Jedro

Če carinski organ utemeljeno podvomi v ceno uvoženega rabljenega vozila, navedeno v fakturi (faktura brez številke), ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Ljubljana št. ... z dne 17.6.1994, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog zoper zapisnik Carinske izpostave terminal cona št. ... z dne 6.12.1993 o netočni prijavi vrednosti blaga, ki se carini po uvozni carinski deklaraciji z dne 30.11.1993 in določila carinsko osnovo za rabljeno in poškodovano osebno vozilo znamke Audi 100 tip Quatro Avant 2.3 E, letnik 1990, v znesku 1.263.594 SIT. Tožena stranka navaja, da je tožnik s carinsko deklaracijo prijavil za carinjenje prej navedeni osebni avto iz tarifne oznake 8703.2312 carinske tarife v vrednosti 12.000 DEM oziroma 903.100 SIT. Istočasno je prijavil poškodbe prednjega odbijača, maske, luči, pokrova motorja, zadnjega desnega blatnika, vezne pločevine, zadnjega pokrova prtljažnika, zadnjega odbijača in zadnje luči. Med drugimi listinami je bila deklaraciji priložena faktura prodajalca iz Rosenheima z dne 23.11.1993 na znesek 12.1000 DEM, kopija avstrijske izvozne carinske deklaracije, kopija naloga za izvršitev nakazila v tujino za tri vozila v skupni vrednosti 42.000 DEM. Ker je po pregledu blaga carinarnica ugotovila, da podatki v deklaraciji in priloženih listinah o vrednosti blaga ne ustrezajo stanju blaga, je sestavila zapisnik, zoper katerega je tožnik vložil ugovor, carinarnica pa je po postopku iz 264. člena Carinskega zakona (CZ) sestavila komisijo, ki je ugotovila stanje blaga in v zapisniku z dne 26.12.1993 posredovala svojo ugotovitev carinarnici, ki je nato izdala prvostopno odločbo z dne 3.1.1994. Zoper odločbo se je tožnik pritožil in tožena stranka je s svojo odločbo odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek. Komisija je ponovno pregledala blago, upoštevala mnenje tožene stranke in določila carinsko osnovo 1.265.594 SIT, skladno z določbo 264. člena CZ. Na tej osnovi je carinarnica izdala novo odločbo. Skladno z določbo 265. člena CZ je tožnik plačal dajatve od navedene carinske osnove in dvignil vozilo izpod carinskega nadzora. Ker je v konkretnem primeru vrednost blaga na fakturi, ki jo je tožnik predložil kot dokaz o dejansko plačani ceni, odstopala od podatkov za rabljena vozila, s katerimi razpolaga carinarnica (katalogi, ceniki) je carinarnica uporabila pooblastilo iz 3. odstavka 41. člena CZ in je za določitev carinske osnove uporabila določbo 37. člena CZ. Kot pomoč za določitev carinske osnove je vzela vrednost novega vozila za letnik 1990 istega tipa iz kataloga, zaradi poškodovanosti pa je po predložnih predračunih znižala navedeno vrednost za 676.854 SIT (brez kolesnih obročev in meglenk, ker niso standardna oprema). Ker je bilo vozilo do dneva uvoza tri leta v uporabi, je od zneska 2.616.862, odštela 52 % na račun rabljenosti in je tako ugotovila carinsko osnovo, s stroški prevoza 7.500 SIT, v znesku 1.263.594 SIT. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka še navaja, da je carinarnica upravičeno zavrnila fakturo prodajalca, ki je bila brez številke, z dne 23.11.1993, v kateri pa tudi ni pravilno označeno vozilo, niti ni navedeno, da je vozilo poškodovano. Gre za pomanjkljiv dokument, ki ne vsebuje številke računa, ki potrjuje legalen posel v državi izvoznici. Vrednost v takšni fakturi ne more biti dokaz o dejansko plačani ceni v smislu CZ za konkretno uvoženo osebno vozilo.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo, ker carinski organ oziroma tožena stranka ni upoštevala določbe 34. člena CZ, kaj je carinska osnova. Carinska osnova je dogovorjena vrednost blaga, torej cena, ki je navedena v fakturi. Samo v primeru, če faktura ne bi bila predložena, bi carinski organ ugotavljal carinsko osnovo na podlagi dogovorjene vrednosti istega blaga, iste kvalitete, ki se carini v istem obdobju. S katalogi kot pripomočki, pa bi si pri tem lahko le pomagal. Ne strinja se s toženo stranko, da je katalog tisti nesporni dokaz, ki dokazuje dogovorjeno ceno oziroma carinsko osnovo. Ta ni niti javna listina, niti knjigovodska listina, kot je to npr. faktura. Če je carinarnica dvomila v dogovorjeno vrednost, bi morala postopati po določbi 266. člena CZ tako, da bi določila začasno vrednost uvoženega vozila, vendar ne po katalogu ali ceniku, temveč na podlagi fakturirane vrednosti. V konkretnem primeru faktura ni niti fiktivna niti ponarejena in izkazuje resničnost podatkov, ki so v njej navedeni, tudi cene. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da carinska osnova za navedeno uvoženo vozilo, na podlagi fakturne vrednosti znaša 903.100,00 SIT.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v listine in podatke, zbrane v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je carinski organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabil materialni zakon, v tem primeru CZ. Ni sporno, da gre za carinjenje uvoženega rabljenega vozila. V stvari je sporno le vprašanje, ali je carinski organ v tem primeru ravnal pravilno in zakonito, ko za carinsko osnovo ni upošteval cene vozila, navedene v predloženi fakturi. Določba 34. člena CZ, na katero se sklicuje tožnik, res določa, da je vrednost uvoženega blaga, ki pomeni carinsko osnovo, dogovorjena cena (transakcijska cena). Dogovorjena cena po tej določbi je dejansko plačana cena ali cena, ki jo treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo. Vendar je tožnik pri tem spregledal določbo 2. odstavka 44. člena CZ, po kateri se za carinsko osnovo vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno. Iz določbe 3. odstavka navedenega člena pa še izhaja, da, če je carinarnica glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbam 34. do 45. člena CZ. Prav za tak primer pa gre v tej stvari. Podatki v spisih potrjujejo pravilnost ravnanja carinskega organa, ki je, potem, ko je utemeljeno podvomil v verodostojnost predložene fakture, iz razlogov, ki jih v izpodbijani odločbi navaja in se sodišče z njimi tudi v celoti strinja, ugotovil carinsko osnovo v skladu s prej navedenimi določbami CZ. Po mnenju sodišča je neutemeljena tožbena trditev, da je carinski organ določil carinsko osnovo na podlagi kataloga. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil navedeni katalog uporabljen le kot pripomoček pri oceni vrednosti spornega rabljenega osebnega vozila. Torej, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, carinski organ ni določil carinske osnove neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak na podlagi ugotovitev posebej za to imenovane komisije (264. člen CZ) o dejanskem stanju vozila in o njegovi vrednosti, kar je v skladu s 44. členom CZ. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi carinski organ moral ravnati po postopku iz 266. člena CZ. Glede na okoliščine primera je carinski organ ravnal v skladu z določbami CZ, na katere se sklicuje. V tem primeru niso bile podane okoliščine za uporabo 266. člena CZ, torej, da bi se podatki o blagu glede vrednosti, ki so vpisani v deklaracijo, lahko šteli za začasne. Ko je carinarnica v postopku ugotovila, da podatki v deklaraciji in njej priloženih listinah ne ustrezajo stanju blaga, je o svojih ugotovitvah, v skladu z 2. odstavkom 262. člena CZ sestavila zapisnik in en izvod izročila tožniku, zoper katerega je ta po 263. členu CZ vložil ugovor. Zato je carinarnica pravilno nadaljevala postopek po določbi 264. člena CZ.

Sodišče je presodilo, da je carinski organ vodil postopek v skladu z določbami CZ. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zoper katerega sodišče nima pomislekov, je tudi odločil v skladu z določbami tega zakona. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).