Jedro

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožniku ni mogoče očitati zavedanja o morebitni nezakonitosti poslovanja družbe A. d. o. o., zato tudi ne lažnega prikazovanja ključnih podatkov glede dovoljenj za obratovanje družbe A. d. o. o., in s tem zavajanja toženke pri sklepanju pogodbe o odkupu poslovnega deleža B. B. z namenom pridobiti premoženjsko korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi za plačilo 3.767,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2021 do 14. 10. 2021 (točka I izreka) in da se dopusti sprememba tožbe z dne 13. 4. 2022, 24. 11. 2022, 21. 2. 2023 in 24. 4. 2023 (točka II izreka). Razsodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2021 nezakonita (točka III izreka), toženka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 16. 11. 2021 do vrnitve na delo priznati delovno dobo in ga prijaviti v obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (točka IV izreka). Višji tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 15. 10. 2021 do 15. 11. 2021 ter za priznanje delovne dobe in prijavo v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje za to obdobje je zavrnilo (točka V izreka). Toženka je dolžna tožniku za obdobje od 15. 10. 2021 do 31. 10. 2021 plačati 3.691,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2021 do plačila in za obdobje od 1. 11. 2021 do vrnitve na delo k toženki mesečni znesek 6.563,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila (točka VI izreka); regres za 2022 in 2023 v znesku 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v tekočem letu do plačila, božičnico za 2021 v znesku 1.367,59 EUR in za 2022 v znesku 800,00 EUR, vsako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izplačilu prejemka pri toženki do plačila, letno nagrado za 2021 v znesku 12.145,18 EUR in za 2022 v znesku 12.145,18 EUR, vsako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izplačilu prejemka pri toženki do plačila (točka VII izreka), višji tožbeni zahtevek, in sicer za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2021 v višini 6.164,36 EUR, letno nagrado za 2021 v višini 1.659,35 EUR in za 2022 v višini 1.659,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od zneska 1.600,00 EUR (regres za 2022) za 1. 7. 2022, zakonske zamudne obresti od zneska 1.367,59 EUR za dan izplačila prejemka pri toženki, zakonske zamudne obresti od zneska 800,00 EUR za dan izplačila prejemka pri toženki, zakonske zamudne obresti od 12.145,18 EUR (letna nagrada za 2021) za dan izplačila prejemka pri toženki, zakonske zamudne obresti od zneska 12.145,18 EUR (letna nagrada za 2022) za dan izplačila prejemka pri toženki je zavrnilo (točka VIII izreka). Toženki je naložilo, da plača tožniku stroške postopka v višini 5.197,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka IX izreka), ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (točka X izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper točke III, IV, VI, VII, IX in X izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je glede na odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo stališče VSRS v zadevi VIII Ips 185/2018, treba šteti, da so očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na obstoj kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar vključuje subjektivni odnos tožnika do kršitve, dokazani. Ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z namenom oziroma naklepom, temveč ali to dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju. V izredni odpovedi je toženka navedla, da je tožnik s prikrivanjem ključnih informacij o poslovanju družbe A. d. o. o., ki se nanašajo na obstoj dovoljenja za njeno delovanje oziroma obratovanje, ter s podajanjem neresničnih informacij upravi in nadzornemu svetu toženke v postopku odločanja o odkupu deleža v družbi, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. V predlogu ni bilo omenjeno, da glede rečnega terminala obstajajo kakšne težave, neurejena stanja, inšpekcijske odločbe, prepoved obratovanja … Iz opisa okoliščin in dejstev o ravnanju tožnika je jasno razviden očitek o ravnanju z direktnim naklepom, in sicer prikrivanje dejstva, da A. d. o. o., nima vseh potrebnih dovoljenj za obratovanje, vse z očitnim namenom, da se onemogoči vpliv tega dejstva na ceno poslovnega deleža, oziroma da je tožnik prikazoval zavajajoče podatke v gradivu, na podlagi katerega se je nadzorni svet toženke odločal o nakupu. Zaključki sodišča prve stopnje, da se tožniku v odpovedi očita malomarnost, ne naklep oziroma direktni naklep, so neutemeljeni in v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženka tožnikovo ravnanje opredelila kot malomarnostno, ne pa naklepno, nima razlogov oziroma so ti nejasni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni utemeljeno tožnikovo stališče, da je treba ločevati med dovoljenji terminala in dovoljenjem za luškega operaterja, ki je vezan na določeno pravno osebo, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo, saj se je obravnaval nakup deleža v družbi, ne nakup nepremičnine. Tožnik je v vlogah in ob priliki zaslišanja potrdil, da je bil s strani B. B. seznanjen z inšpekcijsko odločbo iz leta 2016, prepovedjo opravljanja pristaniške dejavnosti in da je vedel za problematiko dovoljenj v času, ko se je sklepala pogodba s B. B.m (november 2019), ko je skupaj z C. C. pripravljal gradivo, v katerem je podal trditev, da je A. d. o. o., imetnik edinega rečnega terminala z vsemi dovoljenji v O. Trditev je podal z direktnim naklepom. Vprašanje načina pridobitve dovoljenja za luškega operaterja in vprašanje zakonitosti opravljanja dejavnosti rečnega pretovora je pravno vprašanje, vendar so nanj odgovorila pristojna sodišča v O. Tožnik in njegove priče B. B., C. C. in E. E. so izpovedali, da je bila navedena inšpekcijska odločba irelevantna in neučinkovita, kar ne drži. Stanje se od izdaje odločbe v letu 2016 ni spremenilo in ni šlo za prehodno obdobje, v katerem odločba z dne 15. 12. 2016 ne bi učinkovala. V letu 2019 je bil tik pred odločitvijo o nakupu poslovnega deleža ponovno izrečen ukrep prepovedi pretovarjanja blaga, pa se je to upravi toženke zamolčalo in tedanjo predsednico uprave in nadzorni svet naklepno zavedlo k odkupu poslovnega deleža pod pogoji in ceni, ki ni upoštevala navedenega dejstva. Inšpekcijski ukrep je učinkoval še naprej v letu 2021. Ob izvedbi dodatnih inšpekcijskih pregledov v letu 2021 se je nova vodstvena struktura seznanila z dejstvom, da so bili v preteklosti že izvedeni inšpekcijski nadzori. Sodišče prve stopnje se sklicuje na skladne izpovedi tožnika in prič E. E., B. B. in C. C., čeprav gre za osebe, ki so pri poslu delovale skupno in usklajeno. B. B. v O. zastopa E. E., vse priče pa zasledujejo interes, da toženki ne uspe. Ker je bil tožnik seznanjen z inšpekcijskima odločbama iz leta 2016 in 2019, ni utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati kršitev, ker ni pravni strokovnjak in se je zanašal na pojasnila E. E. Ravnanja tožnika ne opravičuje niti seznanjenost F. F. kot člana predhodne uprave toženke o inšpekcijski odločbi iz leta 2016, saj v času priprave gradiva in sprejemanja odločitve o nakupu poslovnega deleža ni bil več član uprave toženke, novo poslovodstvo toženke pa s tem, kar je vedel F. F., ni bilo seznanjeno. Prav tako ga ni bilo v nadzornem svetu, ki je odločal o nakupu poslovnega deleža. Tožnik je izpovedal, da je pri pripravi gradiva vedel, da družba nima potrebnih dovoljenj za rečni pretovor blaga, vendar tega ni vključil v gradivo, ker je menil, da je to nepotrebno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala oškodovanja svojega premoženja in nastanka premoženjske škode, je v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Svojo odločitev nepravilno utemeljuje s tem, da je toženka velik delodajalec. V skladu s sodno prakso je treba pretehtati vse okoliščine na strani delavca in delodajalca. Kot datum prenehanja zaposlitve je treba kvečjemu šteti 9. 5. 2023, ko je bila končana glavna obravnava, in ne šele 21. 9. 2023, ko je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev. Okoliščine pri toženki ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja, tožnik je šele kasneje, med postopkom spremenil tožbo. Razlogi, s katerimi utemeljuje reintegracijo, se niso bistveno spremenili od tistih, ki jih je navajal za sodno razvezo. Tožnik je bil zaposlen na vodilnem delovnem mestu Direktor G., toženka takega prostega delovnega mesta nima. Temeljni razlog za sodno razvezo je, da je prišlo do popolnega porušenja medsebojnih odnosov in zaupanja toženke do tožnika. O izgubi zaupanja sta izpovedala oba člana uprave toženke, prepad med strankama se je med sporom le še povečeval. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da bo tožnik lahko delal, ne da bi imel stik z novo upravo. Tožnik ni dokazal aktivnega iskanje nove zaposlitve, zlasti da bi iskal primerno zaposlitev. Razlog za sodno razvezo ne more biti tožnikova starost. To predstavlja prednost pri zaposlovanju. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja da je goljufivi namen nujni, objektni znak kaznivega dejanja, zato bi morala toženka v izredni odpovedi pojasniti, zakaj bi tožnik hotel, da B. B. pridobi protipravno korist in s tem škodovati toženki. Tudi če bi bilo pravilno stališče toženke, da je v zadostni meri opisala vse znake kaznivega dejanja, pa jih v sodnem postopku ni dokazala. F. F. je izpovedal, da je bil posel dogovorjen in odobren pod prejšnjo upravo, katere član je bil, H. H. pa predsednica nadzornega sveta družbe. Takrat je bila pripravljena pogodba z vsebinsko enakim predlogom za odkup. Tožnik je izpostavil, da se samo zaradi dveh članov uprave, ki sta zagovarjala izredno odpoved, ne sme zavrniti reintegracije. Navaja, da je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje prenehal mandat predsednici uprave in članu uprave I. I. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu Direktor G. na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen časa z dne 28. 5. 2014. Toženka mu je 13. 10. 2021 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). V izredni odpovedi mu je očitala, da naj bi jo z neresničnimi podatki in zamolčanimi informacijami v predlogu odkupa z dne 15. 11. 2019 in z njim povezanim gradivom spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je z B. B. sklenila pogodbo o odkupu poslovnega deleža družbe A. d. o. o., po višji ceni, kot bi jo, če ji tožnik v zgoraj navedenem gradivu ne bi prikrival ključnih informacij o poslovanju družbe A. d. o. o., in sicer da terminal za pretovor blaga - utekočinjenega plina nima dovoljenja za obratovanje. S tem je izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, 55/2008 in nadaljnji). Po prvem odstavku 211. člena KZ-1 se kaznuje z zaporom do treh let kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je mogoče kaznivo dejanje goljufije izvršiti le z direktnim naklepom, kar enako velja za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228. členu KZ-1. Tako je bistveno, da ima storilec goljufiv namen oziroma motiv za svoje dejanje in posledično deluje naklepno. V obeh primerih mora nastati še posledica, to je oškodovanje tujega premoženja. V zvezi s tem toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v sami odpovedi navedla vse znake kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje goljufije ima glede na zgoraj predstavljen zakonski opis po prvem odstavku 211. člena KZ-1 več izvršitvenih oblik (lažno prikazovanje, prikrivanje dejanskih okoliščin, puščanje oškodovanca v zmoti). Zadošča, da je podana ena od navedenih treh alternativnih oblik izvršitve.

8. Pritožba v zvezi z očitkom v odpovedi neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo bistveno vsebino očitka iz odpovedi, zmotno pa presodilo, da ne daje podlage za sklepanje o tem, da se tožniku očitajo vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo (sicer materialnopravno zmotno) presojo, da je toženka tožnikovo ravnanje opredelila kot malomarnostno, ne pa naklepno, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni.

9. Kot povzeto zgoraj, je toženka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da ji je tožnik prikrival oziroma zamolčal dejstvo, da družba A. d. o. o., nima vseh potrebnih dovoljenj za obratovanje, vse z očitnim namenom, da se onemogoči vpliv tega dejstva na ceno poslovnega deleža, oziroma da je tožnik prikazoval zavajajoče podatke v gradivu, na podlagi katerega se je nadzorni svet toženke odločal o predlogu nakupa, njegovo ravnanje pa je bilo usmerjeno v pridobitev koristi za prodajalca deleža družbe A. d. o. o., B. B. Tožniku je torej očitala, da je hotel pridobiti materialno korist za prodajalca poslovnega deleža B. B., pri čemer ni potrebno, da bi specificirala, zakaj bi tožnik hotel, da B. B. pridobi protipravno korist, oziroma zakaj bi hotel toženki povzročiti škodo.

10. Ne glede na navedeno zmotno presojo, da toženka tožniku že v odpovedi ni očitala kršitve, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje nadalje ugotavljalo, ali je kršitev podana. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da tožniku ni mogoče očitati zavedanja o morebitni nezakonitosti poslovanja družbe A. d. o. o., zato tudi ne lažnega prikazovanja ključnih podatkov glede dovoljenj za obratovanje družbe A. d. o. o., in s tem zavajanja toženke pri sklepanju pogodbe o odkupu poslovnega deleža B. B. z namenom pridobiti premoženjsko korist. 11. Toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je razlikovalo med dovoljenji terminala in dovoljenjem za luškega operaterja; dejstvo, da dovoljenje za luškega operaterja ni bilo vezano na sam terminal, je v dosedanjem postopku ostalo neprerekano. Dovoljenje za luškega operaterja je vezano na določeno pravno osebo. Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi, je to bistveno za presojo tožnikovega zapisa v predlogu za odkup ("trenutno v O. največji in edini rečni terminal z vsemi dovoljenji"); terminal v J. je ob sklenitvi pogodbe dejansko razpolagal z vsemi dovoljenji. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi bilo takšno stališče relevantno le v primeru prodaje nepremičnine, ne pa tudi poslovnega deleža v družbi, ki izvaja pretovor blaga na terminalu.

12. Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku ni mogoče očitati zavedanja o morebitni nezakonitosti poslovanja A. d. o. o. Za vprašanje načina pridobitve dovoljenja za luškega operaterja in vprašanje zakonitosti opravljanja dejavnosti rečnega pretovora je bil A. d. o. o., v pomoč odvetnik E. E. kot pravni strokovnjak in tudi član nadzornega sveta te družbe. Tudi nova uprava toženke je zaradi razjasnitve pravnega položaja družbe A. d. o. o., glede opravljanja rečnega pretovora pritegnila pomoč pravnega strokovnjaka, in sicer odvetnika K. K. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje povzelo njegovo mnenje z dne 3. 11. 2020, da obstaja vrsta zapletenih procedur, ki se jih opravi pred državnimi organi in ustanovami, pri katerih zelo pogosto ne obstaja ustaljena in jasna praksa ravnanja, kar otežuje izdelavo zanesljivega in natančnega poteka dejanj, ki jih je nujno narediti. Oba odvetnika, tako E. E. kot K. K. sta bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na podlagi izpovedi I. I. mnenja, da se bo morala družba A. d. o. o., uskladiti s spremenjeno zakonodajo, njuno mnenje pa se je razlikovalo glede načina potrebne uskladitve. Da je ob ustanovitvi družba A. d. o. o., razpolagala z vsemi potrebnimi dovoljenji, pa je ugotovilo iz izpovedi tožnika, B. B. in E. E.; konec leta 2014 se je zakonodaja v O. spremenila in so se začela uvajati koncesijska območja.

13. Sodišča prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da se je tožnik zanesel na pravno mnenje strokovnjaka (odvetnika E. E.), kateremu je bilo do tedaj zaupano reševanje problematike pridobivanja dovoljenja za luškega operaterja, in da je verjel, da A. d. o. o., posluje zakonito, ker še niso vzpostavljeni pogoji za pridobitev le-tega, ker še ni poteklo obdobje za uskladitev. V izpodbijani sodbi je pravilno poudarilo, da je terminal v J. ob sklenitvi pogodbe dejansko razpolagal z vsemi dovoljenji, tako kot je bilo navedeno v predlogu odkupa. Glede dovoljenja za luškega operaterja pa so potekale aktivnosti za usklajevanje poslovanja, kar je v svoji izpovedi potrdil član prejšnje uprave toženke F. F.; njegovo izpoved je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi v delu, potrjenem z izpovedjo C. C., v katerem je pojasnil, da so po inšpekcijski odločbi v letu 2016 problematiko reševali z angažiranjem družbe L. 14. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da so na vprašanje zakonitosti poslovanja toženke odgovorila pristojna sodišča v O. oziroma da je pristojna inšpekcija Ministrstva za gradbeništvo, promet in infrastrukturo ugotovila, da A. d. o. o., nima ustreznih dovoljenj za opravljanje luške dejavnosti ter tudi, da je tožnik sam potrdil, da je bil s strani B. B. seznanjen z inšpekcijsko odločbo iz leta 2016 in prepovedjo opravljanja pristaniške dejavnosti oziroma da je vedel za problematiko dovoljenj v času, ko se je sklepala pogodba o nakupu deleža s B. B. (november 2019). Samo dejstvo, da je bil seznanjen z inšpekcijskima odločbama z dne 15. 12. 2016 in z dne 15. 10. 2019, še ne pomeni njegovega zavedanja, da A. d. o. o., posluje nezakonito, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, pri čemer je ustrezno upoštevalo že izpostavljeno dejstvo, da se je tožnik zanašal na pravno mnenje odvetnika E. E., ki je izpovedal, da po inšpekcijskem nadzoru v letu 2016 do njegovega odhoda A. d. o. o., ni imel težav, ter da je še potekalo obdobje za uskladitev. Kasnejše odločbe oziroma inšpekcijski ukrepi, izrečeni leta 2021, oziroma odločitev sodišča v istem letu glede na čas nastanka (po sklenitvi pogodbe o odkupu poslovnega deleža z B. B.) ne morejo biti relevantni za presojo tožnikovega ravnanja v času sestave gradiva z dne 15. 11. 2019 (toženka v pritožbi s tem v zvezi navaja, da novo vodstvo ni vedelo, da družba nima dovoljenja za opravljanje pristaniške dejavnosti, kar bi bilo kvečjemu relevantno z vidika presoje pravočasnosti odpovedi).

15. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev glede načina reševanje problematike pridobitve dovoljenja za opravljanje luške dejavnosti utemeljeno upoštevalo skladne izpovedi B. B., C. C. in F. F., pri čemer nobeden od njih, tako kot tožnik, kljub seznanjenosti z inšpekcijsko odločbo iz leta 2016 in z dogovorom med družbama A. d. o. o., in L. o izvajanju rečnega pretovora, ni izpovedal, da bi posumil v zakonitost poslovanja družbe A. d. o. o. A. d. o. o., je v dogovoru z ministrstvom angažiral izvajalca, ki je v vmesnem obdobju omogočil pretovor (L.). Toženka neutemeljeno izpodbija njihove izpovedi, ker naj bi pri poslu delovali skupno in usklajeno. Za tak zaključek v izvedenih dokazih tudi po stališču pritožbenega sodišča ni podlage, zgolj okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer, da je toženka zoper B. B., E. E. in C. C. podala kazensko ovadbo s smiselno enakimi očitki, kot je to navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, ter da vse priče zasledujejo interes, da toženki ne uspe, pa na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more vplivati (Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zavrglo kazensko ovadbo toženke zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, toženka pa je potem sama prevzela pregon).

16. Da tožnik ni ravnal naklepno, potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v zvezi s spremembami zakonodaje in z njimi povezano problematiko vseskozi v komunikaciji z upravo toženke, zlasti s takratnim predsednikom uprave M. M. in F. F., za poročanje upravi toženke pa je bil kot predsednik nadzornega sveta A. d. o. o., zadolžen C. C., ki je bil tožnikov nadrejeni. Bistveno je tudi, da je član prejšnje uprave toženke F. F. v svoji izpovedi potrdil, da je prišlo do zakonodajnih sprememb, ki so zahtevale prilagoditev, in da so potekale aktivnosti za usklajevanje poslovanja z zakonodajo. O naklepu tožnika nista izpovedala niti predsednica uprave H. H. niti član uprave I. I., ki je zanikal, da bi bil interes tožnika v pridobitvi premoženjske koristi.

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala oškodovanja svojega premoženja in nastanka premoženjske škode, ki naj bi bil v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Ker ni dokazano naklepno ravnanje tožnika, za odločitev o pritožbi niti ni bistveno, ali je toženka dokazala obstoj škode, ki naj bi bila po višini enaka koristi, ki bi jo tožnik hotel pridobiti za B. B. Tudi če bi škoda nastala, niso izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja goljufije in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved F. F., da je sklep o odkupu poslovnega deleža družbe A. d. o. o., sprejela še prejšnja uprava in da se je pogodba o odkupu pripravljala že od začetka leta 2019. Že takrat so se opravljala tudi pogajanja z B. B. glede cene, ki je bila okvirno že dogovorjena v pozneje realizirani višini. Cena je bila oblikovana na podlagi takrat znanih dejstev in okoliščin, vključno s seznanjenostjo s situacijo glede pridobivanja potrebnih dovoljenj.

18. Nepravilno je stališče pritožbe, da je treba šteti, da so očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na obstoj kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar vključuje subjektivni odnos tožnika do kršitve, dokazani in da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da tožniku v odpovedi očitano naklepno ravnanje ni dokazano, pomeni, da določb pogodbe o zaposlitvi in 33., 34. in 37. člena ZDR-1 ni kršil. Navedeno je bistveno tudi za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede reintegracije tožnika oziroma zavrnitve predloga toženke, da sodišče prve stopnje v skladu s 118. členom ZDR-1 sodno razveže pogodbo o zaposlitvi in tožniku odmeri denarno povračilo.

19. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

20. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določiti kvečjemu 9. 5. 2023, ko je bila končana glavna obravnava, in ne šele 21. 9. 2023, ko je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev. Za takšno stališče v ZDR-1 ni podlage; sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi veže na odločitev sodišča, ta pa je bila sprejeta na seji dne 21. 9. 2023, potem ko je sodišče prve stopnje strankama posredovalo prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 9. 5. 2023. 21. Pritožba navaja, da je treba v skladu s sodno prakso pretehtati vse okoliščine na strani delavca in delodajalca. To je sodišče prve stopnje storilo. Dejstvo, da je tožnik prvotno uveljavljal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kasneje pa je tožbeni zahtevek spremenil, tako da je primarno uveljavljal reintegracijo, samo po sebi ne pomeni, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Tudi ni mogoče šteti, kar navaja pritožba, da so razlogi, ki jih je tožnik prvotno uveljavljal za sodno razvezo in višino denarnega povračila, enaki tistim, s katerimi je kasneje utemeljeval reintegracijo. Bistvena je namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ob koncu glavne obravnave 9. 5. 2023 star 60 let oziroma da je čez en mesec dopolnil 61 let ter da nove zaposlitve ni našel ne s pomočjo zavoda za zaposlovanje ne preko kadrovskih agencij. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 11. 11. 2021 in da v tem daljšem časovnem obdobju (leto in pol), razen vmesne krajše zaposlitve za določen čas, ni našel nove zaposlitve, pri čemer je odločujoča njegova starost in spor s toženko, pritrjuje tožnikovim navedbam iz 4. pripravljalne vloge, s katero je spremenil tožbo. Glede na starost tožnika in dejstvo, da kljub visoki usposobljenosti ne najde nove zaposlitve, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da delodajalci zaposlujejo starejše in visoko kvalificirane delavce, saj okoliščine konkretnega primera tega stališča ne potrjujejo.

22. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sta oba člana uprave toženke izpovedala o nemožnosti vrnitve tožnika na delo k toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je H. H. izpovedala o tem, da je toženka prevzela kazenski postopek, da tožnikovo delovno mesto ni prosto oziroma da njegovo delo opravlja drug delavec in da mu ni več mogoče zaupati, I. I. pa je izpovedal le na splošno o izgubi zaupanja. Kljub takšni izpovedi se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za reintegracijo, pri čemer je izpostavilo, da tožniku ni mogoče očitati naklepa oziroma kršitve, zaradi katere mu je toženka podala odpoved, in da iz spora ne izhaja, da bi bil medsebojni odnos med strankama porušen. Poleg tega je pravilno njegovo stališče, da trenutna odsotnost potrebe pri delu ne more biti odločilna, predvsem pa ne more pretehtati nad dokazano težko zaposljivostjo tožnika; toženka je velika družba (velik delodajalec), pri čemer lahko v takih družbah pride do menjave vodstvenih struktur. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, da je nemogoče, da tožnik ne bi prišel v stik z upravo; v zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpoved, da pri vsakodnevnem delu z upravo nima neposrednega stika.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je dolžna tožniku plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) v višini 375 točk, skupaj z davkom na dodano vrednost 274,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.