Up-360/03 - 4

16. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa B. B. B. B., na seji senata dne 26. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 82/2002 z dne 11. 3. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 695/99 z dne 11. 1. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 727/95 z dne 2. 2. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnice (tožene stranke v delovnem sporu) zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo zahtevku delavca za razveljavitev odločb o določitvi količnika za določitev osnovne plače in posledično odločilo, da ga je dolžna pritožnica razporediti v višji plačilni razred ter mu izplačati nastale razlike v plači.

Zavzelo je stališče, da naj bi bile izpodbijane odločbe nezakonite že za to, ker temeljijo na splošnem aktu delodajalca (formacija), ki ni bil ustrezno objavljen. Hkrati je pritrdilo stališču nižjih sodišč, da bi morala pritožnica pri določitvi tožnikovega količnika upoštevati osnovne plačilne razrede za tipična delovna mesta, kot jih določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - v nadaljevanju ZRPJZ).

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Uveljavlja kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodiščem očita, da so pri odločanju o določitvi količnika delovnega mesta tožnika upoštevala status, sicer pa se upošteva stopnja izobrazbe in dejansko delovno mesto oziroma dolžnost. To naj bi povzročilo neenako obravnavo delavcev v vojski in na splošno v državnih organih. Nasprotuje tudi stališču Vrhovnega sodišča o obvezni objavi formacije kot pogoju za veljavnost posamičnih aktov, izdanih na njeni podlagi. To stališče naj bi bilo očitno napačno ter brez razumne obrazložitve in kot takšno v neskladju z 22. členom Ustave. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 156. člena Ustave, ki naj bi jo storila sodišča s tem, ko so sama ocenjevala zakonitost formacije.

B.

Očitka pritožnice, da je bil z izpodbijanimi sodbami kršen 156. člen Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

Kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljuje pritožnica z navedbami o nedopustnem razlikovanju med delavci v vojski oziroma v državnih organih, do katerega naj bi prišlo v posledici izpodbijanih sodb. S temi navedbami pritožnica ne uveljavlja kršitve njenih ustavnih pravic, temveč kršitve ustavnih pravic domnevno prizadetih delavcev. Ker sama ni tista, ki naj bi bila neenako obravnavana na podlagi izpodbijanih aktov, pritožnica z očitkom o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave ne more uspeti.

Pritožnica očita neustavnost tudi stališču Vrhovnega sodišča o obvezni objavi splošnih aktov delodajalca kot pogoju za veljavnost posamičnih aktov, izdanih na njihovi podlagi. To stališče pomeni le enega izmed razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi revizije.

Razlog je tudi njegova pritrditev stališču nižjih sodišč, da bi morala tožena stranka, ki je označila dolžnost tožnika kot podčastniško, pri določitvi količnika delovnega mesta tožnika upoštevati osnovni količnik za tipično delovno mesto podčastnika, določen v tabeli ZRPJZ. Da bi to stališče pomenilo kršitev katere od njenih ustavnih pravic, pritožnica ne izkaže. Zatrjuje namreč le kršitev pravice do enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki ji v obravnavani zadevi sploh ne more biti kršena (glej 4. točko obrazložitve). Kršena bi ji lahko bila le pravica iz 22. člena Ustave, če bi šlo za očitno napačno uporabo oziroma razlago ZRPJZ, vendar te kršitve v tej zvezi niti ne zatrjuje. To pa pomeni, da tudi morebitna ugotovitev, da je stališče glede dolžnosti objave v neskladju z 22. členom Ustave, sama po sebi ne bi imela za posledico razveljavitve izpodbijanih sodnih odločb in s tem sprejema ugodne odločitve za pritožnico. Zato Ustavnemu sodišču tega njenega očitka ni bilo treba vsebinsko obravnavati.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pri tem se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je pritožnica sploh upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan