Jedro

Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice, saj pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Izostalih ur počitka posledično ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.

Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodna odločba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka, znižajo na 666,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II.V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodne odločbe sodišča prve stopnje.

III.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine tožniku v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2023 dalje (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo 6.288,38 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je dovolilo spremembo tožbe (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 892,78 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v 32 % deležu (V. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodne odločbe (II. in IV. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o nedokazani premoženjski škodi. Toženka je pogodbeno odškodninsko odgovorna zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotoviti delavcu pravico do počitka. Za razliko od sporov, ki so potekali v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka na vojaških misijah v tujini, je tožnik temeljil tožbeni zahtevek na kršitvi pravice do počitka, kar ga upravičuje do nadomestila zaradi kršitve pravice iz delovnega razmerja. O tem sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Četudi ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES izrecno ne določata pravice do nadomestila za neizrabljen počitek, to ne pomeni, da delavec, ki mu je bila pravica do počitka kršena, nima drugih pravic (VIII Ips 42/2019, C-214/16). V zadevi C-429/09 je sprejeto stališče, da mora biti odškodnina za škodo enaka nastali škodi, tako da se delavcu prizna bodisi dodatni prosti čas bodisi denarno nadomestilo. Neizrabljenega počitka, ki ima ekonomsko vrednost, tožnik ne more koristiti za nazaj, zato je iz tega naslova upravičen do nadomestila plače. Prejemal je fiksno plačo z dodatki, ne glede na dejansko število ur opravljenega dela. Plačilo za čas izravnave ur delovnega časa se nanaša na predhodno opravljeno delo in ne zajema plačila za prikrajšani čas počitka. Glede na to je bil tožnik z izravnavo presežka ur delovnega časa oškodovan in postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila neupravičeno obogatena s storitvijo, ki jo je opravil v času, ko bi moral imeti počitek. Z nezakonitim odrejanjem delovnega časa je bila obogatena tudi na škodo njegovega zdravja. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o stroških postopka: ni upoštevan uspeh strank ločeno po temelju in po višini; ni upoštevano, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za nepremoženjsko škodo; vse vloge toženke niso bile potrebne za postopek; napačen je izračun materialnih stroškov tožnika.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodne odločbe (I., IV. in V. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev 111. in 269. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozni vlogi tožnika z dne 11. 9. 2023 in 13. 2. 2024. Ta kršitev, skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A., vzbuja občutek pristranskosti sodišča prve stopnje. To je tudi dopustilo informativni dokaz, saj je nepravilno štelo, da tožnik lahko na podlagi 227. člena ZPP od toženke zahteva predložitev evidenc delovnega časa. Premoženjsko škodo bi lahko utemeljil s plačilnimi listi, s katerimi je razpolagal. Ker sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa v smislu 227. člena ZPP, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo le pozvalo k predložitvi evidenc, ta ni vedela, na kateri pravni podlagi temelji poziv. Sodišče prve stopnje ni podalo jasnih razlogov o protipravnem ravnanju toženke, ni presojalo teže in intenzivnosti zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic oziroma duševnih bolečin tožnika ter se ni opredelilo do višine pravične odškodnine. Napačno je štelo, da toženka pri odrejanju dela ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa. Minimalno trajanje tedenskega počitka je razlagalo v nasprotju z določbami 156. člena ZDR‑1, Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso; stališča, da je minimalno trajanje 35 ur, ni pojasnilo. Ker je napačno štelo, da bi toženka morala v 14‑dnevnem obdobju zagotoviti tožniku 70 ur neprekinjenega počitka (dvakrat 24 ur in dvakrat 11 ur) in da čas izravnave ur delovnega časa ne predstavlja počitka, je zmotno ugotovilo obseg škode. Število kršitev pravice do počitka je bistveno manjše od obsega, ki ga je ugotovilo. Ker je zmotno štelo, da toženka odgovarja na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ni presojalo krivde. Nepravilno je ugotovilo obstoj vzročne zveze. Tožnikove nevšečnosti niso bile takšne intenzitete, da bi terjale plačilo odškodnine v prisojeni višini (prim. VSL Cp 3295/2015). Napačna je odločitev o stroških postopka: niso priznani potni stroški pooblaščencev toženke, s čimer je poseženo v pravico do svobodne izbire odvetnika; zmoten je izračun materialnih stroškov toženke; tožniku ne pripada nagrada za četrto pripravljalno vlogo, saj je v njej navajal le dejstva o sklenitvi sporazuma s sindikatom, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja.

4.Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene navedbe in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodne odločbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 366. členom ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen delno glede stroškov postopka.

7.Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker mu je toženka v obdobju od 27. 3. 2019 do 30. 4. 2023 nezakonito razporejala delovni čas in odrejala nadurno delo ter kršila pravico do dnevnega in tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrnilo, v celoti pa je ugodilo zahtevku za plačilo nepremoženjske škode.

8.Ni podana v obeh pritožbah uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje navedlo odločilne razloge za ugodilni in zavrnilni del odločitve (naravo in predpostavke oškodninske odgovornosti toženke za nepremoženjsko škodo ter na drugi strani pravno naravo pravice do počitka, neobstoj premoženjske škode tožnika in neupravičene obogatitve toženke); ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o pristranskem sojenju ter bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pripravljalne vloge tožnika, za katere toženka vztraja, da so prepozne in neupoštevne. Prva in druga pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2023 in 19. 2. 2024

sta bili vloženi pred pripravljalnim in prvim narokom za glavno obravnavo (28. 2. 2024), zato ju je sodišče prve stopnje glede na prvi odstavek 286. člena ZPP pravilno upoštevalo, čeprav druga pripravljalna vloga ni bila vložena več kot 15 dni pred pripravljalnim narokom, kot to določa četrti odstavek 269. člena ZPP. S tem je zagotovilo spoštovanje pravice do izjave, kar ni podaljšalo postopka, prav tako ne drži, da je tožnik z navedenima vlogama obrnil smer reševanja spora, saj se narava spora ni spremenila. Sodišče prve stopnje je tožnika dne 20. 6. 2023 sicer pozvalo na dopolnitev navedb, tožnik pa je prvo pripravljalno vlogo vložil po izteku roka iz poziva, vendar z navedbami ni bil prekludiran, saj so bile podane pred prvim narokom za glavno obravnavo, poleg tega je bil poziv preveč pavšalen, da bi bil tožnik lahko s svojimi navedbami prekludiran, v pozivu pa tudi ni bil opozorjen, da se kasnejših navedb ne bo upoštevalo.

10.Na zadnjem naroku je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se štejejo za prebrane vse listine, tudi listinski dokazi, ki jih je tožnik vložil v spis s četrto pripravljalno vlogo na tem naroku, pri tem pa je pravilno štelo, da slednje ni zavleklo reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP), kar je pojasnilo v 6. točki obrazložitve sodbe, takšno ravnanje pa ne pomeni pristranskega sojenja, kot neutemeljeno očita toženka. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje, ker prebralo izpoved A. A. iz drugega postopka, čeprav je toženka umaknila dokazni predlog za neposredno zaslišanje te priče v tej zadevi, pri čemer toženka branju te izpovedi ni nasprotovala.

11.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje dopustilo izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v tožbi podal ustrezno trditveno podlago in v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Tožnik z evidencami delovnega časa ni razpolagal, zato ni mogel natančno časovno določiti zatrjevanih kršitev.

S podatki iz evidenc delovnega časa je dokazoval svoje že podane navedbe o kršitvah, katere je lahko natančno konkretiziral šele po prejemu evidenc delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu in pozvalo toženko, da predloži evidence delovnega časa. Če toženka ni vedela, na kateri pravni podlagi je bila pozvana k predložitvi evidenc, na podlagi 227. ali 286.a člena ZPP, bi to morala uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi, zato so te pritožbene navedbe neupoštevne (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

K pritožbi tožnika

14.Tožnikovega stališča, da je zaradi izostalega počitka, ki ga ne more koristiti za nazaj, upravičen do odškodnine v obliki nadomestila plače, ne potrjuje niti sodna praksa, na katero se sklicuje v pritožbi. Sodba VSRS VIII Ips 226/2017 v zvezi z delom vojaka na misiji v tujini na dan predvidenega neplačanega počitka, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj se razlikuje v tem, da je bil tožnik v konkretnem primeru za opravljeno delo plačan. Nerelevantna za ta primer je tudi odločitev VSRS v zadevi VIII Ips 18/2022, saj se ta nanaša na reparacijski zahtevek v primeru obstoja prikritega delovnega razmerja, ne pa na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka. V zadevi Pdp 730/2011 je bila uveljavljana kršitev pravice do dnevnega odmora in ne gre za primerljivo dejansko stanje. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno povzemanje pravnih stališč v zadevah Sodišča EU (SEU) C‑214/16 (King) in VIII Ips 42/2019, saj se ne nanašata na pravico do plačila neizrabljenega dnevnega ali tedenskega počitka, temveč na odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizrabljenega (plačanega) letnega dopusta, kar ni primerljiv pravni institut. Nadalje iz sodbe SEU C-429/09 (Günter Fuß) izhaja, da v zvezi z obliko in načinom izračuna povrnitve škode zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka ni ustreznih določb prava Unije, zato se pri presoji višine odškodnine uporabijo merila nacionalnega prava ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. S tem stališčem (v povezavi tudi z drugim odstavkom 17. člena Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ter Razlagalnim sporočilom k njej) je skladna odločitev sodišča prve stopnje, ki je presojo v obravnavanem sporu pravilno oprlo na razlago določb ZDR‑1 in OZ o odškodninski odgovornosti delodajalca.

15.Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je plačilo za opravljeno delo že prejel. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi bile plačilne liste nepravilne, zato gre pri tovrstnih navedbah za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki pa tudi sicer niso utemeljene. V zvezi s tem (tudi sicer zgolj) za mesec maj 2019 v pritožbi trdi, da je opravil 170 ur dela in ne 131 ur dela (za kolikor je prejel osnovno plačo po kolektivni pogodbi), pri tem pa ne upošteva, da je prejel plačo za 181,75 ur rednega dela, poleg tega pa je za 25,25 ur prejel dodatke za podaljšano delo, kar je v skladu s trditvami toženke o izplačilu dodatkov po kolektivni pogodbi. Pritožbena navedba, da so vsi delavci ne glede na dejansko število ur opravljenega dela prejemali enako, fiksno plačilo, je ob hkratnem priznavanju tožnika v pritožbi, da so bile nadure in izravnalne (kompenzacijske) ure dela plačane v obliki dodatkov za posebne pogoje dela, protislovna. Tožnik torej v pritožbi priznava, da mu je toženka opravljene ure izravnala v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa in mu hkrati plačala dodatke za nadure in kompenzacijske ure, s čimer negira lastne pritožbene navedbe o neplačilu za opravljeno delo.

16.Napačno je tudi pritožbeno vztrajanje pri plačilu premoženjske škode na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je skladno s 190. členom OZ pravilno štelo, da toženka z njegovim delom, ki ga je opravil v času, ko bi moral počivati, ni bila obogatena, saj mu je opravljene ure dela plačala. Glede na to je neutemeljeno pritožbeno utemeljevanje neupravičene obogatitve z zatrjevanjem neenakopravne obravnave tožnika v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. Nedovoljeno pritožbeno novoto pa predstavlja navedba, da je bila toženka zaradi nezakonitega razporejanja delovnega časa obogatena tudi na škodo tožnikovega zdravja.

K pritožbi toženke

17.Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1). Ker je ugotovilo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in delovnopravnimi predpisi, je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju njene pogodbene kot tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti pravilna. Pritožbeno sodišče zato pritožbeno vztrajanje toženke pri nasprotnem stališču zavrača kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na organizacijsko shemo in velikost toženke, predvsem pa pomen varnosti in zdravja pri delu štelo, da je pri razporejanju delovnega časa tožnika ravnala vsaj hudo malomarno. Pritožbeni očitek toženke, da vprašanja krivde zaradi napačnega stališča o njeni pogodbeni odškodninski odgovornosti sodišče prve stopnje ni presojalo, je zato neutemeljen.

18.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v predpisanem minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v Direktivi 2003/88/ES. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno razlago 156. člena ZDR‑1. Sodišče prve stopnje namreč tedenskemu počitku ni pripisalo 35-urnega trajanja, ampak je štelo, da je tolikšen seštevek minimalnega trajanja dnevnega in tedenskega počitka v obdobju sedmih dni.

19.Sodišče prve stopnje pravice do tedenskega in dnevnega počitka ni razlagalo v nasprotju s stališčem sodbe SEU v zadevi C‑477/21 (IH v. MAV-START), na katero se v pritožbi sklicuje toženka. Upoštevalo je avtonomnost teh dveh pravic, in sicer da ima delavec, ki mu je dodeljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim časom tedenskega počitka. Čeprav je pri tem, kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, izhajalo iz deloma zmotnega materialnopravnega stališča, da bi moralo biti tožniku v 14‑dnevnem obdobju namesto 59 ur zagotovljenih skupno najmanj 70 ur dnevnega in tedenskega počitka, to ni vplivalo na pravilnost odločitve glede kršitve pravice do počitka. Tožniku namreč glede na izračun njegovega delovnega časa v vtoževanem obdobju (z izjemo obdobja od 28. 10. 2019 do 10. 11. 2019) ni bilo zagotovljenih niti 59 ur počitka znotraj 14‑dnevnih referenčnih okvirov. Tudi sicer pa se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ur izostalega počitka, temveč je glede obsega nepremoženjske škode bistveno predvsem dejstvo, da so večletne ugotovljene kršitve toženke postopno negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika.

20.Neutemeljeno je stališče toženkine pritožbe, da je tožnik v času izravnave ur delovnega časa počival, saj ni delal in ni bil na razpolago za delo, s katerim oporeka ugotovljenemu obsegu kršitev oziroma protipravnemu ravnanju. Takšna razlaga izravnave presežnih ur (koriščenja kompenzacijskih ur) bi tožniku odvzela pravico do počitka, zato tovrstne odsotnosti z dela ni mogoče šteti za počitek, četudi delavec takrat dejansko počiva. Delavec ima namreč pravico do z zakonom določenega počitka poleg pravice do izravnave ur delovnega časa. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim stališčem, da se čas izravnave ur delovnega časa šteje za opravljeno delo, zato ga je pravilno kot takega treba upoštevati tudi pri ugotavljanju presežka maksimalnega tedenskega delovnega časa. Pravilna je tudi ugotovitev, da je toženka z izravnavo presežnih ur prikrivala dejanski obseg nadurnega dela tožnika. Pravica delodajalca, da delavcu nalaga delo preko polnega delovnega časa, je omejena, nadurno delo pa je dopustno odrediti samo pod pogoji iz 144. člena ZDR‑1. Skladno s prvim odstavkom 146. člena ZDR‑1 ima prerazporeditev delovnega časa prednost pred odrejanjem nadurnega dela.

21.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, v kolikšni meri je dolgotrajno protipravno ravnanje toženke vplivalo na zdravo življenjsko okolje ter osebno in družinsko življenje tožnika, torej na njegove osebnostne pravice. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je zaradi načina razporejanja delovnega časa proste dneve prespal, bil je preutrujen, da bi se posvečal svoji družini, kolikor bi si želel oziroma moral, zaradi česar se je kregal z ženo, prav tako pa so mu očitali otroci. Ni mogel redno obiskovati matere v Bosni. Bil je razdražljiv, trpel je za bolečinami v hrbtenici, a si zaradi obveznosti ni mogel privoščiti koriščenja bolniškega staleža. Ker tudi praznikov ni mogel preživljati z družino, je bil žalosten in užaljen. Glede na navedeno je utemeljeno presodilo, da je tožnik zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine, katerih obseg je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v 36. in 37. točki obrazložitve. Glede na to, da duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice ni mogoče cepiti na posamezne vidike oškodovančevega trpljenja, je sodišče prve stopnje nepremoženjsko škodo iz tega naslova pravilno presojalo kot celoto skladno s 179. členom OZ. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Pravilno je namreč štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj. Toženka pa upoštevaje obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ) ni dokazala, da za škodo ni kriva.

22.Pri višini prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo pa so neutemeljeni. Toženka v pritožbi navaja, da je obdobje nastajanja nepremoženjske škode pri tožniku trajalo štiri leta, kar je skoraj leto dni manj kot v drugih istovrstnih delovnih sporih zoper njo, vendar pa glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na njene večletne kršitve ter na ugotovljene posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi kršenja osebnostnih pravic, pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnikove duševne bolečine v ugotovljenem obsegu utemeljujejo prisojeno višino odškodnine. V zvezi z višino odškodnine prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cp 3295/2015, ki se nanaša na kršitev osebnostne pravice zaradi medsosedskega vznemirjanja in s tem sporom ni primerljiva.

Stroški postopka

23.Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh strank je pravilno določilo glede na razmerje med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. Tožnik s pritožbenim zavzemanjem za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini neutemeljeno nasprotuje metodi izračuna uspeha strank v postopku, saj v tem sporu prisojena odškodnina ni izgubila svojega pomena zaradi stroškovne odločitve (stroškovna odločitev je ni izničila), kot zmotno navaja tožnik. Ker so bili stroški postopka zaradi pretiranega zahtevka višji, do njihovega povračila ni upravičen v celoti, temveč sorazmerno njegovemu uspehu. Tožnik zmotno navaja tudi, da je izračun njegovih materialnih stroškov napačen. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (OT) se materialni izdatki priznajo v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

24.Tožnikova pritožba pa je delno utemeljena glede priznanja stroškov za nekatere vloge toženke. Pripravljalna vloga z dne 28. 8. 2023, v kateri se je toženka izjavila o nameravani prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka, ne predstavlja obrazložene vloge, zato je sodišče prve stopnje zanjo neutemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Gre za obrazložen dopis (tar. št. 43/3 OT), za katerega je predpisana nagrada v višini 50 točk. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da vloge toženke z dne 18. 9. 2023, 27. 9. 2023, 29. 3. 2024 in 29. 4. 2024 niso bile potrebne za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prošnja za preložitev pripravljalnega in prvega naroka z dne 18. 9. 2023, poizvedba o razpisanih narokih v preostalih istovrstnih zadevah z dne 27. 9. 2023 ter izjava o nestrinjanju s preložitvijo naroka za glavno obravnavo z dne 29. 4. 2024 niso imele vsebinskega pomena za odločitev v zadevi, zato mora stroške teh vlog nositi toženka sama. Vlogo z dne 29. 3. 2024, s katero je toženka posredovala dnevne razporede tožnikovega dela in v zvezi z njimi podala navedbe, je vložila istega dne kot drugo pripravljalno vlogo, v kateri bi lahko podala tudi navedbe o dnevnih razporedih; strošek te vloge zaradi podvajanja (vložitve dveh vlog istega dne) zato prav tako krije sama. V preostalem je pritožba tožnika, ki nasprotuje tudi priznanju nagrade za vlogo toženke z dne 13. 10. 2023, neutemeljena. To vlogo z dne 13. 10. 2023 je toženka vložila na poziv sodišča, zato ji je za njeno sestavo utemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Vloge z dne 21. 2. 2024 pa toženka ni vložila, niti ji sodišče prve stopnje zanjo ni priznalo stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče stroške za storitve, ki so v izpodbijani sodni odločbi priznani toženki (2.900 točk), znižalo za 450 točk, kar pomeni, da je treba njene stroške na novo odmeriti. Toženka je tako upravičena do 2.450 točk, kar skupaj z materialnimi stroški (34,5 točk) in 22 % DDV, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR) znaša 1.818,65 EUR, upoštevajoč 68 % uspeh pa 1.236,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju s stroški tožnika (570,14 EUR, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe v 49. točki) je tožnik dolžan toženki povrniti 666,55 EUR stroškov postopka.

25.Ni mogoče slediti toženkini pritožbeni oceni o nepotrebnosti tožnikove četrte pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2024. Sodišče prve stopnje je tožniku za to vlogo utemeljeno priznalo nagrado, saj je obrazložena, v njej pa je utemeljeval dejansko in pravno podlago zahtevka. Neutemeljeno je toženkino vztrajanje pri zahtevi za povračilo stroškov, ki so nastali njenemu pooblaščencu za prihode iz Ljubljane na naroke v Koper. Sodišče prve stopnje ji pravilno ni priznalo potnih stroškov (kilometrine) pooblaščenca in odsotnosti iz pisarne, saj novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča,⁴ pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in tudi izven sedeža toženke. To stališče ne posega v strankino pravico do svobodne izbire odvetnika, saj ta ne pomeni, da je breme stroškov, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja razpravljajočega sodišča, v vsakem primeru dolžna nositi nasprotna stranka.⁵ Potne stroške, ki so nastali pooblaščencu izven delovnega območja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve (npr. zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju ipd.), vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že ob priglasitvi tekom postopka na prvi stopnji,⁶ česar toženka v tem sporu ni storila.

26.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot je obrazloženo zgoraj in razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem je, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del sodne odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede manjšega dela stranske terjatve, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe. Prav tako krije toženka sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela. Stranki krijeta tudi sami vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njima nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za strošek, ki bi bil potreben za postopek.

-------------------------------

1Toženka v pritožbi navaja, da gre za vlogo z dne 13. 2. 2024, kar je napačno, saj je druga pripravljalna vloga tožnika datirana na 19. 2. 2024.

2Prim. VIII Ips 14/2024.

3V izpodbijani sodbi gre za očitno pisno pomoto, da gre za obdobje od 28. 10. 2019 do 10. 10. 2019, namesto do 10. 11. 2019, kar jasno izhaja iz celotne obrazložitve v tej alineji.

4Prim. Pdp 15/2024, Pdp 25/2024, Pdp 78/2024, Pdp 488/2023, VSL II Cp 796/2023, VSL II Cp 796/2023, Pdp 447/2022, VSL II Cpg 701/2021, VSM I Cp 902/2020, VSL II Cp 1644/2019.

5Prim. Up-28/00.

6Prim. Pdp 25/2024, Pdp 203/2023, VSL II Cp 796/2023, VSL I Cp 1446/2021.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 17, 17/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 156, 179, 179/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 179, 190

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.