Jedro

Po določbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnici zadošča že, da je njena nepremičnina v poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-457/2018-6 z dne 28. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva prizadete stranke A. d. o. o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja družbi A. d. o. o., (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), in sicer za poseg predelave nenevarnih gradbenih odpadkov v sklopu centra prizadete stranke (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa, s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožničina nepremičnina parc. št. 2069/1 k. o. ... sicer v vplivnem območju posega, ker na delu navedene nepremičnine mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju lahko presegajo 58 dBA, vendar ugotavlja, da se na tej nepremičnini ne nahajajo stavbe z varovanimi prostori, zato nameravani poseg ne bo pomembno vplival na zdravje ali premoženje tožnice, kar je pogoj za udeležbo po 64. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Prav tako tožnica ni izkazala, da bi nameravani poseg povzročal obremenitve, ki bi vplivale na njen pravni interes po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pripominja, da bo interes za upoštevanje občinskih predpisov lahko varovala v morebitnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja oz. inšpekcijskem postopku gradbenega inšpektorja.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ, zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz predložene dokumentacije za izdajo okoljevarstvenega soglasja ne izhajajo vsa dejstva in okoliščine, pomembne z vidika opravljanja njenih nalog po 21. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in po peti alineji drugega odstavka 5. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2). Poleg tega je lastnica nepremičnine, ki je v vplivnem območju posega, iz predložene dokumentacije pa ni mogoče ugotoviti vplivov nameravanega posega na njeno nepremičnino. Sklicuje se na določbe 6. člena Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva PVO). Ne strinja se, da nameravani poseg ni gradnja. Navaja, da si skupaj z Vlado RS v skladu z Odlokom o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) in Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN) prizadeva izvajati ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti zraka, predmetni poseg pa s tem, ko ne izpolnjuje pogojev iz OPN, ne sledi tem ukrepom. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

5. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Nosilec nameravanega posega, družba A. d. o. o (v nadaljevanju prizadeta stranka), v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica škodljivih vplivov ni konkretizirala ter dodaja, da teh niti ne bo. Glede tožničine nepremičnine navaja, da je na tej predvidena gradnja ceste, po parcelaciji pa se je zavezala to zamenjati z lastniki zemljišč na tem območju. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica izkazala pravni interes za udeležbo v postopku presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja.

9. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja.

10. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZVO-1 se presoja vplivov na okolje izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje. Poročilo o vplivih na okolje mora med drugim vsebovati opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1). V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1 ima oseba, ki na tem območju stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

11. V zadevi ni sporno, da je tožničina nepremičnina v vplivnem območju nameravanega posega v času obratovanja, vendar toženka na podlagi dejstva, da se na tej nepremičnini ne nahajajo stavbe z varovanimi prostori, ugotavlja, da nameravani poseg ne bo pomembno vplival na to tožničino premoženje.

12. Po presoji sodišča po citirani določbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnici zadošča že, da je njena nepremičnina v poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Po navedenih določbah ZVO-1 ima tožnica pravni interes, da se udeležuje postopka zaradi varstva svojih pravic. Presoja, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v njene pravne koristi, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ne pa že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Na to odločitev ne vpliva navedba prizadete stranke, da namerava tožnica to nepremičnino odsvojiti, saj ni sporno, da je bila v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa ta nepremičnina (še) v njeni lasti. Že zato je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

13. Sodišče zato zgolj pripominja, da pravico do zdravega življenjskega okolja ureja Ustava RS v 72. členu. V skladu z drugim odstavkom tega člena za zdravo življenjsko okolje skrbi država in v ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Občina skrbi za varstvo okolja v skladu z Ustavo RS in zakonom. Vendar občina, kot oseba javnega prava, ni pristojna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja, temveč le za tiste, za katere je tako določeno v področnih zakonih (kot sta ZVO-1 in ZV-1).1

14. Prav tako tožnica na podlagi določb 21. člena ZLS, ki določajo izvirne pristojnosti občine, ne izkazuje neposredne osebne koristi v smislu 43. člena ZUP. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom (prvi odstavek 21. člena ZLS) in za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja zlasti naloge iz drugega odstavka tega člena, med katerimi je tudi načrtovanje prostorskega razvoja2 in opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov v skladu z zakonom ter skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. To pa ne pomeni, da ji te določbe dajejo podlago za udeležbo v upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih strank s teh področij. Izvajanje teh izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP. V tem pogledu je treba razumeti tudi pravico do sodelovanja po določbah 6. člena Direktive PVO.

15. Je pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ključna tožničina navedba, da za nameravani poseg ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Tožnica namreč navaja še, da se z nameravanim posegom ne upošteva določb OPN, in s tem opravljene celovite presoje vplivov na okolje po 40. členu ZVO-1, glede dopustnosti umestitve nameravanega posega v okolje. To pomeni, da tožnica ne bo imela možnosti sodelovati v postopku kot stranka oziroma mnenjedajalec v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja (četrti odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov oziroma tretji odstavek 31. člena Gradbenega zakona). Če torej drži, da za nameravani poseg ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja,3 ji je treba v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja omogočiti, da ščiti enake interese, kot bi jih sicer imela pravico ščititi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, torej z vidika prostorske ureditve. Po presoji sodišča so tako izpolnjene tudi zahteve iz šestega odstavka 4. člena Evropske listine lokalne samouprave, da je treba, kolikor je mogoče, lokalne oblasti pravočasno in na primeren način vprašati za mnenje pri načrtovanju in odločanju v vseh stvareh, ki jih neposredno zadevajo.

16. Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrniti v ponovno odločanje, saj tožnica predloga za odločitev v sporu polne jurisdikcije ni podala.

17. V obravnavni zadevi za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), dokazni predlogi prizadete stranke (glede nameravane odsvojitve tožničine nepremičnine) pa niso pomembni za odločitev. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Sodišče je zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, saj v tem postopku ni uspela.

1 Prim. sodbo Sodišča Evropske Unije C-197/18 in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-164/14-30 z dne 16. 11. 2017. 2 Glej peto alinejo drugega odstavka 5. člena ZUreP-2. 3 To bo moral v ponovljenem postopku preveriti prvostopenjski upravni organ.