Jedro

Varovalni pasovi ne preprečujejo gradnje, ampak jo le omejujejo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) za leto 2007 za nezazidana stavbna zemljišča parc. št. 1008, 1341/1 in 1341/11, vse k. o. ... v znesku 659,75 EUR, ki ga je treba plačati v treh tam navedenih obrokih na prehodni podračun Občine Šenčur, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri odmeri NUSZ za parc. št. 1008 organ upošteval površino 1007,27 m2, ker je od celotne površine 1363,00 m2 odštel površino 355,73 m2 zaradi varovalnega pasu kablovoda, površino transformatorske postaje in njenega vplivnega območja, varovalnega pasu ceste in telekomunikacij. Za parc. št. 1339/1 NUSZ ni odmeril zaradi omejitev tega zemljišča z omrežji javne infrastrukture. Pri odmeri NUSZ za parc. št. 1341/1 je upošteval površino 1259,10 m2, ker je celotno površino parcele zmanjšal za površino varovalnega pasu kablovoda, ceste, kabelskega sistema in dveh pomožnih kmetijskih objektov v skupni površini 1247,79 m2, površino parc. št. 1341/11 pa je upošteval v celoti (977 m2). Upravni organ površine omenjenih parcel ni zmanjšal za površino pomožnega kmetijskega objekta v izmeri 24 m2, ki naj bi stal na parc. 1008, varovalnega pasu zatrjevanega nadzemnega daljnovoda na tej isti parceli, lonžirnega kroga, ki naj bi se nahajal na parc. št. 1341/1, in maneže na parcelah 1341/1 in 1341/11, saj v uradnih evidencah Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) ni podatkov o teh objektih.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker meni, da zemljišč ni mogoče obravnavati kot stavbnih, saj na njih ni mogoče zidati. Upravnemu organu očita, da se neupravičeno sklicuje na evidence GURS, ker meni, da upravni organ ni vezan na podatke GURS. Zato bi po njegovem mnenju organ dejansko stanje (kot predhodno vprašanje) lahko ugotavljal sam z ogledom, ki ga je v postopku predlagal in ga kot dokaz predlaga tudi v tožbi.

Tožnik upravnemu organu očita, da se ni opredelil do njegovih trditev, da parc. št. 1008 zaradi obremenjenosti z infrastrukturo ni primerna za gradnjo in da na njej ni mogoče ničesar graditi. Do navedb o širini varovalnih pasov naj se tudi pritožbeni organ ne bi opredelil, podatkov o tem pa po tožnikovem mnenju zavezanec ni dolžan sporočati. Zatrjuje še, da je v postopku opozoril, da varovalni pas sega preko polovice parcele, upravni organ pa naj bi neutemeljeno sledil podatkom o domnevni 33 % obremenitvi. Tudi sicer meni, da bi moral upravni organ po uradni dolžnosti preveriti faktor pozidanosti (30 % oz. 0,4 kot je navajal v pritožbi). Glede parc. št. 1341/1 in 1341/11 naj bi upravni organ prav tako neutemeljeno sledil podatkom GURS, nejasno pa naj bi bilo, zakaj površine maneže in lonžirnega prostora ni mogoče oprostiti plačila nadomestila. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je sodišče s sodbo I U 1750/2010 z dne 1. 9. 2011 odločbo z dne 18. 11. 2009 o odmeri NUSZ za leto 2007 odpravilo v delu, ki se je nanašal na zemljišča s parc. št. 1008, 1339/1, 1341/1 in 1341/11 k. o. ..., ker je bila obrazložitev te odločbe glede površine zemljišča, ki jo je izvzel iz obdavčenja z NUSZ pomanjkljiva, tako da ni bil mogoč preizkus, ali je zmanjšanje površin, za katera se odmeri NUSZ, pravilno.

Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku odpravil navedeno pomanjkljivost, saj v obrazložitvi navaja natančne podatke o objektih javne infrastrukture, ki se nahajajo na obravnavanih zemljiščih, izvor teh podatkov, širino varovalnih pasov s pravno podlago, ki jo določa, in površini dveh pomožnih kmetijskih objektih, ki ju je enako kot površino infrastrukturnih objektov in njihovih varovalnih pasov izvzel iz površine, od katere je odmeril NUSZ.

Sodišče se zato strinja z izpodbijano odločbo, prav tako z njenimi razlogi, potrjenimi z razlogi drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je bilo, tako kot že v predhodnem postopku, med drugim pojasnjeno, da gre za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča (tretji odstavek 218. člena) in da se na podlagi 21. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju Odlok) za izračun nadomestila uporabljajo podatki iz uradnih evidenc. Temu stališču je sodišče pritrdilo že v sodbi I U 1750/2010, v kateri je med drugim pojasnilo tudi, da je zavezanec dolžan občinskemu uradu sporočiti spremembo dejstev in okoliščin, ki lahko vplivajo na odmero nadomestila. Taka obveznost izhaja tudi iz določb ZGO-1 (tretji in šesti odstavek 218.c člena za zazidana zemljišča, tretji in četrti odstavek 218.č člena za nezazidana stavbna zemljišča).

Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikov predlog, naj si upravni organ zemljišča ogleda na kraju samem. Ustavno sodišče je sicer z odločbo U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002 že presodilo, da pomeni omejitev dokaznih sredstev poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru, enako kot v navedeni zadevi Ustavnega sodišča, ta poseg ustavno dopusten. Tudi v postopku za odmero NUSZ je omejitev dokaznih sredstev na podatke javnih evidenc oz. na listinsko dokumentacijo nujna posledica ureditve postopka odmere obravnavanega nadomestila. NUSZ je namreč javna dajatev, o kateri odloča davčni organ na podlagi podatkov občine oz. uradnih evidenc, ki omogočajo hitro in učinkovito postopanje davčnega organa pri odmeri te dajatve. Pri presoji sorazmernosti omejitve dokazovanja podatkov o nepremičninah v postopku odmere NUSZ pa je pomembno, da imajo zavezanci možnost in celo zakonsko določeno obveznost, da sami predlagajo vpis podatkov ali sprememb podatkov o nepremičninah v uradnih evidencah, česar pa tožnik ni storil za objekte, katerih površine upravni organ ni upošteval. Iz istega razloga sta glede ugotavljanja dejstev o obstoju, dimenzijah in namembnosti objektov neutemeljena tudi v tožbi predlagana dokaz z ogledom in zaslišanje tožnika. Sicer pa sodišče dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika ne more upoštevati tudi zato, ker tožnik ne pojasni niti, kako naj bi s tem dokaznim sredstvom dokazoval potrebne podatke, niti zakaj tega dokaznega sredstva ni predlagal v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Sodišče se nadalje strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, ki se nanašajo na varovalne pasove na obravnavanih zemljiščih. Iz njih je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ površino celotnega nezazidanega stavbnega zemljišč 1008 in 1341/1 k. o. ... zmanjšal za površino navedenih pasov in se torej odmera NUSZ nanje ne nanaša. Pravilno pa je tudi stališče, da varovalni pasovi ne preprečujejo gradnje, ampak jo le omejujejo. Navedeno med drugim izhaja iz četrtega odstavka 48. člena Energetskega zakona (EZ), ki določa, da se smejo v varovalnem pasu elektroenergetskih omrežij graditi drugi objekti in naprave ter izvajati dela, ki bi lahko vplivala na obratovanje omrežja, le ob določenih pogojih in na določeni oddaljenosti od vodov in objektov tega omrežja. V naslednjem odstavku istega člena je zato predvideno izdajanje projektnih pogojev, pod katerimi se smejo graditi objekti v varovalnem pasu. Navedeno pomeni, da je za opredelitev tožnikovega zemljišča kot stavbnega pomembna opredelitev v prostorskem aktu. Da ta pogoj v obravnavanem primeru ne bi bil izpolnjen, pa tožnik ne zatrjuje.

Ker je upravni organ ugotovil, da se zaradi infrastrukturnih objektov oz. njihovih varovalnih pasov površina parcele 1008 k. o. ..., ki meri 1363,00 m2, zmanjša za 355,73 m2, je po navedenem utemeljeno tudi stališče, da to zmanjšanje ne vpliva na odmero NUSZ za preostalo površino te parcele. Oprostitev plačila NUSZ za zemljišča v celoti pa je po določbi 16. člena Odloka mogoča le, če je površina območja pod daljnovodom skupaj z varovalnim pasom več kot ½ velikosti parcele, kar pa v obravnavanem primeru očitno ni.

Iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožnik uveljavljal tudi obstoj nadzemnega daljnovoda na parc. št. 1008, vendar iz obrazložitve jasno izhaja, da upravni organ uveljavljanega varovalnega pasu 10 m za ta nadzemni električni vodnik ni upošteval, ker sta po podatkih E. d.d. in GURS na tej parceli le transformatorska postaja in podzemni kablovod, za katerega 48. člen EZ predpisuje 1 m varovalni pas. To pomeni, da po podatkih navedenega upravljavca in GURS na tožnikovem zemljišču ni nadzemnega večsistemskega daljnovoda nazivnih napetosti od 1 kV do vključno 20 kV. Tožnik pa zgolj z navajanjem, da nad zemljiščem poteka nadzemni daljnovod, ni izkazal, da gre za nadzemni večsistemski daljnovod navedene nazivne napetosti, za katerega je v 48. členu EZ predpisan varnostni pas 10 m. Ker obstoj kakšnega drugega električnega vodnika sam po sebi še ne utemeljuje tudi obstoja varovalnega pasu, je tudi s tega vidika tožnikov očitek, da upravni organ ni opravil ogleda na kraju samem, neutemeljen, saj ogled (tako kot slika, ki jo je v postopku priložil) ne dokazuje zahtevanih lastnosti električnega vodnika.

Po navedenem torej ne gre za to, da se upravni organ do tožnikovih navedb o širini varovalnih pasov in o njihovem vplivu na oprostitev plačila NUSZ ni opredelil, temveč za to, da se tožnik ne strinja z ugotovitvijo, da nadzemnega daljnovoda, ki bi zahteval 10 m varovalni pas na zemljišču s parc. št. 1008 k. o. ..., ni.

Po presoji sodišča upravni organ utemeljeno ni upošteval površine maneže in lonžirnega prostora, saj sta po podatkih GURS na parc. št. 1341/1 k. o. ... le dva druga kmetijska objekta, ki ju je upravni organ upošteval, na parc. št. 1341/11 k. o. ... pa objektov ni. Poleg tega tožnik niti ne trdi, da sta maneža in lonžirni prostor kmetijska objekta, ki sta oproščena plačila v smislu prvega odstavka 16. člena Odloka. Ta določa, da se NUSZ ne plačuje le za kmetijske objekte, ki so oproščeni plačila komunalnega prispevka oz. spremembe namembnosti. Kolikor tožnik s sklicevanjem na njun obstoj zatrjuje pozidanost zemljišča z objekti, pa sodišče pojasnjuje, da pozidanost sama po sebi ne pomeni oprostitve plačila NUSZ, temveč dejansko podlago za odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča (drugi odstavek 218 člena ZGO-1). Po navedenem torej izpodbijana odločitev ne temelji na prvem odstavku 10. člena Odloka, zato tudi očitana nejasnost sklicevanja drugostopenjskega upravnega organa na to določbo ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale posplošene tožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijane odločitve, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.