Jedro

Za odločitev v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe spornih nepremičnin v času lastninjenja, to je najkasneje 25.7.1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL oziroma v letu 1993, če gre za kmetijska zemljišča, ko je stopil v veljavo Zakon o skladu kmetijskih zemljišč. Pri pravici uporabe, ki je ostala po nacionalizaciji zemljišč v ožjih gradbenih okoliših bivšim lastnikom, je bilo odločilno, da so zemljišča, na katerih so prejšnji lastniki obdržali pravico uporabe, ta zemljišča tudi dejansko imeli v uporabi. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe in to ne glede na to, ali je bila posest odvzeta z odločbo ali pa je do opustitve posesti prišlo po odločitvi tistega, ki mu je pravica uporabe ostala po nacionalizaciji.

Izrek

Pritožba druge tožene stranke se zavrže. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu zoper to toženo stranko razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba tožnika zoper zavrnilni del se zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih uveljavlja prva tožena stranka, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 19.10.2009 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico do celote na parcelah št. 5590/1 in 5589/2 k.o. P., ki sta vknjiženi kot družbena lastnina v uporabi Občine P. do celote, kar je toženka Občina P. dolžna priznati in mu iz tega razloga izstaviti izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime, ker bo sicer v 15-ih dneh šteto od pravnomočnosti sodbe takšno listino nadomestila sodba s pravnomočnostjo in izvršljivostjo. Višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na drugotoženo stranko, to je Republiko Slovenijo, je zavrnilo in tožniku naložilo, da je dolžan drugi toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 389,30 EUR v 15-ih dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik dedič po pok. N. B., ki so mu bile leta 1959 nacionalizirane nepremičnine po Zakonu o nacionalizaciji nepremičnin v mestih in naseljih mestnega značaja. Na nacionaliziranih nepremičninah je tožnikovemu pravnemu predniku ostala pravica uporabe, ki ob nastavitvi nove zemljiške knjige za k.o. P. ni bila vpisana. Ker pa ne obstaja nobena odločba, da bi bila tožnikovemu pravnemu predniku ta pravica kdajkoli odvzeta iz posesti, je zaključilo, da je tožnik kot dedič pok. N. B., ki je imel na spornih zemljiščih pravico brezplačnega uživanja, postal ob lastninjenju lastnik obeh nepremičnin. Zoper drugo toženo stranko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je iz zemljiškoknjižnih podatkov ugotovilo, da druga tožena stranka ni vpisana kot lastnica spornih nepremičnin.

Zoper sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

Tožnik v pritožbi izpodbija 2. in 3. točko izreka sodbe. Ne strinja se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper Republiko Slovenijo in s tem, da je dolžan drugi toženi stranki plačati stroške postopka. Meni, da bi sodišče moralo ugoditi tudi zahtevku zoper Republiko Slovenijo, saj sta nepremičnini v pretežnem delu kmetijsko zemljišče, zato sta na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov z dnem uveljavitve tega zakona postale last Republike Slovenije. Tudi prva tožena stranka soglaša, da vtoževani parceli v pretežnem delu predstavljata kmetijsko zemljišče in samo v minimalnem delu stavbno zemljišče. Ker včasih zemljiška knjiga upošteva Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, je razumljivo, da je tožnik zajel s tožbo tudi republiko. Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v delu, kolikor se je nanašal na republiko in tožnik predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

Prva tožena stranka, to je Občina P., v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, ker je zavrnjen zahtevek zoper drugo toženo stranko. Sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevku zoper prvo toženo stranko, ki je ugovarjala svoji pasivni legitimaciji, saj predstavljata sporni parceli predvsem kmetijsko zemljišče in samo v manjšem severnem delu je parc. št. 5590/1 v površini 750 m² stavbno zemljišče. Zato prva tožena stranka sama ni pasivno legitimirana v tem sporu, saj so kmetijska zemljišča postala po samem zakonu last Republike Slovenije in je drugotožena stranka pasivno legitimirana, ker se tožbeni zahtevek nanaša na kmetijska zemljišča. Sodišče je nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, saj ni za takšen dajatveni zahtevek nobene pravne podlage, ker tožnik ni v pogodbenem oziroma drugem obligacijskem razmerju s prvotoženo stranko. Zato prva tožena stranka tožniku tudi ni dolžna izdajati nobenega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo. Sicer pa prvotožena stranka vztraja, da zahtevek tožnika ni bil utemeljen, ker tožnikov pravni prednik ni obdržal ne posesti in ne pravice uporabe, niti pravice brezplačnega uživanja spornih zemljišč. Tožnik je z opustitvijo posesti in dejansko izročitvijo zemljišča prvi toženi stranki izgubil pravico uporabe in brezplačnega uživanja, zato tudi ni mogel postati lastnik teh nepremičnin. Tudi, če za ohranitev pravice uporabe ni bil potreben vpis v zemljiško knjigo, pa je bila nujna trajna posest, ki pa je tožnik ni imel. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj sodišče v izreku sodbe navaja, da je tožnik pridobil lastninsko pravico do celote na nepremičninah, ki sta vknjiženi kot družbena lastnina v uporabi Občine P., v obrazložitvi pa se navaja, da je prva tožena stranka lastnica teh nepremičnin in da je kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi. Prva tožena stranka opozarja tudi na razlike v površini pri komparaciji zemljišč, saj je sodišče kljub temu priznalo tožniku lastninsko pravico na celotnih navedenih parcelah, čeprav se ne ujemajo z zemljišči v stari k.o. P. II, ki je bilo nacionalizirano pravnemu predniku tožnika. Sodišče samo pavšalno ugotavlja, da so te razlike posledice parcelacije, torej delitve in izmere parcel, kar pa je neizkazano. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Druga tožena stranka najprej pojasnjuje svoj pravni interes za vloženo pritožbo. Izkazuje ga s tem, da gre za kmetijska zemljišča, ki so postala že na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov njena last, na kar je opozorila že Občina P. v odgovoru na tožbo. Republika Slovenija je ves čas vsebinsko nasprotovala utemeljenosti tožbenemu zahtevku, izkazala je podlago za svojo pasivno legitimacijo, ki sta jo priznavali tudi drugi dve pravdni stranki, zato sodišče ne bi smelo iz procesnih razlogov zavrniti zahtevka proti njej, saj je s tem prikrajšana za meritorno obravnavanje svojih navedb. V končni fazi se celo izkaže, da prva tožena stranka sploh nima posebnega interesa za uspeh v tem sporu, saj gre za kmetijska zemljišča, ki niti niso njena last. V obrazložitvi pritožbenih razlogov pa za zatem opozarja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, v zemljiški knjigi še ni vpisana lastninska pravica v korist nikogar, lastninska pravica na družbeni lastnini se je pridobila z lastninjenjem na podlagi različnih materialnopravnih predpisov, torej z originarnim načinom pridobitve. V konkretni zadevi je lastninsko pravico pridobila druga tožena stranka, ker gre za kmetijska zemljišča. Druga tožena stranka vztraja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo tudi zato, ker ni ugotavljalo okoliščin, na katere je opozarjala sama, saj je v ugovoru jasno povedala, da že od leta 1996 nemoteno in v dobri veri izvršuje posest na zemljiščih, za katere tožnik trdi, da mu niso nikoli bile odvzete iz posesti. Sodišče se je formalno oprlo na dejstvo, da odločbe o odvzemu iz posesti ni, vendar pa tožena stranka uveljavlja očitno dejansko deposedacijo, saj teh nepremičnin tožnik nima v posesti, ampak je tožena stranka dokazala, da jih oddaja v zakup. Poleg tega ni bilo razčiščeno neskladje oziroma nejasnosti glede površin stare parc. 6028/7 k.o. P. II, ki je pred delitvijo merila 11009 m², od tega je tožnik obdržal 4000 m², torej Občini P. ostane 7000 m² oziroma novo nastalo parc. 6028/22, ki pa meri samo 3812 m². Okoliščino, kakšno površino je tožnik podaril in ali je kaj ostalo v njegovi posesti. Do te okoliščine se sodišče ni opredelilo, čeprav druga tožena stranka meni, da je relevantna. Odločitev izpodbijane sodbe zato ni pravilna, tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nima podlage v materialnem pravu in druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen.

Tožnik je odgovoril na obe pritožbi, oporekal pritožbam toženih strank in predlagal zavrnitev pritožbe prve tožene stranke.

Pritožba druge tožne stranke ni dovoljena, pritožba prve tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

K pritožbi druge tožene stranke: Druga tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah še ni vpisana lastninska pravica v korist nikogar. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je tožnik priložil v dokazne namene in tudi iz podatkov zemljiške knjige, ki je dostopna javnosti na internetu, je razvidno, da je pri obeh nepremičninah, ki sta predmet tega lastninskega spora, to je pri parc. št. 5589/2 in pri parc. št. 5590/1 k.o. P., vknjižena lastninska pravica v korist Občine P. na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin družbene lastnine (ZLNDL, Uradni list RS 44/97 in 59/2001) in to že od 29.6.2001, torej več kot šest let pred vloženo tožbo v tej zadevi. Ker je v zemljiški knjigi že prišlo do preoblikovanja družbene lastnine v lastninsko pravico, v tem pravdnem postopku ni več pomembno, da gre za kmetijska zemljišča, ki so na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč postala v postopku preoblikovanja družbene lastnine na podlagi samega zakona last Republike Slovenije. Če bi morala biti pri nepremičninah vpisana lastninska pravica v korist Republike Slovenije, bi ob že izvršenem vpisu lastninske pravice, morali toženi stranki spremembo vpisa lastništva urediti na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne listine, v primeru spora pa v sodnem postopku. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje moralo upoštevati zemljiškoknjižne podatke in je pravilno zaključilo, da druga tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek, kot je postavljen, čeprav je dejansko tudi ta bil delno postavljen napačno, ko se zahteva vknjižba lastninske pravice na tožnika in pri tem navaja, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena pri nepremičninah družbena lastnina v uporabi Občine P., kar je v nasprotju z dokazom, ki ga sam tožnik prilaga tožbi. Če je stanje dejansko takšno, kot ga zatrjujeta toženi stranki, ko tudi prva tožena stranka priznava, da sta nepremičnini v pretežnem delu kmetijsko zemljišče in bi morali biti v postopku lastninjenja vpisani na Republiko Slovenijo, bi v tem postopku druga tožena stranka lahko imela interes sodelovati na strani prve tožene stranke, vendar do ureditve drugačnega vpisa v zemljiški knjigi le kot stranski intervenient, ni pa pasivno legitimirana za zahtevek, ki ga zoper njo postavlja tožnik in s katerim zahteva vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Takšen zahtevek ima lahko le proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik.

Ker je bil takšen zahtevek proti drugi toženi stranki kot neutemeljen zavrnjen, druga tožena stranka pravnega interesa za pritožbo proti takšni odločbi nima. Pravico do pritožbe zoper sodbo ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Položaj druge tožene stranke pa se v konkretni zadevi ob zemljiškoknjižnem vpisu pri obeh nepremičninah ne more spremeniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo druge tožene stranke na podlagi 343. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

K pritožbi tožnika: Kot je že ob pritožbi druge tožene stranke pojasnjeno, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko kot neutemeljen zavrnilo. Tožnik je napačno izhajal iz dejstva, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena družbena lastnina v uporabi Občine. To dejstvo je v nasprotju z dokazom, ki ga je sam priložil in zemljiškoknjižnimi podatki, ki so javni. Pri spornih nepremičninah je že prišlo do lastninjenja, zato je tožnikov interes, da se ugotovi njegova lastninska pravica, lahko naperjen samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, to pa je prva tožena stranka Občina. Pritožba, v kateri tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

K pritožbi prve tožene stranke: V delu, kjer tudi prva tožena stranka meni, da zahtevek zoper drugo toženo stranko ne bi smel biti zavrnjen iz razlogov, ker naj ne bi bila pasivno legitimirana, so pritožbene navedbe prve tožene stranke neutemeljene, kot je obširno obrazloženo že ob prejšnjih pritožbah. Ker je prišlo že do olastninjenja pravice uporabe družbene lastnine, je to odločilno za pasivno legitimacijo v tem lastninskem sporu.

Tudi pritožbene navedbe, da zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega bo tožnik dosegel vknjižbo lastninske pravice v svojo korist ni utemeljen, so zmotne, ker je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na prvo toženo stranko in ima tožnik, ki trdi, da je v letu 1997, ko se je pravica uporabe olastninila proti toženi stranki tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj bi mu takšna listina omogočila vpis lastninske pravice na svoje ime. Takšna je tudi sodna praksa (na primer odločba VS RS II Ips 664/2001).

Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvo toženo stranko, da tožnik ni mogel postati lastnik spornih nepremičnin že na podlagi golega dejstva, da njegovemu pokojnemu pravnemu predniku N. B. pravica uporabe ni bila odvzeta z ustrezno odločbo. Tožena stranka je med postopkom ves čas zatrjevala, da tožnik in niti njegov pravni prednik nimata v posesti spornih nepremičnin oziroma, da s temi nepremičninami razpolaga druga tožena stranka, ki je nepremičnini oddala v zakup. Za odločitev v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe spornih nepremičnin v času lastninjenja, to je najkasneje 25.7.1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL oziroma v letu 1993, če gre za kmetijska zemljišča, ko je stopil v veljavo Zakon o skladu kmetijskih zemljišč. Pri pravici uporabe, ki je ostala po nacionalizaciji zemljišč v ožjih gradbenih okoliših bivšim lastnikom, je bilo odločilno, da so zemljišča, na katerih so prejšnji lastniki obdržali pravico uporabe, ta zemljišča tudi dejansko imeli v uporabi. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe in to ne glede na to, ali je bila posest odvzeta z odločbo ali pa je do opustitve posesti prišlo po odločitvi tistega, ki mu je pravica uporabe ostala po nacionalizaciji. Tudi, če bi bila pravnemu predniku tožnika pravica uporabe odvzeta brez pravne podlage, bi lahko pravni prednik tožnika na podlagi 226. čl. Zakona o združenem delu zahteval vrnitev takšne pravice samo v petih letih od dneva, ko je zvedel za odvzem oziroma najpozneje v desetih letih. V konkretni zadevi bi zato sodišče prve stopnje moralo raziskati okoliščine, na katere je opozarjala prva tožena stranka: to je, kako je z dejansko posestjo spornih nepremičnin. Tudi, če je tožnik oziroma njegov pravni prednik posest opustil brez da bi mu to nalagala odločba in je prišlo dejansko do izročitve zemljišča prvotoženi (ali drugotoženi) stranki, je izgubil pravico uporabe in brezplačnega uživanja. Če ob lastninjenju ni imel pravice uporabe, pa tudi ni mogel postati lastnik spornih nepremičnin. Teh okoliščin sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je bistveno samo, ali obstaja ustrezna odločba organa o odvzemu posesti ni raziskovalo, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo neraziskano. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi prve tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo po 355. čl. ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, je ocenilo, da mora postopek dopolniti sodišče prve stopnje. V ponovnem postopku bo zato moralo najprej ugotoviti, kako se je izvajala posest na spornih nepremičninah v časovnem obdobju, ki je pomembno za ta lastninski spor oziroma bo moralo raziskati od kdaj dalje tožnikov pravni prednik ni imel posesti na teh nepremičninah, ker jo izvršuje tožena stranka po zakupnikih. Če bo tudi po dopolnitvi postopka ugotovilo, da je tožnik dokazal v trenutku lastninjenja, da je imel on pravico uporabe, pa bo moralo v nadaljevanju natančno ugotoviti tudi, kako je z identiteto nepremičnin, ki imata v novi zemljiški knjigi nove parcelne številke in drugačno površino od nepremičnin, na katerih je imel pravico uporabe tožnikov pravni prednik ob nacionalizaciji. V pogledu komparacije ne sme biti nobenih dvomov, da gre za identične nepremičnine, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja prva tožena stranka.