5. 5. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 5. maja 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13), se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj izpodbija 12. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Zatrjuje protiustavnost zakonske določbe, ki določa omejitev skupne višine denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, v sodnem postopku.[1] Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba v neskladju s 155. členom Ustave.

2.Predlagatelj pojasni, da je pri odločanju o reviziji tožnika, vloženi v odškodninskem sporu, sklenil, da vloži zahtevo za presojo ustavnosti navedene zakonske določbe. Zatrjuje, da je treba vprašanje pravovarstvene potrebe v primerih, ko je vlagatelj zahteve Vrhovno sodišče, presojati drugače kot v primerih, ko je vlagatelj zahteve katero od nižjih sodišč. Pojem "uporaba zakona" praviloma pomeni, da mora sodišče na neko določbo opreti svoj materialnopravni ali procesnopravni sklep. Ustavno sodišče je zaradi neizpolnjenosti navedenega pogoja v več zadevah zavrglo zahteve sodišč, vendar kot zatrjuje predlagatelj, v nobenem od teh primerov vlagatelj zahteve ni bilo Vrhovno sodišče. Posebej omenja zadevo št. U-I-273/98, v kateri je Vrhovno sodišče, preden je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, s sklepom ugodilo reviziji ter odločbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub temu da Vrhovno sodišče postopka ni prekinilo in da v času vložitve zahteve ni bilo več nobene protiustavne zakonske določbe, na katero bi moralo Vrhovno sodišče opreti svojo odločitev (ker je o zadevi odločilo že pred tem), je Ustavno sodišče zahtevo vsebinsko obravnavalo in ji tudi ugodilo.[2] Predlagatelj se sklicuje na tedanjo obrazložitev Ustavnega sodišča, ki je glede na funkcijo Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi pri zagotavljanju enotne sodne prakse odločilo, da je predpostavka za začetek postopka iz 23. člena tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) podana kljub temu, da postopek v konkretni zadevi ni bil prekinjen. Po mnenju predlagatelja gre v obravnavani zadevi za v bistvenem enak položaj. Konkretna pravovarstvena potreba je podana v konkretnem pravdnem postopku, katerega del je tudi revizijski postopek, v katerem je odločil predlagatelj. Od trenutka, ko je predlagatelj razveljavil pravnomočno odločbo, je upoštevaje 28. člen ZPŠOIRSP podan položaj, ko bi bilo treba v tem konkretnem postopku uporabiti 12. člen ZPŠOIRSP, to pa je določba, ki je po mnenju predlagatelja protiustavna. Predlagatelj opozori, da bi bilo v nasprotju s 23. členom Ustave odlašati z razrešitvijo protiustavne materialnopravne podlage, ki je relevantna za odločanje v konkretni pravdni zadevi. Poudari, da je odločil o reviziji v konkretni pravdi, med to pravdo in izpodbijano zakonsko določbo pa je podana relevanca. Predlagatelj tudi opozori na posebno mesto Vrhovnega sodišča, ki ni zadolženo le za to, da skrbi za enotno sodno prakso, temveč tudi za to, da je ta praksa ustavno skladna. To naj bi nedvomno izhajalo iz tretjega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), ki dopušča, da na podlagi vložene zahteve Vrhovnega sodišča nižja sodišča prekinejo postopke, če bi morala pri odločanju uporabiti sporni zakon ali del zakona, ne da bi s posebno zahtevo tudi sama začela postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona. Kot zatrjuje predlagatelj, lahko edino zahteva, ki jo vloži Vrhovno sodišče, na en mah (vsaj potencialno) učinkuje na vse postopke, v katerih bi se pojavilo vprašanje protiustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP.

B.

3.V skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena ZUstS mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Če je Vrhovno sodišče z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, lahko skladno s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona.

4.Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodnik izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, napolnjujeta okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave ter iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Kadar je zoper sklep o prekinitvi postopka dovoljena pritožba, ki lahko privede do drugačne odločitve o prekinitvi postopka, mora biti odločitev o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti pravnomočna. Navedeno izkaže predlagatelj s predložitvijo sklepa o prekinitvi postopka, opremljenega s potrdilom o pravnomočnosti.[3]

5.Predlagatelj je svoji zahtevi priložil sklep št. II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015, s katerim je v 1. točki izreka ugodil reviziji tožnika, razveljavil sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo odločanje;[4] v 2. točki izreka pa je sklenil, da vloži zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP. V 15. točki obrazložitve sklepa je zapisal: "Revizijsko sodišče zato namesto tega, da bi podalo obrazložitev po tretjem odstavku 360. člena ZPP, pojasnjuje, da je vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP. Zahteva, vložena s strani Vrhovnega sodišča, namreč v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS vsem ostalim sodiščem omogoča, da v primeru, če bi morala pri odločanju uporabiti ustavno sporni del zakona, zgolj prekinejo postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi sama začela postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona."

6.Iz navedb predlagatelja in priloge k zahtevi torej izhaja, da do prekinitve pravdnega postopka, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva, ni prišlo. Predlagatelj se sklicuje na svoj posebni položaj, ki naj bi izhajal iz tretjega odstavka 23. člena ZUstS in ki naj bi utemeljeval drugačno presojo Ustavnega sodišča glede izpolnjenosti procesne predpostavke za vložitev zahteve v tem primeru. Vendar tretjega odstavka 23. člena ZUstS ni mogoče razlagati ločeno od prvega in drugega odstavka istega člena ZUstS,[5] ki oba predpostavljata, da Vrhovno sodišče prekine postopek oziroma postopke, v zvezi s katerimi vloži zahtevo za oceno ustavnosti.[6] Namen tretjega odstavka 23. člena ZUstS je nižjim sodiščem omogočiti, da v primerih, ko je zahtevo za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki jo morajo uporabiti v posamičnem postopku, že vložilo Vrhovno sodišče, tudi sama prekinejo postopke, ne da bi bila dolžna pri tem vlagati samostojne zahteve za oceno ustavnosti že izpodbijane določbe.[7] Predlagatelj se zato ne more sklicevati na tretji odstavek 23. člena ZUstS, ne da bi hkrati izkazal izpolnjenost pogojev bodisi iz prvega bodisi iz drugega odstavka 23. člena ZUstS.

7.Do drugačne presoje procesne predpostavke za vložitev zahteve za oceno ustavnosti v tem primeru tudi ne more privesti sklicevanje predlagatelja na zadevo št. U-I-273/98, v kateri je Ustavno sodišče zahtevo vsebinsko obravnavalo kljub dejstvu, da Vrhovno sodišče ni prekinilo postopka v konkretni zadevi. V času odločanja o navedeni zadevi v ustavnosodni presoji še niso bila izoblikovana jasna stališča glede pravnih učinkov razveljavitvenih odločb (44. člen ZUstS). Te pravne učinke je Ustavno sodišče opredelilo šele v svojih kasnejših odločitvah.[8] Nazadnje jih je strnjeno obrazložilo v odločbi št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 55/14, in OdlUS XX, 36). Poleg tega je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07 – ZUstS-A) besedilo 23. člena ZUstS bistveno spremenjeno oziroma dopolnjeno. Pri tem je treba upoštevati tudi dolgoletno ustaljeno ustavnosodno presojo, ki strogo razlaga pogoje glede izpolnjenosti procesne predpostavke iz prvega odstavka 23. člena ZUstS. Eden od bistvenih pogojev je izkazano dejstvo (pravnomočne) prekinitve postopka. Ta pogoj velja za vsa sodišča, tudi za Vrhovno sodišče. Prej navedeni razlogi ne omogočajo, da bi Ustavno sodišče v tem primeru sprejelo drugačno razlago omenjene procesne predpostavke.

8.Ker niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka za oceno ustavnosti iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, je Ustavno sodišče zahtevo predlagatelja zavrglo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Izpodbijani 12. člen ZPŠOIRSP se glasi: "Skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, je omejena do 3-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku."

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-273/98 z dne 1. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 169).

[3]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-23/15 z dne 2. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 53/15) in št. U-I-147/15 z dne 16. 12. 2015.

[4]Predlagatelj je svojo odločitev utemeljil s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/15), št. Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015 ter št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, v katerih je bilo presojano vprašanje zastaranja odškodninskih zahtevkov za škodo, povzročeno osebam z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

[5]Za primere, ko se mora zakonska določba, za katero Vrhovno sodišče predlaga ustavno presojo, uporabiti v več postopkih, je v drugem odstavku 23. člena ZUstS Vrhovnemu sodišču dano pooblastilo, da vloži le eno zahtevo, postopek pa prekine v vseh primerih, ko bi izpodbijano zakonsko določbo moralo uporabiti. Glej Poročevalec RS, št. 14/07 z dne 9. 3. 2007.

[6]Prim. tudi F. Testen v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 1388.

[7]Glej Poročevalec RS, št. 14/07 z dne 9. 3. 2007.

[8]Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-201/99 z dne 30. 1. 2003 (Uradni list RS, št. 15/03, in OdlUS XII, 3), 10. točka obrazložitve; št. Up-608/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 103/03), 7. točka obrazložitve; št. Up-33/05 z dne 6. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 40/08, in OdlUS XVII, 25), 15. točka obrazložitve.