Jedro

S tem, ko je tožena stranka ugotovila izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz določila 4. alinee 55. člena ZMZ v t.i. pospešenem postopku po 1. alinei 1. odstavka 46. člena ZMZ, je posledično ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zaščito po 2. odstavku 2. člena ZMZ, ker ni podan utemeljen sum, da je preganjan zaradi ene izmed predpisanih petih podlag. Tudi iz določila 1. alinee 1. odstavka 52. člena ZMZ in 54. člena ZMZ jasno izhaja, da je namen pospešenega postopka ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa begunca. V obravnavani zadevi pristojni organ osebnega razgovora ni opustil, ampak ga je opravil, kar je razvidno iz 32. točke formularja o prošnji za azil, saj je razgovor s tožnikom uradna oseba vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 33. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila prošnjo tožnika (roj. ... 1957) kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi tožena stranka pravi, da je tožnik dne 20. 12. 2007 potem, ko je bil na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 vrnjen s strani avstrijskih varnostnih organov, vložil prošnjo za priznanje azila v Sloveniji. Tožnik se o narodnosti ni opredelil, je ateist in govori bošnjaški in turški jezik. Matično državo je zapustil dne 26. 8. 2007, po njeni zapustitvi pa je bival v Črni Gori, na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji in Avstriji. V Republiko Slovenijo je vstopil legalno in po kopnem v kraju Šentilj dne 19. 12. 2007. Za ugotavljanje istovetnosti je predložil potni list, vozniško dovoljenje in osebno izkaznico. Na vprašanje, kako si je zagotovil dokument za vstop v Republiko Slovenije je dejal, da so ga vrnili pristojni organi iz Avstrije, saj je tam zaprosil za azil. Je diplomirani elektro-inženir, od 1. 3. 1989 do 1. 11. 1991 je bil zaposlen v Z.Z.Z. kot programer, od leta 2001 do 2003 pa je bila zaposlen v podjetju A.A.A. kot programer. Za priznanje azila pa je že zaprosil v Avstriji in Nemčiji.V matični državi živijo njegova mati A.A. (gospodinja), brat B.B. (sodnik) in brat C.C., zobni tehnik. V Nemčiji živi na podlagi bivalne vize njegova žena, na podlagi istega dokumenta pa tam živita tudi njegovi hčeri D.D. in E.E.. Po narodnosti ni Albanec. Njegova mati je Bošnjakinja, njegov oče pa izhaja iz turškega govornega področja, tako da se je pri njih doma govorilo turško in bošnjaško. Ne želi se opredeljevati, ker je to ključna zadeva za njegove probleme. V Slovenijo je pripotoval preko Umaga in potem peš preko mejnega prehoda z Republiko Slovenijo v Portorož. Vstopil je na avtobus za Koper in potem nadaljeval pot v Ljubljano. Iz Ljubljane je šel z avtobusom do Nove Gorice in kasneje do italijanske Gorice. Ves čas je samo potoval, edino kar je čakal, je čakal vezo za prevoz. Potem je nadaljeval pot za Benetke in kasneje do Salzburga. V Salzburgu pa se je sam prijavil za azil. Takrat so ga zaprli, nič mu niso rekli, samo to, da je takšen postopek za izgon. Nobene izjave ni dal, takoj so mu odredili izgon, vprašali so ga za pot ilegalnega prehoda. Izjave, zakaj zaproša za azil ni dal, saj ga nihče ni o tem nič vprašal. V zaporu je bil 110 dni, podpisal je neke izjave in tako se je znašel v Šentilju, saj mu je bilo rečeno, da ga Slovenija sprejema kot prosilca za azil. Slovenija je ta odgovor za sprejem poslala že pred 4. 10. 2007 in ne ve, zakaj so ga toliko časa zadrževali v zaporu. Prosilec na vprašanje, zakaj ni že prej, ko je ilegalno prešel mejo s Slovenijo, zaprosil za azil, je odgovoril, da je že živel v Sloveniji. Tu je imel nekako dostojen status in nikakor si ni predstavljal, da bi bil v Sloveniji kot azilant, če je bil pred leti iskan strokovnjak. Glede azila pa tudi ni vedel, da obstaja v Republiki Sloveniji. Na vprašanje, katera je bila njegova ciljna država, ko je krenil iz matične države, je dejal, da Avstrija, ker pozna jezik. V Nemčijo ni želel, ker je že od leta 1992 zaprosil za azil in so ga zavrnili ter se je tako prostovoljno vrnil nazaj v matično državo. Takrat je za azil zaprosil zaradi vojne v Jugoslaviji. Na vprašanje, kaj je glavni razlog, da je zapustil matično državo, je prosilec povedal, da so ga zaradi njegove narodnosti diskriminirali in vršili tiranijo nad njim na Kosovu, v Prištini. Vsepovsod kamor je šel, je bil diskriminiran zaradi svojega porekla in jezika. On sicer zna albansko, ampak ljudje vedo, da se doma pogovarjajo turško in bošnjaško. Zgodilo se je več incidentov, zadnji in ključen pa se je zgodil v neki kavarni A.A.A. ob kavici v Prištini par dni preden je zapustil matično državo. Čakal je prijatelje, saj so se zmenili, da pridejo na kavo. Vsi so iz Prištine in doma govorijo turško in oni so tarča teh ekstremistov, ki so na novo prišli v Prištino. K njemu je pristopil nek človek, ki mu je rekel, da obvlada veliko jezikov. Sprva ni vedel, kaj bi to pomenilo in mu je pokimal, čez čas pa se je zavedel, da je to provokacija, ker ga je večkrat s prijatelji videl, da govorijo turški jezik. Oni na splošno mislijo, da če govoriš turško ali bošnjaško, da si z njimi sodeloval v vojni, čeprav je to čista laž. Do njega se je obnašal nasilno in da bi ga ustavil, je bila edina rešitev, da ga udari. Prvo je malce preveril, če ima orožje, ker pa tega ni imel, ga je s pestjo udaril po nosu, potem pa zbežal. Takrat je uvidel, da mora zapustiti Kosovo. Zvečer pa je dobil telefonski klic, v katerem so ga naslovili kot "gospodin Mitraljez" (Dober večer gospod Mitraljez). Na nadaljnje vprašanje, in sicer ali je bil kdaj fizično maltretiran, je odgovoril, da na srečo ni bil, so pa ga velikokrat poniževali in mu grozili. Ko je bil potem s strani uradne osebe vprašan, kdo mu je grozil, je povedal, da najprej OVK leta 1999, ko so prišli do njegovega stanovanja in jim grozili, da se morajo izseliti. Vsakič, ko ga je kdo slišal, da govori turško, so ga zelo grdo gledali. Na nadaljnje vprašanje ali so tudi drugi njegovi člani družine ogroženi, je prosilec odgovoril, da ne ve, da pa se mati sigurno počuti ogroženo. Ko je bil vprašan, ali je imel kakšne probleme z organi oblasti v matični državi, je prosilec dejal, da sta leta 2006, on in ženin brat vložila obtožnico zoper policista F.F., ki je od njih prisilno zahteval, da parkirajo na nedovoljen način, potem pa so jih prisilno odpeljali v zapor za 3 ure. Potem so šli na sodišče, kjer so jim izrekli ustni opomin, čeprav je sodišče videlo, da je kriva policija. Sodnik ga je prosil, naj ne vloži obtožnice zoper policista. Ženin brat je vložil obtožnico, on pa ne, čeprav je rekel sodniku, da bo priča. Tožena stranka pravi, da je prosilec ob podaji prošnje predložil tudi 10 listin. Tožena stanka se v nadaljevanju sklicuje na določila 55. člena 26. in 28. člena ZMZ in 1. alineo 1. odstavka 46. člena ZMZ. Listin, ki jih je prosilec predložil ob podaji prošnje, pa pristojni organ ni posredoval v prevod, saj se nanašajo le na njegove zaposlitve in njegovo identiteto oziroma družinsko poreklo. Podatki o zaposlitvi za samo odločitev niso pomembni, identiteta prosilca pa za pristojni organ ni sporna, saj jo je izkazal s tremi osebnimi dokumenti s sliko. Na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj ni že prej, ko je ilegalno prešel mejo s Slovenijo, zaprosil za azil, pa je dejal, da je že živel v Sloveniji, tukaj je že imel nekako dostojen status in nikakor si ni predstavljal, da bi v Sloveniji bil kot azilant, če pa je bil pred leti iskan strokovnjak, glede azila pa ni vedel, da obstaja. Tožena stranka meni, da takšne preračunljivosti in tehtanja, v kateri državi bo zaprosil za azil, ni pričakovati od osebe, ki je resnično preganjana in je iz tega razloga zapustila matično državo. Takšno mnenje izhaja tudi iz sodbe Vrhovega sodišča I Up 348/2007-2 z dne 29. 3. 2007, ko je sodišče v primeru, ko je prosilec sicer zaprosil za azil v Sloveniji, vendar pa je dejstvo, da je to storil šele po 23 dnevnem bivanju v centru za tujce, pojasnjeval z navedbo, da je za azil želel zaprositi v Italiji, pritrdilo toženi stranki in sodišču prve stopnje, ki sta zavzeli stališče, da navedeno povečuje dvom v verodostojnost njegove prošnje, saj bi mu bil v primeru resničnega preganjanja prvi cilj, da dobi zaščito, ne pa, da dobi zaščito v določeni državi. Če bi bil prosilec resnično preganjan, bi za azil zaprosil že na Hrvaškem ali v Republiki Sloveniji, preko katere je potoval do Avstrije, pri čemer ga pa v primeru resničnega preganjanja od tega nikakor ne bi odvrnilo to, da je imel v Sloveniji nekoč že dostojen status. Prosilec tudi ni v ničemer pojasnil, zakaj se je iz Kopra peljal v Ljubljano, potem pa od tam do Nove Gorice, saj bi nedvomno porabil manj časa, če bi pot do Ljubljane izpustil, pri čemer je potrebno poudariti, da glede na dejstvo, da je v Sloveniji že živel, najverjetneje pozna geografsko lego njenih mest. Prav tako bi prosilec lahko za azil zaprosil tudi v Italiji, ko pa je prišel v Avstrijo, pa bi lahko to storil nemudoma na prvi policijski postaji, ne pa da je potoval preko cele države vse do Salzburga, ki leži skoraj na meji z Republiko Nemčijo. Prosilec pa ni sam od sebe ničesar pojasnil, zakaj ni zaprosil za azil takoj, ko je vstopil v Avstrijo, čeprav trdi, da je bila to njegova ciljna država, pri čemer se je brez dvoma moral zavedati, kakšne posledice ga lahko doletijo, če ga ustavijo pristojni organi in ugotovijo, da se ilegalno nahaja v državi. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegova ravnanja po zapustitvi matične države v nasprotju z njegovimi izjavami. Podrejeno pa tožena stranka ugotavlja, da tudi če iz ravnanj prosilca ne bi izhajalo, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, je potrebno prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno, saj je iz upravnega spisa očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 25. in 26. člen ZMZ. Pristojni organ navedb prosilca glede obiska pri prijatelju in potem telefonskega klica, kjer so ga naslovili "gospod Mitraljez" zaradi oddaljenosti dogodka ne more upoštevati, saj se je zgodil v letu 2003, torej pred vsaj štirimi leti. Iz istega razloga pa tudi ne more upoštevati groženj s stranki OVK, saj je od tega minilo že vsaj osem let, prav tako pa mu je o tem povedala mama, njega sploh ni bilo, saj je bil v Nemčiji, in prosilec se ne more sklicevati na grožnje, ki niso bile niti naslovljene neposredno nanj niti takrat ni bil v matični državi, očitno pa jih tudi ni smatral za tako resne, da se v matično državo ne bi vrnil. Prosilec je navedel samo dva dogodka, ki sta lahko relevantna za presojo prošnje za mednarodno zaščito, drugače pa je svoje preganjanje le pavšalno zatrjeval. Iz teh dveh dogodkov in zgolj pavšalnih zatrjevanj o preganjanju, pa očitno izhaja, da dejanja preganjanja, ki jih zatrjuje prosilec, nimajo lastnosti, ki jih morajo imeti dejanja preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljih pravic. Prosilec je navedel, da je od leta 2004 honorarno delal v firmi U.U.U., kjer je imel dobro plačo in še dodatno je zaslužil. Ta izjava jasno kaže, da prosilec ni imel problemov z zaposlitvijo oziroma služenjem denarja, torej na tem področju ni trpel nikakršnih posledic oziroma ni bil diskriminiran zaradi svoje narodnosti, kakor očitno tudi ni bil njegov brat, za katerega je navedel, da je sodnik. Tako ne more držati navedba prosilca, da je bil povsod, kamor je prišel, diskriminiran zaradi svoje narodnosti in jezika. Iz prosilčevega potnega lista je razvidno, da je v letih 2004 do 2007 večkrat šel v Makedonijo. Prosilec pa tudi ni nobenih dejanj prijavil policiji niti ni ob podaji prošnje navedel, zakaj tega ni storil, ampak je na vprašanje, ali je to nadlegovanje in tiranijo prijavil na policijo, odgovoril nikalno in dodal, da so to izpadi, ki se dogajajo pogosto. Iz vsega tega je torej očitno, da težave, ki jih prosilec opisuje oziroma večinoma zgolj pavšalno navaja, nimajo lastnosti preganjanja kot jih določa 26. člen ZMZ. Tožena stranka se sklicuje na določila 26. in 28. člena ZMZ in 4. alineo 55. člena ZMZ.

V tožbi tožnik pravi, da je nerazumljivo, ali tožena stranka ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali ugotavlja izpolnjevanje razlogov, zaradi katerih je prošnja očitno neutemeljena. Odločila je brez osebnega razgovora s tožnikom. V skladu z 22. členom ZMZ pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. Tožena stranka je kršila to določbo in določbo 23. člena ZMZ, saj pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito ni upoštevala vseh potrebnih dejstev in okoliščin in tako ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik je bil dne 20. 12. 2007 vrnjen v Slovenijo s strani avstrijskih varnostnih organov, prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji je podal istega dne - torej nemudoma oziroma takoj, ko je to lahko storil. Tožnik je potoval iz Prištine v Salzburg, ker je bila njegova ciljna država Avstrija in je v Salzburgu takoj sam zaprosil za azil. Takrat so ga zaprli in mu takoj odredili izgon in mu niso dali možnosti, da se izjavi, zakaj zaproša za azil. V zaporu je bil 110 dni, kjer je moral podpisati neke izjave. Znašel se je na Šentilju, kjer mu je bilo rečeno, da ga Slovenija sprejema kot prosilca za azil. Na podlagi tega je nerazumljivo, kako lahko tožena stranka zaključi, da je tožnik ravnal preračunljivo in tehtno in da, če bi bil resnično preganjan, bi za azil zaprosil že na Hrvaškem ali v Avstriji. Listin, ki jih je predložil tožnik ob podaji prošnje, tožena stranka ni posredovala niti v prevod. Tožena stranka izjav tožnika ni podrla z nobenimi dokazi in jih je utemeljila zgolj s svojimi pavšalnimi navedbami. Predlaga razpis obravnave in da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007 v zvezi z določilom 4. odstavka 75. člena ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče lahko sledi dokazni oceni in odločitvi tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se tožnik sklicuje (4. alinea 55. člena ZMZ). Tudi sodišče meni, da je ključen razlog, da je tožena stranka lahko utemeljeno štela, da tožnik zlorablja postopek v tem, da bi tožnik moral že ob prihodu v Slovenijo čim prej izraziti namero zaprositi za azil, ne pa da je potoval skozi Slovenijo, ki jo je očitno zelo dobro poznal, in je v Sloveniji zaprosil za azil šele potem, ko je prišel iz Italije v Avstrijo in je bil od avstrijskih organov vrnjen v Slovenijo. V skladu z usmeritvami iz 4(2) člena Direktive št. 2004/83/EC je namreč treba med elemente, ki sestavljajo razloge, na katere se prosilec za azil sklicuje tudi v zvezi z uporabo določila 55. člena ZMZ med drugim šteti izjavo prosilca za azil in vse dokumente, s katerimi prosilec razpolaga, in se nanašajo na njegove prejšnje prošnje za azil ter poti, po katerih je prišel v Slovenijo in dokumente, s katerimi je potoval. Ta usmeritev je prenesena v ZMZ in za konkretni primer je tožena stranka imela podlago v 1. in 4. alinei 1. odstavka 23. člena ZMZ. S tem ko je tožena stranka ugotovila izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz določila 4. alinee 55. člena ZMZ v t.i. pospešenem postopku po 1. alinei 1. odstavka 46. člena ZMZ, posledično to pomeni, da je s tem tožena stranka ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zaščito po 2. odstavku 2. člena ZMZ, ker ni podan utemeljen sum, da je tožnik preganjan zaradi ene izmed predpisanih petih podlag. Tudi iz določila 1. alinee 1. odstavka 52. člena ZMZ in 54. člena ZMZ jasno izhaja, da je namen tudi pospešenega postopka ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa begunca. Na to kaže tudi sistematika določil IV. poglavja ZMZ, kjer je zakonodajalec v določilu 29. člena postavil, da se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in v okvir tega poglavja spada tudi določilo o t.i. pospešenem postopku (1. alinea na 1. odstavka 46. člena ZMZ). Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je tožena stranka ugotavljala pogoje za mednarodno zaščito, ali razloge za očitno neutemeljeno prošnjo za azil. Kar zadeva tožbeni ugovor, da je odločba izdana brez osebnega razgovora, pa sodišče ugotavlja, da določilo 1. alinee 1. odstavka 46. člena ZMZ dopušča možnost, da organ v pospešenem postopku odloči brez osebnega razgovora, kajti to določilo pravi: "osebni razgovor se lahko opusti, kadar pristojni organ v pospešenem postopku" /.../. V predmetni zadevi pristojni organ osebnega razgovora ni opustil, ampak ga je opravil, kar je razvidno iz 32. točke formularja o prošnji za azil, saj je razgovor s tožnikom uradna oseba vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ. Bistveno je, da je tožnik imel možnost, da celovito predstavi dejstva in okoliščine preganjanja. Zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen. Tožbeni ugovor glede kršitve 22. in 23. člena ZMZ je pavšalen, saj tožnik ne pove, katerih dejstev tožena stranka ni ugotavljala, pa bi jih morala. Tožena stranka bi kršila dokazno obveznost iz 22. člena ZMZ v primeru, če dokazna ocena na podlagi 1. in 4. alinee 1. odstavka 23. člena ZMZ ne bi bila pravilna in celovita, kar pa je sodišče že ocenilo, da ne drži. Glede tega, da tožena stranka ni prevedla priložene listine, pa je tožena stranka to utemeljila že v izpodbijani odločbi in tožnik v tožbi zavrnitve relevantnosti teh dokazov argumentirano ne izpodbija. Sodišče utemeljitev tožene stranke popravlja le v tem smislu, da ne drži stališče tožene stranke, da morajo biti grožnje neposredno usmerjene na prosilca za azil in tudi ni nujno, da so izrečene takrat, ko je oseba v izvorni državi, vendar napačno stališče tožene stranke ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Dokazni predlog za zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ne bi mogel v ničemer vplivati na odločitev v zadevi (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), pa tudi tožnik v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev v zadevi. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.