslednikov upravičenih za uveljavljanje pravic iz zakona o denacionalizaciji zožiti oziroma omejiti zgolj na zakonite dediče, bi moral to v 15. členu izrecno določiti - analogno kot je npr. ta zakon v 12. členu opredelil denacionalizacijske upravičence. Zato je po mnenju sodišča potrebno tudi oporočnega dediča v postopku uveljavljanja pravic iz V. poglavja zakona o denacionalizaciji šteti kot pravnega naslednika po 15. členu navedenega zakona.

Tožena stranka v obravnavani zadevi zaradi napačne razlage pojma "pravni naslednik" ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev o tožnikovi zahtevi. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).