Jedro

Pri obveznostih javnopravne narave vsakokratni znesek obveznosti obračuna običajno tisti organ ali subjekt, ki je za to pooblaščen po predpisu ali javnopravnem splošnem aktu. Možnost, da bi znesek vsakokratnih obveznosti določal tisti, ki je dolžan te obveznosti izpolnjevati, predpisi določajo izjemoma (npr. institut samoobdavčitve po davčni zakonodaji), ne pa kot pravilo. Niti EZ niti na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi oziroma splošna akta, veljavni v času odločanja o tožničini zahtevi, niso določali, da omrežnino obračunava uporabnik elektroenergetskega sistema sam.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je dne 20. 10. 2005 pri Agenciji RS za energijo (v nadaljevanju: Agencija) vložila zahtevo za odločanje o sporu zaradi onemogočanja plačevanja omrežnine za upravičene odjemalce, s katerimi ima tožnica takšen dogovor, in predlagala, da Agencija naloži sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja Elektro Ž. (dalje: SODO), da takoj posreduje podatke, na podlagi katerih se izdela obračun omrežnine, za upravičene odjemalce električne energije, s katerimi ima tožnica dogovor o plačevanju omrežnine, torej posreduje enake podatke, kot jih posreduje drugim trgovcem upravičenih odjemalcev. Agencija je z odločbo št. 521-10/2005/PS-28 z dne 9. 8. 2005 navedeno zahtevo tožnice zavrnila. Na podlagi tožničine pritožbe je Ministrstvo za gospodarstvo odločbo Agencije s svojo odločbo št. 360-63/2005 z dne 14. 11. 2005 odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. V nadaljevanju postopka je Agencija tožničino zahtevo za odločanje o sporu ponovno zavrnila z odločbo št. 521-22/2005-12/PS-28 z dne 8. 3. 2006. Ta odločba je postala dokončna na podlagi odločbe Ministrstva za gospodarstvo št. 360-48/2006/3-042009 z dne 25. 1. 2007, s katero je navedeno ministrstvo tožničino pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnilo. Kot bistveni razlog za zavrnitev zahteve obe odločbi upravnih organov s sklicevanjem na tedaj veljavne relevantne predpise navajata, da je omrežnino upravičen obračunavati SODO, ne pa posamezen odjemalec električne energije ali tožnica kot dobavitelj energije. Zato SODO tožnici tudi ni dolžan posredovati podatkov, ki bi ji obračunavanje omrežnine omogočali.

Tožnica odločbo Agencije z dne 8. 3. 2006 izpodbija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer se sklicuje na določbe Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg za električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (v nadaljevanju: Direktiva), zlasti na 2. točko 14. člena, ki med nalogami upravljavcev distribucijskega omrežja določa obveznost, da le-ti v nobenem primeru ne smejo delati razlik med posameznimi uporabniki omrežja ali vrstami uporabnikov omrežja, zlasti pa ne v korist svojih povezanih podjetij, ter na 3. točko istega člena, ki določa obveznost upravljavca, da posreduje uporabnikom omrežja podatke, ki jih potrebujejo za učinkovit dostop do omrežja. Določbe Direktive so bile prenesene v pravni red Republike Slovenije z Energetskim zakonom (dalje: EZ), zlasti tudi z njegovim 23.a členom, ki govori o nediskriminatornem obravnavanju uporabnikov omrežja. Tožnica meni, da je pravno stališče izpodbijane odločbe, da je upravičen obračunavati omrežnino samo SODO, neutemeljeno in da je to vprašanje odvisno tudi od ureditve razmerij med upravičenim odjemalcem in SODO-m, ki se določajo pogodbeno. Če SODO dobaviteljem električne energije, kot je tožnica, ne posreduje ustreznih podatkov za obračun omrežnine, takšne dobavitelje postavlja v neenak položaj s tržnimi deli distribucijskih podjetij, ki s takšnimi podatki razpolagajo. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovno obravnavanje ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka, to je SODO, na vročeno tožbo ni podala odgovora.

Tožba ni utemeljena.

Kolikor zakoni ne določajo kaj drugega, se pri upravnem odločanju uporabljajo predpisi, ki veljajo v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje. V času izdaje izpodbijane odločbe Agencije veljavne določbe Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 do 51/04; dalje: EZ) niso vsebovale nobene določbe, ki bi neposredno urejala vprašanje, kdo je upravičen obračunavati omrežnino (to je del cene za uporabo omrežij, ki je namenjen plačevanju izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti operaterjev distribucijskih in prenosnih omrežij in pokrivanju stroškov sistemskih storitev, 27. alinea 4. člena EZ). Takšne določbe tudi ni vseboval nobeden od v istem času veljavnih podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi EZ, ki sta urejala način izvajanja gospodarske javne službe dejavnost SODO (Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem, Uradni list RS, št.11/04; dalje: Uredba GJS) oziroma splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije (Uredba o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije; Uradni list RS, št. 117/02; dalje: Uredba SP). Uredba GJS je le določala, da se dejavnosti SODO financirajo iz omrežnine in da višino ter način obračunavanja le-te določa Agencija skladno s 87. členom EZ (40. člen uredbe). Uredba SP pa je določala, da mora pogodba o dostopu do omrežja (med drugim) vsebovati način obračunavanja nadomestila za uporabo omrežja, ki vključuje omrežnino, sistemske storitve in dodatke (8. alinea 61. člena uredbe). Poglavitni upravičenci do sredstev iz omrežnine so bili tedaj (in so še danes) SODO in sistemski operater prenosnega omrežja. Skladno s tem je po mnenju sodišča pravno sprejemljiva ureditev, določena v splošnem aktu, izdanem na podlagi a) točke 87. člena EZ (Akt o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine za elekroenergetska omrežja, Uradni list RS, št. 84/04; dalje: Akt I), da omrežnino obračunava sistemski operater, pristojen za prevzemno-predajno mesto (prim. 17., 18. in 27. člen Akta I). To velja tudi za vsebinsko enako ureditev, določeno v Aktu o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja (Uradni list RS, št. 121/05; dalje: Akt II) in sicer v njegovem 19., 20. in 33. členu.

Tožnica svojo zahtevo in tudi tožbene ugovore utemeljuje predvsem na določbah predpisov, ki urejajo obveznosti SODO glede posredovanja merilnih in drugih podatkov odjemalcem električne energije. Toda pravno naziranje tožbe, da iz obveznosti SODO glede posredovanja določenih vrst merilnih podatkov določenim subjektom tudi izhaja upravičenje teh subjektov, da sami ali preko svojih pooblaščencev (tudi dobaviteljev električne energije, kot je tožnica) obračunavajo omrežnino kot vir prihodka SODO, je po mnenju sodišča zmotno. Omrežnina je odmena za storitve SODO, katerih namen je zagotavljanje neprekinjenega dostopa do distribucijskega omrežja kot tehnične baze za dobavo in odjem električne energije. Dejavnost SODO je obratovanje, vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja (5. člen Uredbe GJS) in jo SODO opravlja tako v javnem interesu kot v interesu posameznega odjemalca. Tudi obveznosti odjemalcev električne energije, plačevati omrežnino kot sistemski vir sredstev za delovanje SODO, imajo zato tako javnopravno kot zasebnopravno naravo. Pri obveznostih javnopravne narave vsakokratni znesek obveznosti določa (obračuna) običajno tisti organ ali subjekt, ki je za to pooblaščen po predpisu ali javnopravnem splošnem aktu. Možnost, da bi znesek vsakokratnih obveznosti določal tisti, ki je dolžan te obveznosti izpolnjevati, predpisi določajo izjemoma (na primer institut samoobdavčitve po davčni zakonodaji) ne pa kot pravilo. Niti EZ niti na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi oziroma navedena splošna akta, veljavni v času odločanja o tožničini zahtevi, niso določali, da omrežnino obračunava uporabnik elektroenergetskega sistema sam (izjemo, to je pogodbeni prenos obračunavanja na uporabnika, je predvideval le navedeni 61. člen Uredbe GJS). Vprašanja, katere podatke je SODO dolžan posredovati upravičenim odjemalcem, torej ni mogoče povezovati s tem, da nekateri odjemalci ali pa dobavitelj energije, kot je tožnica, želijo sami obračunavati omrežnino. Možnost obračunavanja omrežnine namreč ni element dostopa do omrežja, kot je le-ta definiran v EZ (10. alinea 4. člena), zato se tožba ne more uspešno sklicevati na določbo 7. alineje 1. odstavka 23.a člena EZ (odgovornost SODO za zagotavljanje potrebnih podatkov upravičenim odjemalcem, da lahko učinkovito uveljavljajo dostop do omrežja) ali pa na določbe Direktive, ki so bile podlaga navedeni zakonski določbi. V čem naj bi bila opisana pravna ureditev obračunavanja omrežnine za tožnico ali njene kupce električne energije diskriminatorna, v tožbi po presoji sodišča ni pojasnjeno v tolikšni meri, da bi to lahko vplivalo na njegovo odločitev. Izpodbijana odločba je torej po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo moralo zavrniti na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

Ker je bila tožba zavrnjena, je bilo treba zavrniti tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka, kajti 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.