Jedro

Ni sporno, da je bila terjatev plačana s strani enega od solidarnih dolžnikov v mesecu aprilu 2022, in sicer po vložitvi tožbe (dopolnitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 26. 11. 2021), in pred izdajo sodbe, ki je bila 17. 3. 2023. Obveznost je prenehala pred izdajo sodbe, zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava (270. člen OZ) sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da se ji povrnejo stroški postopka, češ da je bil predlog za izvršbo potreben in tudi njegova dopolnitev. Če bi tožbo umaknila, potem ko je bila terjatev plačana, bi sodišče to lahko upoštevalo (158. člen ZPP). Tega pa ni storila, čeprav je od plačila do izdaje sodbe preteklo skoraj leto dni. Ker torej ni tako ravnala, je sledila odločitev o tožbenem zahtevku. Ta je sedaj spremenjena, toda ne na podlagi umika tožbe, pač pa na podlagi pritožbe; tožbeni zahtevek je zavrnjen, zato je zavrnjen po načelu uspeha tudi njegov stroškovni del. Pritožbi je bilo zato treba v celoti ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico vret (4. in 5. alineja 358. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno zahtevo vret. II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 966,34 EUR z obrestmi, kot so razvidne iz tč. I. izreka sodbe, ter 424,66 EUR pravdnih stroškov, v 8 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi (tč. II).

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje in navaja, da je bila terjatev že poravnana, česar tožnica sodišču ni sporočila. Poravnala jo je solidarna dolžnica v izvršbi v mesecu aprilu 2022. 3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, predlaga njeno zavrnitev glede stroškov, kajti predlog za izvršbo je bil potreben, terjatev je bila plačana šele po njem oz. po njegovi dopolnitvi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče odloča glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Ker te v predmetnem sporu majhne vrednosti ni bilo, se upošteva stanje na dan izdaje sodbe. Ni sporno, da je bila terjatev plačana s strani enega od solidarnih dolžnikov v mesecu aprilu 2022, in sicer po vložitvi tožbe (dopolnitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 26. 11. 2021), in pred izdajo sodbe, ki je bila 17. 3. 2023. Obveznost je torej prenehala pred izdajo sodbe, zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava (270. čl. Obligacijskega zakonika) sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

6. Tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da se ji povrnejo stroški postopka, češ da je bil predlog za izvršbo potreben in tudi njegova dopolnitev. Če bi tožbo umaknila, potem ko je bila terjatev plačana, bi sodišče to lahko upoštevalo (158. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tega pa ni storila, čeprav je od plačila do izdaje sodbe preteklo skoraj leto dni. Ker torej ni tako ravnala, je sledila odločitev o tožbenem zahtevku. Ta je sedaj spremenjena, toda ne na podlagi umika tožbe, pač pa na podlagi pritožbe; tožbeni zahtevek je zavrnjen, zato je zavrnjen po načelu uspeha tudi njegov stroškovni del. Pritožbi je bilo zato treba v celoti ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico vret (4. in 5. alineja 358. čl. ZPP).

7. Na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP mora tožeča stranka sama kriti tudi stroške svojega odgovora na pritožbo.