Jedro

Ob ugotovitvi, da je toženec po očetovem pooblastilu tožniku oddajal le očetova navodila, so pravilno uporabljena materialnopravna določila OZ o mandatu, zastopanju in tudi o sklenitvi veljavnega dogovora oziroma poravnave.

Zatrjevano procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi moral pritožnik konkretizirati, a je ne. Pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. Procesna kršitev 8. člena ZPP se v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ne preizkuša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 364,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2018 naprej in za plačilo pravdnih stroškov. O pravdnih stroških je odločilo, da jih nosi tožnik v 100% deležu. 2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve Ustave, EKČP ter Listine EU. Predlaga razveljavitev sodbe. Pooblastitve pokojnika na sklenitev poravnave ni bilo in tudi izvensodne poravnave ne. Sodišču očita zmotno uporabo določb OZ1 o zastopanju, pooblastilu in poravnavi, ter absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP2 glede danega pooblastila pokojnega očeta tožencu in glede sklenitve izvensodne poravnave. Pokojnega je uspešno do konca zastopal tožnik. Toženec je bil specialno pooblaščen le v zadevi II P 1466/2011 zoper dolžnika A. A., in sicer za podpis eventualnega sporazuma. Upoštevati je treba popravek računa z dne 3. 12. 2017 in navedbo, da se bo stvar preučila kot sporna. Torej dogovor ni bil dosežen. E-mail tožnika tožencu z dne 24. 4. 2018 navaja, da se v računu z dne 13. 1. 2018 1/18 ustavi toženca kot solidarnega tožnika. Povzema e-mail korespondenco med pravdnima strankama, ki po pritožbenem mnenju dokazuje, da ni bilo nobene pravno veljavne poravnave, oziroma je razdrta, če bi bila sklenjena. Ker sodišče te korespondence ni upoštevalo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilo je arbitrarno in samovoljno ter kršilo 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Protispisno je zatrjevanje sodišča, da ni razviden dolžni znesek, saj izhaja iz vtoževanega računa. Toženec je dedič po pokojnem očetu. Za dolg odgovarja do višine podedovanega premoženja po dednopravnih predpisih. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave, ker sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov iz prve pripravljalne vloge tožnika.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku zahteva od toženca plačilo zneska 364,59 EUR, in sicer na podlagi izstavljenega računa z dne 21. 1. 2018 za odvetniške storitve, ki jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravil v dveh izvršilnih postopkih po naročilu in pooblastilu toženčevega pokojnega očeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrjevanega mandatnega ali drugega pravno poslovnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo. Nasprotno pritožnikovo naziranje o solidarni odgovornosti za vtoževani dolg na podlagi 781. člena OZ je pravilno zavrnilo. Te odločitve pritožnik vsebinsko ne izpodbija.

6. Tožbeni zahtevek je zavrnjen po ugotovitvi, da je vtoževana obveznost prenehala pred pravdo z izpolnitvijo, na način kot je bil na tožnikov predlog med strankama mandatnega razmerja (to je med tožnikom in toženčevim očetom) dogovorjen z izvensodno poravnavo z dne 9. 12. 2017 (z zadržanjem na tožnikov račun nakazanega zneska v izvršilnem postopku – 18. člen ZOdv3). Ker je bil v obravnavanem primeru dolg do tožnika poravnan že pred smrtjo dolžnika (toženčevega očeta), po pravilni presoji sodišča prve stopnje toženec zanj ne more odgovarjati več niti kot dedič pokojnega očeta. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. Tožbeni zahtevek je zavrnjen ob pravilni uporabi prvega odstavka 270. člena OZ.

7. Sodišče je v okviru trditvene in dokazne podlage, vključno z izmenjano korespondenco med tožnikom in tožencem, ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožnik je na podlagi pooblastila kot odvetnik zastopal očeta tožene stranke v dveh izvršilnih postopkih zoper njegovega dolžnika, - toženčev oče je s pooblastilom z dne 7. 3. 2017 toženca pooblastil, da v njegovem (očetovem) imenu oddaja naročila in navodila pravnemu zastopniku – to je tožniku, - vtoževani račun 1/18 z dne 13. 1. 2018 v višini 364,59 EUR se nanaša na dokončno plačilo odvetniških storitev v navedenih dveh izvršilnih postopkih, ki jih je tožnik opravljal po naročilu, pooblastilu in za račun (le) toženčevega očeta in ne po naročilu toženca, - tožnik in oče toženca sta se 9. 12. 2017 sporazumela in s tem sklenila izvensodno poravnavo o končnem plačilu odvetniških storitev v navedenih izvršilnih postopkih na način, kot ga je predlagal tožnik – z zadržanjem zneska 379 EUR, ki je bil v izvršilnem postopku nakazan na račun tožnika, - komunikacija v zvezi s sklenitvijo tega sporazuma med tožnikom in toženčevim očetom je potekala po elektronski pošti preko toženca, skladno z očetovim pooblastilom z dne 7. 3. 2017, po katerem je bil toženec pooblaščen, da v očetovem imenu tožniku – očetovemu pravnemu zastopniku – oddaja naročila in navodila v zadevi zoper dolžnika iz izvršilnega postopka.

8. Na navedene dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano. Tožbeni zahtevek namreč glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker je odločilno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na očitke o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede pooblastitve toženca za komunikacijo s tožnikom in glede doseženega soglasja za način poplačila odvetniških stroškov ni treba odgovarjati.

9. Pritožbeno naziranje, da med naročiteljem in tožnikom ni prišlo do sklenitve dogovora oziroma soglasja o načinu izpolnitve obveznosti, je zmotno. Kot je pravilno ugotovilo in razložilo sodišče prve stopnje v točki 21 sodbe, je pogodba (dogovor) sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Ob ugotovitvi, da je toženec po očetovem pooblastilu tožniku oddajal le očetova navodila, so pravilno uporabljena materialnopravna določila OZ o mandatu, zastopanju in tudi o sklenitvi veljavnega dogovora oziroma poravnave.

10. Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je procesna kršitev tehničnega značaja, do katere pride, če sodišče v vsebino sodbe napačno povzame oziroma prenese vsebino dokazov. S sklicevanjem na navedeno kršitev pritožnik v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča o tem, kdo je sklenil izvensodno poravnavo in da je bila slednja veljavno sklenjena. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče, ne predstavlja protispisnosti. Zatrjevano procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi moral pritožnik konkretizirati, a je ne. Pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. Procesna kršitev 8. člena ZPP se v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ne preizkuša. Zato tudi na navedbe v tej smeri (nepravilne dokazne ocene) ni treba odgovarjati. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o protispisnih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede nejasnih navedb tožnika o dolžnem znesku. Jasni in razumljivi so razlogi sodbe na strani 9, da je tožnik obračun natančneje pojasnil v prvi pripravljalni vlogi.

11. Pritožnik nadalje uveljavlja kršitev 22. člena Ustave in 6. člena ESČP, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, in absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče ni upoštevalo prve pripravljalne vloge tožnika in njegovih e-mailov, ki naj bi dokazovali, da ni prišlo do sklenitve izvensodne poravnave. Tudi te procesne kršitve ni. Sodišče prve stopnje je v točki 9 natančno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo prepozno predloženih dokazov v prvi pripravljalni vlogi toženca. Pravilno je stališče, da lahko pravdni stranki po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP), s katero le še odgovarja na navedbe nasprotne stranke. Utemeljena je zato odločitev, da je bil tožnik s predložitvijo novih dokazov prepozen, saj bi jih moral glede na toženčeve ugovore predložiti že k dopolnitvi tožbe. Kar zadeva elektronska sporočila, ki jih pritožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pa je treba opozoriti, da jih je sodišče upoštevalo, kar je obrazložilo v točki 9. Dokazno oceno je oprlo tudi na elektronska sporočila, ki jih je predlagal toženec, kar je obrazložilo v točki 10 sodbe. Sodišče ni vezano ne le na trditveno in dokazno podlago tožnika, pač pa mora dokazno oceno opraviti v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank. Kot je bilo že povedano, se sme v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev 451. in 452. člena bi bila lahko le relativnega značaja in se ne upošteva, tudi če bi bila v resnici zagrešena. Tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Sodišče se je v zadostni meri opredelilo do bistvenih trditev in dokazov tožnika. Sprejeto odločitev je obrazložilo z jasnimi, preglednimi in razumljivi razlogi. Torej mu tudi arbitrarnosti oziroma absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.

12. Pritožba je torej neutemeljena. Sprejeta odločitev je pravno pravilna in ni obremenjena z očitanimi, niti z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa v odgovoru na pritožbo ne navaja nič vsebinskega. Zato oba nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Zakon o odvetništvu, Uradni list RS št. 18/93 s spremembami.