Jedro

Če se sodišče pri svoji presoji na poročila tajnega policijskega sodelavca ni oprlo niti izključno niti v odločilni meri, potem ne gre za bistven obremenilni dokaz, in kršitev pravice do obrambe, ker sodišče tajnega policijskega sodelavca ni zaslišalo, ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojenega V. P. z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo enotno kazen štiri leta in pet mesecev zapora in denarno kazen v višini 800 EUR. Sodišče mu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti s pridržanjem in hišnim priporom od 5. 6. 2002 od 12.10 ure do 5. 6. 2002 do 19.12 ure in od 23. 5. 2004 od 11.17 ure do 23. 7. 2004 do 11.17 ure. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je sodišče obsojencu odvzelo zasežena mamila ter mu naložilo v plačilo znesek pridobljene premoženjske koristi v višini 38.819,30 EUR. Sodišče je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in stroškov po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov. Po 3. točki 358. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojenca oprostilo obtožbe, da je storil eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, mu odvzelo mamilo, ki je bilo zaseženo T. M. in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov glede oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenca, njegovih zagovornikov iz Odvetniške pisarne I. iz Idrije in M. V., odvetnice iz Krškega, zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica odvetnica M. V. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in se v odgovoru v celoti sklicuje na razloge drugostopenjske sodbe ter predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo, v kateri pritrjuje ugovorom zagovornice v zahtevi in dodaja svoja stališča glede spornih vprašanj.

B.

6. Zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi se sodba opirala na nedovoljene dokaze, in sicer na dokaze, ki so bili pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih je odobril generalni direktor policije, ter z navideznim enkratnim odkupom, ki ga je dovolil državni tožilec, za nobenega izmed teh ukrepov pa niso bili podani utemeljeni razlogi za sum. Nadalje naj ne bi bila obrazložena odobritev prikritih preiskovalnih ukrepov s strani generalnega direktorja policije na podlagi takrat veljavnega drugega odstavka 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), saj je ta na predlogu le obkrožil besedo „odobrim“ in se podpisal, kar naj bi bilo v nasprotju z duhom zakona oz. smislom obrazložitve odobritve.

7. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi na strani 8, podobno kot v sklepu II K 63086/2010-59 z dne 2. 2. 2011 glede zavrnitve predloga za izločitev dokazov ugotavlja, da se je prikriti postopek za odobritev preiskovalnih ukrepov (tajno policijsko opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje, ki jih je odobril generalni policijski direktor na podlagi 49. člena ZPol, nadalje ukrep uporabe prirejenih listin in identifikacijskih oznak, ki ga je na podlagi 49. člena ZPol dovolil državni tožilec, ter enkraten navidezni odkup, ki ga je dovolil državni tožilec na podlagi 155. člena ZKP) začel na podlagi izjave neimenovane osebe, dane italijanskim varnostnim organom, s to osebo so kasneje opravili razgovor tudi novogoriški kriminalisti. Ta oseba je povedala vzdevek osebe, od katere kupuje heroin (R.), njegovo približno starost, videz, znamko osebnega vozila, kje se zadržuje ter eno njegovih telefonskih številk. V povezavi z izjavo D. A., da se ta oseba (z vzdevkom R.) v Novi Gorici in njeni okolici ukvarja s preprodajo heroina in v povezavi z dejstvom, da je bila že obsojena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ti podatki po oceni Vrhovnega sodišča ne pomenijo le nekih povsem splošnih informacij oz. splošnih verjetnostnih okoliščin o tem, da ta oseba izvršuje takšno dejanje. Podan je bil opis konkretne osebe, ki je bila na tej podlagi tudi identificirana, in opis konkretnega kaznivega dejanja, ki ga je ta oseba izvrševala, in to na podlagi dveh virov, ki sta navajala konkretna dejstva. Informacije so se medsebojno prekrivale oziroma potrjevale. To pa je ne le doseglo, ampak presegalo dokazni standard razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Za dovolitev oz. odobritev vseh navedenih prikritih preiskovalnih ukrepov – tako s strani generalnega direktorja policije kot s strani državnega tožilca – so bili tako predhodno podani utemeljeni razlogi za sum, kot je pravilno ugotovilo že višje sodišče v 6. točki svoje sodbe, zato navedena kršitev ni podana.

8. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je bil način odobritve prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih je odobril generalni direktor policije, v skladu s takrat veljavno določbo 49. člena ZPol. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 63/2004 z dne 3. 3. 2005 ugotovilo, da v teh določbah ni bilo posebej predpisano, v kakšni pisni obliki mora biti izdana odobritev ukrepov. Takratni generalni direktor policije je v tej zadevi izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov odobril po tem, ko mu je bil predložen predlog policije, ki se je nanašal na obravnavano zadevo ter je vseboval predlog konkretnih ukrepov zoper obsojenca, utemeljitev razlogov za sum, da obsojeni izvršuje kaznivo dejanje, kdaj, kje in kako naj bi se ukrepi izvajali oz. kaj naj bi se z njihovim izvajanjem ugotovilo. Tako sta predlog in odobritev skupaj sestavljala celoto, iz katere so bili razvidni vsi zakonsko predpisani elementi, ki jih je odobritev morala imeti glede na zakonsko določbo (odobritev je morala biti pisna in mora vsebovati podatke o osebi, zoper katero se izvaja ukrep, opis dejanja, način, obseg, trajanje ukrepov in utemeljitev razlogov). Dokazi, zbrani z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, zato niso bili pridobljeni nezakonito in je sodišče smelo nanje opreti svojo sodbo.

9. Zagovornica sodišču očita kršitev pravice do obrambe, ker naj bi ta ne imel možnosti zaslišati tajnega policijskega sodelavca, katerega zaslišanje je obramba predlagala zaradi dokazovanja, da je prišlo pri ukrepu navideznega odkupa za nedovoljeno izzivanje kriminalne dejavnosti s strani policije, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da njegovo zaslišanje ni mogoče, obenem pa še, da tudi ni potrebno zaradi jasnosti zadeve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče pri presoji, ali je obsojeni storil očitano kaznivo dejanje – pri čemer je ugotovilo tudi, da ni prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti – oprlo na izpovedbo prič, in sicer tajne policijske delavke T., kriminalistov M. D. in B. F., hkrati pa tudi ugotovilo, da so podatki iz poročil o kontaktih obsojenca s tajnim policijskim sodelavcem in tajno policijsko delavko skladni z izpovedbo tajne policijske delavke T. Nadalje je sodišče v zvezi z zagovorom obsojenca, da je prišlo s strani policije do izzivanja kriminalne dejavnosti, ocenilo tudi izpovedbo prič E. K., D. A. in Z. F. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da se prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji na poročila tajnega policijskega sodelavca ni oprlo niti izključno niti v odločilni meri, zato v nasprotju s trditvijo obrambe ni šlo za bistven obremenilni dokaz, tako da kršitev pravice do obrambe, ker ni zaslišalo tajnega policijskega sodelavca, ni podana.

10. Zagovornica nadalje navaja, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe tudi, ko je bila zaslišana priča M. Ž. pred sodiščem v Tolminu v okviru nujnega preiskovalnega dejanja, pa obsojeni o tem zaslišanju ni bil obveščen in se ga ni mogel udeležiti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da tudi ta kršitev ni podana, saj je bil obsojeni navzoč pri zaslišanju navedene priče kasneje, in sicer 7. 6. 2004 in 20. 10. 2005 (v okviru preiskave) ter 5. 1. 2011 na glavni obravnavi, kot to ugotavljata že obe nižji sodišči v svojih sodbah.

11. Drugi odstavek 420. člena ZKP določa, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato ni presojalo ugovorov zahteve za varstvo zakonitosti, da neimenovani vir ni verodostojen oz. da kaže, da gre za pokojnega K., nadalje, da je uradni zaznamek o razgovoru z anonimnim virom, ki so ga napravili novogoriški policisti, nepreverljiv in nepreverjen, ugovorov glede ocen verodostojnosti prič Z. F., E. K., B. I., B. M., D. V. in M. Ž., ugovorov glede nabavljene količine prepovedane droge pri obsojencu s strani B. I., B. M., D. V., M. Ž. in v povezavi s tem tudi izračuna sodišča glede višine pridobljene protipravne premoženjske koristi, saj v vseh teh ugovorih zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

C.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.