Jedro

Zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi odškodnina le izjemoma, če so te bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek izreka) spremeni tako, da ta sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.344,66 (tri tisoč tristo štiriinštirideset 66/100) EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 844,66 EUR (prej 202.414,32 SIT) od 15.03.2002 do 18.05.2007 in od zneska 2.500,00 EUR (prej 599.100,00 SIT) od 12.06.2002 do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje.

V presežku do višine glavnice 17.189,31 (sedemnajst tisoč sto devetinosemdeset 31/100) EUR s pripadki se tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 605,50 (šeststo pet 50/100) EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v roku 15 dni plačati skupno 17.189,31 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.689,31 EUR (premoženjska škoda – izgubljen zaslužek) od 15.03.2002 do plačila in od zneska 15.500,00 EUR (nepremoženjska škoda) od 12.06.2002 naprej do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka) ter še odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (tretji odstavek izreka).

2.

Zoper obsodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (8. člen ZPP), saj ni podalo dokazne ocene vseh pridobljenih izvedenskih mnenj kot tudi mnenj (ekspertiz) konzilija specialistov medicine dela, prometa in športa, ki so v spisu. Glede na dejstvo, da so izvedenci podali različna mnenja, bi moralo sodišče izvedence tudi zaslišati in jih soočiti v skladu z 254. členom ZPP. Predvsem so razhajanja med izvedenci o tem, ali so tudi dihalne težave tožnice posledica izpostavljenosti dejavnikom na delovnem mestu. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica alergična na hlape amoniaka, saj slednjega ne ugotavlja nobeden izmed postavljenih izvedencev, zaradi izpostavljenosti tem hlapom pa tožnica dejansko ni imela nobenih težav. Težave so bile zgolj zaradi krojaške krede, ki pa ni nevarna stvar in lahko z njo delavci normalno delajo. Izvedensko mnenje dr. A.K. je nestrokovno v delu, ko se le - ta spušča na področje izvedenca iz varstva pri delu, ki pa ni bil pritegnjen. Sicer pa s preventivnim zdravstvenim pregledom ne bi bilo mogoče ugotoviti alergije na krojaško kredo, saj se v praksi alergološka testiranja na preventivnih pregledih ne opravljajo. O obstoju prezračevalnih naprav v šabloneriji pa bi lahko izpovedali predlagani priči, ki ju sodišče ni zaslišalo. Toženki ni moč očitati nobenega krivdnega ravnanja, saj je tožnico takoj po prejemu odločbe ZPIZ-a razporedila na drugo delovno mesto, kjer tožnica ni prihajala v stik s snovmi, na katere je preobčutljiva. Toženka pa je tudi opravljala ustrezne meritve delovnih mest in je tako poskrbela za varno delovno okolje. Glede višine prisojene odškodnine sodišče ni upoštevalo, da so težave pri tožnici tudi (v 50%) posledica njenih bolezni, ki niso v nobeni povezavi z delovnim okoljem. Pri tožnici ne gre za nobeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj lahko sedaj, ko ni več v stiku z alergenimi snovmi, živi normalno. Previsoko je odmerjena odškodnina za telesne bolečine, tožnici pa tudi ne pripada odškodnina za strah. Pritožnica meni, da tožnici ne pripada odškodnina za materialno škodo, saj je slednja prejemala nadomestilo plače v času čakanja na delo, tudi sicer pa bi ji ta šla zgolj v 50 %, glede na vzroke za njeno bolezen. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev toženkinih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi.

3.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.

Pritožba je delno utemeljena.

5.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo v nadaljevanju obrazloženo spremembo izpodbijane sodbe v njenem obsodilnem delu.

6.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (8. člena in 254. člena ZPP) ni podana. Napotilo iz 8. člena ZPP nalaga sodišču dolžnost vestne in skrbne presoje vsakega (izvedenega) dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, neupoštevanje citirane norme pa ima običajno za posledico kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativna bistvena kršitev določb postopka), v primeru popolnega izostanka dokazne ocene pa tudi absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu, da je v tej zvezi dejansko dokazna ocena sodišča prve stopnje nekoliko skopa, pa je z ozirom na podana izvedenska mnenja vendarle zadostna, zaradi česar omenjena bistvena kršitev (ne relativna, ne absolutna) po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Glede „mnenja“ Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa (v spisu se nahaja na list. št. 83 – 86) pa je poudariti, da po vsebini dejansko ne gre za izvedensko mnenje, saj zgolj povzema nekatere ugotovitve izvedenke dr. M.T.Z. in se sklicuje na izdelano (predpravdno) konziliarno mnenje, v zaključku pa „napotuje“ na pridobitev ustreznega mnenja od tuje referenčne ustanove. Kot je razvidno iz podatkov spisa (list št. 88), sta se po tem odgovoru Inštituta pravdni stranki sporazumno dogovorili, naj izdela izvedensko mnenje dr. K. iz Maribora. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje o tem odgovoru Inštituta, kot tudi o predpravdnih konziliarnih mnenjih slednjega, izdelanih za potrebe zdravstvene zavarovalnice, ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve določil 254. člena ZPP, ki opredeljuje postopanje sodišča v primeru nasprotij ali pomanjkljivosti v pridobljenih izvedenskih mnenjih. Medtem, ko je izvedenka dr. M.T.Z., sicer pulmologinja, podala zgolj delno mnenje, v katerem ugotavlja, da pri tožnici ne gre za poklicno astmo ter da zaradi neizvedbe določenih testov (bronhoprovokativni specifični test) ni mogoče zanesljivo sklepati o vzročni zvezi med kemičnimi dejavniki in subjektivnimi težavami tožnice s strani dihal, pa je podal izvedenec dr. A.K. celovito mnenje o težavah tožnice (predvsem tudi o poklicnih kožnih obolenjih), pri čemer je upošteval tudi mnenje prej navedene izvedenke. Tako ni bistvenih nasprotij med mnenjema, ki bi terjale njuno soočenje in ponovno zaslišanje, izvedensko mnenje dr. K., pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja zadostno in ustrezno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi.

7.

V času dela tožnice pri toženki veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR je z določbo 38. člena uzakonil dolžnost delodajalca, da mora ravnati tako, da je zagotovljeno psihofizično zdravje in varnost delavcev (smiselno enako ureja sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih v 117. in 118. členu). Na podlagi napotila iz delovne zakonodaje na načela odškodninskega prava gre v obravnavani zadevi za uporabo določb prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, odgovornost za škodo po načelu krivde. Ta določba nalaga tožnici zaradi ugotovitve temelja tožbenega zahtevka breme dokazovanja, da ji je škoda nastala kot posledica poklicnega obolenja oz. zaradi izpostavljenosti snovem (dejavnikom) iz delovnega okolja. Toženka, ki zavrača odgovornost za nastalo škodo, pa bi morala dokazati, da je ustrezno ukrepala, da bi preprečila poklicno obolenje.

8.

Sodišče prve stopnje si je pri odgovoru na vprašanje, ali je škoda, ki jo utrpela tožnica, posledica izpostavljenosti snovem na delovnem mestu, pomagalo s postavitvijo izvedenca. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja mag. A.K., so bile pri tožnici postavljene diagnoze: kronična avtoalergijska urtikarija, preobčutljivost na formaldehidne smole in krojaško kredo in substitucijska terapija ščitnice po avtoimunem vnetju. Gre za poklicno kožno obolenje zaradi dokazane preobčutljivosti za snovi v sintetični krojaški kredi (zapor. štev. 43 tedaj veljavnega Samoupravnega sporazuma o seznamu poklicnih bolezni). Okvare, ki jih povzroča amoniak so prav tako v seznamu poklicnih bolezni (pod zapor. št. 18), pri čemer je prišlo pri tožnici za bolezen v zvezi z delom, oziroma za stanje povečane poklicne izpostavljenosti hlapom amoniaka z reverzibilnim dražečim učinkom na sluznico dihal in očesne veznice. V tej zvezi torej ni pritrditi pritožbeni navedbi, da tožnica zaradi izpostavljenosti tem hlapom ni imela nobenih težav. V zvezi z vzroki za razvoj navedenih bolezni oz. škodljivih posledic pri tožnici je toženka tekom postopka argumentirano ugovarjala, da so v skladu z ugotovitvami izvedencev ter odločbe ZPIZ-a, tožničine težave (za katere terja povračilo v obliki denarne odškodnine) le v 50% posledica poklicne bolezni, v 50% pa težav tožnice, ki s temi dejavniki niso povezane. Sodišče prve stopnje takšnega soprispevka oz. sovzročnosti ni ugotovilo, temveč je zaključilo, da je podana toženkina izključna odgovornost za vso ugotovljeno škodo tožnice, z argumentom, da so posledice, ki jih je utrpela tožnica, diagnosticirane kot posledica alergenov z delovnega mesta. Pritožba utemeljena graja pravilnost takšnega zaključka prvostopenjskega sodišča. Pri presoji vzročne zveze bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz v sodni praksi prevladujoče teorije o adekvatni vzročnosti, po kateri je izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Medtem ko tudi sodišče druge stopnje sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je škoda, ki jo je utrpela tožnica, (tudi) posledica izpostavljenosti dejavnikom iz delovnega okolja, pa so vendarle tudi na strani tožnice podane okoliščine, ki so prispevale k nastanku škode in je torej podana takoimenovana deljena vzročnost, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tako že samo dejstvo, da je bila tožnica v letu 2002 invalidsko upokojena zaradi bolezni 50% in poklicne bolezni 50%, nakazuje na to, da ne gre vseh tožničinih težav pripisati zgolj dejavnikom delovnega okolja. Upoštevajoč še mnenje izvedenca dr. K., na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo prvostopenjsko sodišče in ki je v svojem dopolnilnem zaslišanju povzel to procentualno razdelitev, kot izhaja tudi iz konziliarnega mnenja Inštituta z dne 08.08.2001 (ki je ugotovil, da lahko 50 % težav pri urtikariji pripišemo poklicni genezi), na vsebino katerega se sklicuje tudi pritožba, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v predmetni zadevi na škodo (težave) tožnice vpliva kombinacija oz konkurenca več vzrokov, ki izvirajo iz sfer obeh pravdnih strank. Upoštevajoč izvedenska mnenja je pripisati polovico vzrokov za nastanek škode dejavnikom iz delovnega okolja, drugo polovico pa drugim tožničinim težavam in boleznim (predvsem endokrini motnji ob kroničnem vnetju ščitne žleze s kronično koprivnico avtoalergijskega značaja), katere so vplivale na razvoj občutljivosti tožnice na alergene iz delovnega okolja (krojaška kreda, formaldehidne smole in paraben).

9.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je moč toženki kot delodajalcu očitati protipravno ravnanje, katero je privedlo do škode, ki jo je utrpela tožnica ob izpostavljenosti navedenim alergenom v delovnem okolju, pri čemer se ta predpostavka odškodninske odgovornosti povezuje tudi z vprašanjem krivde toženke. Dokazno breme, da je tožnici škoda nastala brez krivde toženke, je, kot že obrazloženo, na slednji. Toženka (kot delodajalec) mora po prej citirani delavnopravni zakonodaji skrbeti za varnost in zdravje svojih delavcev na delovnem mestu s postroženo, profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v obravnavani zadevi podana toženkina krivdna odgovornost, ker ni ravnala v skladu z zahtevano skrbnostjo. S takšnim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče in tozadevne razloge sodišča prve stopnje kot pravilne povzema. Predvsem v tej zvezi velja izpostaviti, da bi morala toženka glede na izkazane dolgoletne zdravstvene težave tožnice (katerih obstoja toženka ni zanikala in so izkazane z zdravstveno dokumentacijo) s premestitvijo tožnice na drugo delovno mesto odreagirati že bistveno prej, ne šele po prejemu odločbe ZPIZ-a. Pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je bila tožnica premeščena takoj po prejemu te odločbe, tako toženke ne ekskulpira odgovornosti. Prav zahtevana profesionalna skrbnost toženke, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, od nje terja, da ob podanih posebnih pogojih delovnega mesta (izpostavljenost znanim alergenom, ki so lahko povzročitelji poklicnih obolenj), organizira ustrezen zdravstveni pregled pred sprejemom na delo in tudi kasneje pazljivo spremlja težave svojih delavcev, pri katerih pride do takšnih oz. podobnih zdravstvenih težav, kot jih je utrpela tožnica, zaradi eventualne pravočasne premestitve na drugo delovno mesto.

10.

Pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR) se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke mag. K., upoštevalo pa je tudi izpovedbo tožnice kot stranke, ki odraža njen subjektivni odnos do škodnih posledic. Tožnici je prisodilo odškodnino po vseh vtoževanih postavkah (za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pritožbena graja predvsem izpostavlja, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako ji ne pripada odškodnina za strah, medtem ko je odškodnina za telesne bolečine previsoka.

11.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti, povezanih z zdravljenjem, prisodilo celotni vtoževani znesek 4.000,00 EUR. Kljub temu, da je bilo glede telesnih bolečin tožnice težko opredeliti njihovo trajanje in intenziteto (kar zaključuje tudi navedeni izvedenec medicinske stroke), je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica trpela telesne bolečine (v glavnem v lahki obliki) predvsem, ko so se ji v posledici kožnega obolenja po celem telesu pojavljali mehurčki, zaradi zatekanja dlani in podplatov, pekočih veznicah in ob močnem kašlju. Upoštevajoč pri tem še izrazita nelagodja, ki jih je trpela tožnica skozi daljša časovna obdobja (vključno z jemanjem zdravil, številnimi obiski pri specialistih), kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, predstavlja prisojeni znesek pravično denarno odškodnino, ki ne odstopa od višin odškodnin, prisojenih v primerljivih škodnih primerih. Prizadevanja toženke po znižanju prisojenega zneska so tako neutemeljena.

12.

Iz naslova pretrpljenega strahu je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR (od vtoževanih 4.000,00 EUR). Tožnici so ponavljajoče se zdravstvene težave (ki so bile vrsto let nepojasnjene) po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba izrecno ne izpodbija, predvsem v letih 1987 do 1992, nekoliko manj pa pozneje, povzročale stalno zaskrbljenost za zdravje in izid zdravljenja. Pritožbeno sodišče je glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča prav tako mnenja, da je tožnica upravičena do denarnega zadoščenja za navedeno obliko škode in zgolj pavšalno nasprotno zatrjevanje pritožbe na tak zaključek ne more vplivati. Vendar pa po presoji sodišča druge stopnje pripada tožnici iz tega naslova denarna odškodnina zgolj v višini 1.000,00 EUR, pri čemer je potrebno poudariti, da bodoči strah (bojazen za tožničino zdravstveno stanje v bodoče) ni pravno priznana oblika škode, za katero bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine. Prav tako s strani sodišča prve stopnje niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi opravičevale takšen odstop od primerljive sodne prakse, kot ga je s prisojenim zneskom napravilo sodišče prve stopnje.

13.

V celoti pa je utemeljena pritožbena graja glede odškodnine, ki je bila tožnici v znesku 9.000,00 EUR prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke pri tožnici namreč ni podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in je nasproten zaključek sodišča prve stopnje pravno zmoten. Izpovedba tožnice (kot jo povzema sodišče prve stopnje v drugem odstavku na strani 7 sodbe), deloma sploh ni objektivizirana z mnenjem izvedenca (ki ocenjuje, da tožnica nikoli ni bila omejena pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti), ki je ob dodatnem zaslišanju med drugim tudi izpovedal, da so rekreacijske aktivnosti trpele minimalno zmanjšanje v minimalnih procentih, deloma pa tožnica navaja težave, ki jih je v tem okviru težje ali pa sploh nemogoče oceniti kot zmanjšanje življenjske aktivnosti (neuporaba kozmetike, intenzivnejša nega kože, uporaba indijskih oreščkov namesto pralnega praška...). Izvedenec je sicer ocenil, da je splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 5%, pri čemer glede na njegove preostale ugotovitve ni moč sklepati, da gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, sodišče pa tudi sicer pri presoji na takšno oceno ni vezano. Zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa se lahko prisodi odškodnina le izjemoma, če so te bolečine močnejše intezivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine, pri čemer je potrebno tudi to izjemo razlagati ozko. Medtem ko je nedvomno tožnica trpela duševne bolečine zaradi določenih omejitev v življenjskih aktivnosti tekom zdravljenja v daljšem časovnem obdobju, pa po presoji pritožbenega sodišča dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za zaključek, da so bile le-te močnejše intenzivnosti. Kot že obrazloženo je izvedenec ocenil, da tožnica nikoli ni bila omejena pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti ter da so njene rekreacijske aktivnosti trpele minimalno zmanjšanje v minimalnih procentih, prav tako je njegova ocena, da so bile duševne bolečine zaradi težav pri tožnici stalno prisotne v lažji obliki, zgolj občasno v času poslabšanja bolezni pa bi naj trpela srednje hude, izjemoma hude duševne bolečine. Prav tako niso podane takšne posebne okoliščine, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

14.

Glede na spremenjeno odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo tako tožnici pripada skupno 5.000,00 EUR, ob upoštevanju deljene vzročnosti (kot obrazloženo zgoraj pod 8.) pa ji je toženka dolžna plačati 2.500,00 EUR pravične denarne odškodnine.

15.

Sodišče prve stopnje je tožnici za vtoževano premoženjsko škodo prisodilo odškodnino v višini 1.689,31 EUR (155. in 189. člen ZOR). Glede na neprerekano dejstvo, da je bila tožnica razporejena na čakanje za drugo ustrezno delovno mesto in je v tem času prejemala nadomestilo nižje od njene dotedanje plače, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šlo za prikrajšanje, ki ga je odškodninsko odgovorna toženka dolžna tožnici povrniti. Prav tako je sodišče prve stopnje na povsem ustrezen način izračunalo prikrajšanje tožnice (česar pritožba niti ne izpodbija), pri čemer je upoštevalo kot tožničin prejemek nadomestila v času čakanja na delovno mesto. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je potrebno glede povračila premoženjske škode prav tako upoštevati, da so škodne posledice nastale tudi kot posledica vzrokov (dejavnikov) iz sfere tožnice. Tako je tožnica iz tega naslova upravičena do zneska 844,66 EUR.

16.

V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je potrebno omejiti tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, ki po prvostopenjski sodbi tečejo od 15.03.2002 naprej (v skladu z določbo 376. člena OZ (1), veljavno do 22.5.2007). Opravljeni izračun je namreč pokazal, da so le-te dosegle glavnico na dan 18.05.2007, torej še pred izdajo prvostopenjske sodbe in pred spremembo Obligacijskega zakonika (OZ - A), ki je začela veljati 22.05.2007 in, ki za zamudne obresti ne določa več pravila, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico (prepoved ne ultra alterum tantum). Glede na splošno prepoved retroaktivne veljavnosti zakonskih predpisov, spremembe OZ v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče R Slovenije v odločbi z dne 24.05.2007, opr. št. Up 227/2005. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tek zamudnih obresti omejilo tako, da le-te od prisojenega zneska odškodnine za premoženjsko škodo (844,66 EUR) tečejo dokler ne dosežejo glavnice.

17.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

18.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. in 155. členu ZPP. Upoštevana je tudi veljavna Odvetniška tarifa - OT. Toženka je upravičena do sorazmerne povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Glede na pritožbeno spornih 17.189,31 EUR, je uspela z grajo višine odškodnine v znesku 13.844,65 EUR, t.j. v obsegu 80 %. Upoštevajoč uspeh ji pripadajo stroški v znesku 605,50 EUR (sestava pritožbe 750 točk – tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 OT, 20 % DDV, taksa za pritožbo 343,78 EUR).

19.

O stroških prvostopenjskega postopka bo v skladu s tretjim odstavkom izreka izpodbijane sodbe odločalo sodišče prve stopnje, ki bo pri tem upoštevalo tudi na pritožbeni stopnji spremenjen obsodilni del. 20.

Sodišče druge stopnje je določbe ZOR uporabilo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.

op. št. 1 Ki se, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006, št. U-I-300/04, uporablja tudi za za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ.