Jedro

Čeprav je bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi med strankama morda dosežen, pa kot tak ni bil zapisan in je zato, ne glede na to, kaj sta se stranki dogovorili, neveljaven. Ker tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana in ker ni sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, je brez pravnega temelja tudi sporazum strank o poplačilu medsebojnih obveznosti. Tožnica je ostala v delovnem razmerju tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ji je tožena stranka dolžna za sporno obdobje izplačati vse pravice, ki jih ji zagotavlja zakon, akti tožene stranke oziroma pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je redna odpoved pogodbe zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21.11.2004 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 22.11.2004 do vključno 15.1.2005 in ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, zavrnilo pa njen tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za prehrano, nadurnega dela in dodatek za delovno dobo, ustavilo pa je postopek v delu, ki se nanaša na regres za leto 2004. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je njena odpoved pogodbe o zaposlitvi imela hibe, zaradi katerih bi jo sodišče lahko štelo za nezakonito, upirala pa se je temu, da je tožnica lahko uveljavila vse pravice, kot da bi bila odpoved proti njeni volji. To zato, ker sta stranki 21.10.2004 sklenili sporazum in uredili vse odprte pravice in obveznosti. Zaključki sodišča so si v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ni mogoče ugotavljati, da odpoved pogodbe o zaposlitvi prikriva sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in istočasno trditi, da sporazum ni sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je uvedla postopke za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, odpoved iz poslovnega razloga pa je bila posledica sklenjenega sporazuma z dne 21.10.2004. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi si bili zaključki sodišča v nasprotju ali da bi bili protispisni. Sodišče namreč pravilno ugotavlja, da se morda odpoved pogodbe prekriva s sporazumom (očitno tistim, usklajenim 20.10.2004), da pa sporazum ni bil sklenjen v pisni obliki (79. člen ZDR). Ker nato poudari, da v pisnem sporazumu z dne 23.10.2004 ni bilo nič sklenjenega o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in da iz njega ne izhaja volja tožnice, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha, in tega sporazuma ni mogoče šteti kot sporazum iz 79. člena ZDR, nasprotja v izpodbijani sodbi ni, zato tudi ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZDR, kar sodišču očita revizija.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon tudi določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil posloven razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi fiktiven, to pomeni, da ga ni bilo in kar nenazadnje tudi v reviziji priznava sama tožena stranka. To že samo po sebi pomeni, da ni bilo resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi bila nezakonita in jo je treba razveljaviti.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da sporazum med pravdnima strankama z dne 21.10.2004 ni sporazum iz 79. člena ZDR. Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je bil morda dosežen med strankama 20.10.2004, vendar kot tak ni bil zapisan. Zato je bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, da je ne glede na to, kaj sta se stranki dogovorili, neveljaven.

Ker ni bilo niti zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti medsebojnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, je brez pravnega temelja tudi sporazum, datiran z 21.10.2004, s katerim sta se stranki sporazumeli o poplačilu medsebojnih obveznosti. Tožnica je tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostala v delovnem razmerju in ji je zato tožena stranka dolžna v spornem obdobju, ne glede na dogovor, izplačati vse pravice, ki ji jih zagotavlja zakon, akti tožene stranke oziroma pogodba o zaposlitvi. Tako izplačilo je dolžnost delodajalca, pri čemer je treba institute, ki so obligacijsko pravne narave, uporabljati z namenom in smislom delovnega prava, upoštevati pa je treba, da so norme delovnega prava v takem primeru zavezujoče. Glede na povedano je bilo mogoče zaključiti, da je v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje pravilno presojeno, da niso obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zahteva drugi odstavek 88. člena ZDR, zato tožnici ni bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tudi ni bilo drugega razloga za prenehanje delovnega razmerja, je sodišče pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, odločilo o spornem razmerju.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.