Jedro

Organ se mora opredeliti do vseh dejstev, ki jih stranka v postopku navaja, in tudi o njenih navedbah. V postopku za pridobitev državljanstva to pomeni, da se mora opredeliti ali strankino občasno bivanje v Republiki Sloveniji pomeni dejansko življenje tu ali pa so to samo obiski.

Izrek

1) Tožba B.-S.D. se zavrne. 2) Tožbi B.-S.L. se ugodi in odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 5.10.1992 v delu, ki se nanaša na B.-S.L.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogam tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da sta se tožnika po umiku JA izselila v Srbijo in tako dejansko ne živita v Sloveniji, zato ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev državljanstva iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnika v tožbi navajata, da je nerazumljivo, zakaj je izdana ena odločba, saj sta vsak dala svojo vlogo za pridobitev državljanstva, da tožena stranka ni ugotavljala ali tožnica dejansko živi v Sloveniji, da se je tožnik samo začasno zaposlil v Srbiji in da je vsak mesec prihajal domov. Tožnica pa še navaja, da je pretežni čas živela in še živi v Sloveniji, občasno je odpotovala k sorodnikom v Francijo in Srbijo. Tožnika menita, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker ni izdala sklepa o združitvi zadev in ker ni bila opravljena ustna obravnava.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je ena odločba bila izdana zato, ker sta tožnika vložila vlogi istočasno in plačala eno takso, že po izdaji odločbe je tožnica zahtevala izdajo posebne odločbe in plačala takso. Negativna odločba je bila izdana na podlagi preverke oddelka milice na podlagi izjave tožnika, da je odsoten in zaposlen v tujini in izjave sosede oziroma prijateljice tožnikov.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji in da zato ne izpolnjuje obeh pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Iz zbranih podatkov v upravnem spisu izhaja, da sta tožnika ob umiku JA iz Slovenije zapustila Republiko Slovenijo. Naselila sta se v Srbiji, kjer se je tožnik tudi zaposlil, kot sam navaja v svojem pismu, ki ga je poslal oddelku za občo upravo občine. Za tožnika je torej jasno, da živi v Srbiji, ker je tam zaposlen in tam zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Tudi iz izjave M.P., ki jo je dala v upravnem postopku, izhaja, da je tožnik, potem ko se je odselil iz Slovenije, v Slovenijo prišel le na obisk. Sodišče se zato strinja z zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Po mnenju sodišča pa dejansko stanje za odločitev o vlogi tožnice ni popolnoma ugotovljeno, razen tega pa v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi za zavrnitev njene vloge oziroma odločba nima razlogov za odločitev o vlogi tožnice. Tožena stranka se namreč ni opredelila do navedb M.P., ki jih je dala uradni osebi tožene stranke. Iz teh navedb namreč izhaja, da se je tožnica večkrat nahajala v Republiki Sloveniji. Natančneje bo treba ugotoviti, od kdaj do kdaj je bila tožnica v Republiki Sloveniji, da se bo tožena stranka lažje opredelila, ali je to tožničino bivanje v Sloveniji šteti za dejansko življenje v Sloveniji, ali pa so bili to le njeni obiski v Sloveniji.

Odločba tožene stranke je iz zgoraj navedenih razlogov v delu, ki se nanaša na tožnika zakonita, zato je sodišče njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Z izdajo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na tožnico, je tožena stranka kršila določbe 135. člena in 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, in ker ni navedla razlogov za svojo odločitev. Sodišče je zato na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih moralo v tem delu odločbo odpraviti, da bo tožena stranka lahko odpravila navedene pomanjkljivosti.

Glede na tako odločitev sodišče ni posebej obravnavalo vprašanja, ali so z izdajo skupne odločbe bila kršena pravila postopka.

Določbe zakona o upravnih sporih (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Ur.l. RS, št. 55/92) in zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 47/86 in RS 55/92) je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).