Jedro

Prvostopenjski organ je opravil zgolj preizkus podanosti javne koristi v abstraktnem pogledu, zato je napačno uporabil materialni zakon. Da so uresničeni postulati o nujnosti in potrebnosti uresničitve razlastitvenega namena, ki je v izgradnji določenega gradbenega namena, je potrebno v konkretnem primeru presoditi, ali je predviden gradbeni namen nujno potreben ter ugotoviti sorazmernost med pomenom razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana, št. 352-28/2011-23 z dne 30. 11. 2011 in popravni sklep, št. 352-28/2011-25 z dne 14. 12. 2011 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 309,60 EUR v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Zahtevek stranke z interesom Mestne občina Ljubljana za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je s sklepom z dne 30. 11. 2011 v 1. točki na podlagi ugotovljene javne koristi uvedel razlastitveni postopek za razlastitev nepremičnin parc. št. 1414/27, v izmeri 229 m2 in parc. št. 1414/28, v izmeri 115 m2, obe k.o. ..., v korist razlastitvene upravičenke Mestne občine Ljubljana in v breme razlastitvenih zavezancev A.A. in B.B., vsakega do ½; v 2. točki odločil, da se sklep zaznamuje v zemljiški knjigi; v 3. točki, da dokler razlastitveni postopek ni končan, ni dopusten promet z nepremičninama ali njuno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja. Pravni posel sklenjen v nasprotju s to določbo je ničen. S sklepom z dne 14. 12. 2011 pa je v 1. točki izreka akt z dne 30. 11. 2011 popravil tako, da se v celotnem besedilu beseda „sklep“ nadomesti z besedo „odločba“ ter dodal pravni pouk. V obrazložitvi je navedel, da je MOL 10. 6. 2011 vložila zahtevo za razlastitev obeh nepremičnin, katerih lastnika sta razlastitvena zavezanca. Ugotavlja, da je zahteva popolna, ter da je ponudba za odkup ustrezala določbi prvega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in je tako izpolnjen pogoj iz 97. člena ZUreP-1 za vložitev predloga za razlastitev. Javna korist je izkazana, kot jo predvideva zakon, saj iz določb iz 4. in 5. člena Odloka o lokacijskem načrtu za območje urejanja VT 3/1 (povezovalna cesta med ... in območjem urejanja VP 3/2, OLN) in grafičnega dela OPN-ID izhaja, da gre na tem območju na zemljiščih, ki sta predmet razlastitvenega postopka, za izgradnjo gospodarske infrastrukture – izgradnjo povezovalne ceste med ... in območjem urejanja VP 3/2. V razlastitvenem postopku pa bo upravni organ na podlagi ugotovljenih dejstev presodil, ali poleg abstraktne javne koristi, ki zadošča za uvedbo postopka razlastitve, obstaja tudi konkretna javna korist. Ugotavljal bo, ali je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice in B.B. zavrnil, v razlogih pa se je strinjal s prvostopnim organom, da pomanjkljivosti v fazi ponudbe za odkup nepremičnin ni bilo.

Tožnica v tožbi navaja, da je odločba nezakonita, ker za vložitev zahteve za razlastitev ni bil izpolnjen pogoj iz 97. člena ZUreP-1. Iz listin v spisu je razvidno, da tožnica ni nasprotovala sklenitvi pogodbe, ponudbo za odkup solastninskega deleža je odklonila iz razlogov, ki jih je navedla v odgovoru na ponudbo z dne 23. 12. 2010. Na vsebino tega odgovora se v celoti sklicuje. Zlasti to velja za trditve, da s strani upravičenca dana ponudba ni izpolnjevala pogojev iz 4. točke 98. člena ZUreP-1, ker tožnici ni bila nikoli vročena osnovna cenitev, ampak le nekakšne dopolnitve. Razlog za nesklenitev sporazuma je bil izključno na strani upravičenca, ki za pogajanja ni predložil osnovnega dokumenta – ponudbe, ki bi bila skladna z 98. členom ZUreP-1 ter je ob upoštevanju predhodnega prostorskega akta pravica zahtevati razlastitev ob vložitvi zahteve zanjo že prenehala. Bistveno je, kot izhaja iz odgovora na ponudbo, da je do zastoja v pogajanjih prišlo izključno zato, ker upravičenec tožnici ni posredoval takega cenitvenega poročila, kakršnega bi mu po določbah ZUreP-1 moral. Predloženo cenitveno poročilo pa je bilo nepopolno, nerazumljivo, v njem ni bilo pojasnjeno, zakaj je bil uporabljen faktor, kakršen je bil. Tožnica je prejela cenitveno poročilo z dne 23. 6. 2010 šele julija 2011. Dopolnitev cenitvenega poročila pa ni bila popolna, ker ni vsebovala opredelitve do njenih trditev, da se bo bistveno zmanjšala vrednost druge njene nepremičnine, čeprav bi jo ob jasni zahtevi tožeče stranke, po določbi drugega odstavka 105. člena ZUreP-1 morala. To po pomeni, da upravičenec v postopku pogajanj ni ravnal tako, kot mu nalaga zakon. Zahteva je bila zato najmanj preuranjena. Iz dopisa tožnice z dne 23. 5. 2011, na katerega upravičenec ni nikoli odgovoril, je več kot jasno razvidno, pod kakšnimi pogoji je bila tožnica pogodbo pripravljena skleniti. Zahteva za razlastitev, kateri je upravni organ nekritično sledil, je obsežno prikazovala, zakaj naj bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo nujnega postopka, vendar pa so bile trditve v njej nekonkretizirane in le na načelni ravni. Trditev, da nameravanih gradenj ni mogoče izvesti drugje, pa enostavno ni bila točna, saj je bila prvotno gradnja predvidena po drugih nepremičninah. Vztraja pri trditvi, da zahteva za razlastitev ni vsebovala vseh obveznih sestavin iz 98. člena ZUreP-1, katere so te sestavine in kakšna mora biti njihova vsebina, pa je jasno navedeno v odločbi Upravnega sodišča U 474/2007. Upravičenec bi tudi moral obravnavati ugovore tožnice, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča U 497/2006. Stališče v drugostopni odločbi, da zadošča, če upravičenec pošlje ponudbo, je formalistično in napačno. Tožnica meni, da je za ponudbo v smislu določb ZUreP-1 šteti le tako ponudbo, ki vsaj približno ustreza pravi vrednosti nepremičnin, ki bi bile predmet razlastitve. Zato mora biti iz ponudbe razvidno, kakšna cena se ponuja in na kakšen način je bila ugotovljena oziroma določena. Predlaga odpravo izpodbijanih sklepov in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A. soglaša strinja s stališči obeh organov, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Tožnica kot sporno izpostavlja, da upravni organ zahteve za razlastitev ne bi smel obravnavati po vsebini, ker postopek v zvezi s ponudbo ni bil pravilno izpeljan ter je bila zato posledično zahteva za razlastitev preuranjena oziroma nepopolna. V zvezi z razlastitvenim namenom (93. člen ZUreP-1) je ugotovitvi, da je bil organ dolžan presoditi zahtevo za razlastitev oziroma ponudbo kot del zahteve za razlastitev, na podlagi 97. člena ZUreP-1, ki določa sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine, ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Po mnenju sodišča je, kot izhaja iz upravnega spisa, organ pravilno uporabil določbo 97. člena ZUreP-1. Tožnica je prejela osnutek pogodbe, med vročitvijo ponudbe in vložitvijo zahteve za razlastitev pa je minilo 30 dni, kar pomeni izpolnitev formalnega pogoja, določenega v tem členu (ter izkaz dejstva, da je bil razlastitveni upravičenec prisiljen vložiti zahtevo za razlastitev). Kakšna mora biti ponudba, zakon ne določa, sodna praksa pa stoji na stališču, da mora vsebovati bistvene sestavine pogodbe. Ponudba (osnutek pogodbe), posredovan tožnici, je vsebovala ceno, ki je tožnica ne sprejema, kar je glavni razlog zaradi katerega nasprotuje razlastitvi. Vendar pa določitev odškodnine ni del razlastitvenega postopka (peti odstavek 105. člena ZUreP-1), zato se sodišče v tožničine ugovore v zvezi z višino odškodnine oziroma njen obseg (morebitno zmanjšana vrednost preostale nepremičnine) ne spušča. Tožnica pa ugovarja tudi, da trditev, da nameravanih gradenj ni mogoče izvesti drugje, ni točna. V zvezi z navedenim ugovorom je sodišče presojalo, ali je upravni organ pravilno presodil podanost javne koristi. Namreč tožnica smiselno ugovarja nujnosti razlastitve za dosego javne koristi, elementu sorazmernosti, načelo sorazmernosti pa je za posege v lastninsko pravico treba upoštevati. Ustavno dopusten je samo takšen razlastitveni namen, ki pojmu javne koristi ustreza v abstraktnem in konkretnem pogledu. Po uveljavljeni sodni praksi je organ že ob uvedbi razlastitvenega postopka dolžan opraviti tehtanje v obeh pogledih in zgolj pozitivna ugotovitev javne koristi v abstraktnem in konkretnem pomenu pomeni, da je razlastitev v javno korist dopustna (69. člen Ustave; drugi odstavek 92. člena ZUreP-1 in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). V obravnavanem primeru pa je upravni organ opravil zgolj preizkus podanosti javne koristi v abstraktnem pogledu, zato je napačno uporabil materialni zakon. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo zato moral pretehtati ne le, ali je podan abstraktni razlastitveni namen kot tudi podanost konkretne javne koristi. Da so uresničeni postulati o nujnosti in potrebnosti uresničitve razlastitvenega namena, ki je v izgradnji določenega gradbenega namena, je potrebno v konkretnem primeru presoditi, ali je predviden gradbeni namen nujno potreben ter ugotoviti sorazmernost med pomenom razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico. V ponovnem postopku reševanja zadeve pa naj upošteva tudi določila postopka, kajti sklep z dne 14. 12. 2011 je obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka.

Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, sta sklepa tožene stranke nezakonita. Zato ju je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v zahtevani višini, povečane za 20 % DDV. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Odločitev o stroških postopka na podlagi zahteve stranke z interesom MOL temelji na določbi 25. člena ZUS-1, po katerem je predvidena povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu le tožniku.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1