Jedro

Do statusa žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka ni upravičena oseba, ki je bila poslana v prevzgojni dom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote M. z dne 9.2.2001. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka za obdobje od marca 1942 do marca 1945 ni mogoče priznati, saj tožnik ni dokazal, da bi bil v navedenem obdobju izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, kot jih opredeljuje 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN). Odločitev tožene stranke temelji na dejanski ugotovitvi, da je bil tožnik zaradi vzgojnih razlogov in ne iz razlogov po ZZVN poslan v prevzgojni dom v L. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s presojo tožene stranke, da v obravnavni zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa, kot ga uveljavlja tožnik. ZZVN namreč v 2. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena zakona tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), poslale na prisilno delo (delovni deportiranec) ali v internacijo (interniranec), ter oseba ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) ali je bila nasilno odvzeta staršem (ukraden otrok). Iz dokazov, ki so bili presojeni v upravnem postopku ne izhaja, da je bil tožnik marca 1942 poslan v prevzgojni dom v L. iz razlogov t.i. ideološke prevzgoje, kot je zatrjeval v upravnem postopku. Iz dopisa Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 5.1.2001, ki se nahaja v spisih, je tudi razvidno, da nemški okupator ukradenih otrok ni zapiral v S.p. ali m. sodne zapore, prav tako pa je razvidno, da v kraju L. ni bilo taborišča za ukradene otroke. Teh ugotovitev tožnik v upravnem postopku in v tožbi ni zanikal. Zato je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da tožnik vojnega nasilja v smislu določb ZZVN ni izkazal, saj je bil odpeljan v prevzgojni dom. Ugovori, ki se nanašajo na družinsko življenje pred ukrepom ter na način in namen vzgoje v domu v L., pa po presoji sodišča zato niso relevantni.

Tožnik vlaga pritožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni popolno ugotovilo statusa prevzgojnega doma, kamor je bil tožnik nameščen. Sodišče bi moralo za pravilno presojo zadeve oceniti dejstvo, da je bil tožnik v času namestitve v taborišče otrok, da je bil nameščen brez soglasja staršev in mu v zvezi s tem ni bila izdana nobena odločba, da je bil deležen prisilnega ponemčevanja ter da je bil nameščen v kraj izven takratne Jugoslavije. Ugotoviti bi moralo tudi vzroke oziroma pravno podlago namestitve tožnika v t.i. prevzgojni dom ter ugotoviti, da tožena stranka ni zadosti pojasnila namena in funkcije slednjega. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je bil tožnik gojenec v domu, saj so dejansko podani vsi pogoji iz 2. in 3. člena ZZVN. V prevzgojni dom je bil tožnik odveden nezakonito, ker je takratni politični komisar zaradi njegovih neurejenih družinskih razmer izkoristil priložnost ter tožnika poslal na predvojaško usposabljanje in prevzgojo. Napotitev tožnika v prevzgojni dom na ozemlju nacistične Nemčije, ki je bil ustanova, v kateri so okupacijske oblasti izvajale psihično in fizično nasilje, tako predstavlja nasilje nad žrtvijo vojnega nasilja, ki je bilo politične narave.

Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, Za priznanje statusa, kot ga uveljavlja tožnik, je relevantno, ali je bila oseba staršem odvzeta iz nacionalnih, rasnih, verskih ali političnih razlogov. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik v postopku pred upravnimi organi svoj zahtevek oprl na trditev, da je bil očetu odvzet zaradi prisilnega ponemčenja. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke in prvostopenjskega organa, da tožnik ni bil odvzet očetu iz zakonsko relevantnih razlogov. Tožnik je namreč sam navajal, da je pred napotitvijo v ustanovo v L. živel v neurejenih družinskih razmerah in je večkrat pobegnil od doma. To dejstvo, kakor tudi ugotovitev, podprta z dopisom Muzeja narodne osvoboditve M., da se je v kraju L. nahajal prevzgojni dom in ne taborišče za ukradene otroke, tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da je bil tožnik odpeljan iz socialno-vzgojnih razlogov in ne iz razlogov, ki jih kot relevantne določa ZZVN. Trditev, da je bil tožnik, potem ko je bil nameščen v državni vzgojni dom, izpostavljen vzgoji v nacističnem in velikonemškem duhu, pa še ne izkazuje odvzema iz političnih oziroma ideoloških razlogov, kot jih sedaj zatrjuje pritožba. Politični razlogi bi bili namreč podani le v primeru, ko bi bilo nad tožnikom (ali njegovim očetom) izvršeno nasilje zaradi nasprotovanja nacističnemu oziroma fašističnemu režimu, česar pa izvedeni dokazi ne potrjujejo. Zato tudi pritožbeni ugovori, da je bil tožnik s strani takratnega političnega komisarja v prevzgojni dom poslan nezakonito in brez odločbe pristojnega organa, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.