Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ker jih je razlagalo drugače, kot jih je razložilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-308/02 z dne 22.4.2004.

Izrek

Pritožbi se ugodi izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke z dne 1.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.10.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote K. z dne 7.9.1998, s katerim je le-ta na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86 zavrgla predlog tožeče stranke za vpis v register agrarne skupnosti pri Upravni enoti K. Tožena stranka navaja, da je prvostopni organ na podlagi predloženih listin pravilno ugotovil, da so člani Agrarne skupnosti D. italijanski državljani, ki bi imeli pravice iz Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in premoženjskih pravic (ZPVAS) samo v primeru, če bi dokazali, da jim te pravice pripadajo po mednarodnem sporazumu, ki bi omogočal našim državljanom, da uveljavljajo pravice nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju Republike Italije, in ker takšen sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo ni bil sklenjen, obstoja navedene pravice tudi niso mogli izkazati. Videmski sporazum, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ureja premoženjska razmerja z Republiko Italijo in ne ureja pravic in postopkov za ponovno vzpostavitev agrarnih skupnosti in uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju druge države.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicuje se na besedilo 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ki je jasno in obvezna razlaga zakonodajalca po njegovi presoji ni potrebna. Eden od pogojev, da tuji državljani lahko uveljavijo pravico do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti na območju Republike Slovenije je, da mednarodni sporazum po načelu recipročnosti omogoča uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na ozemlju druge države; enako tujim državljanom neke države v naši državi kot slovenskim državljanom v tej tuji državi. Videmski sporazum, na katerega se izrecno sklicuje tožeča stranka, v 7. členu z naslovom "gibanje oseb v zvezi s kmetijsko dejavnostjo", v katerem priznava državljanom obeh držav v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti ugodnost prehajanja meje s prepustnico, med osebami, ki jim ugodnost pripada ter so taksativno naštete, navaja tudi udeležence agrarnih skupnosti. Vendar pa navedeni sporazum, ker ureja zgolj maloobmejni promet ter so z njim dogovorjene olajšave pri prehajanju meje zaradi potreb opravljanja kmetijske dejavnosti na dvolastniškem območju, ne more predstavljati pravnega temelja za uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na ozemlju tuje države. Če mednarodnega sporazuma, ki ga kot pogoj določa ZPVAS ni, potem tujim državljanom ni mogoče priznati pravice do vzpostavitve agrarne skupnosti in vrnitve premoženja po tem zakonu, pri čemer okoliščine in pravni temelj odvzema premoženja nekdanjim agrarnim skupnostim na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da obravnavana zadeva posega v določbo 5. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri mora Republika Slovenija skrbeti za avtohtone slovenske narodnostne manjšine v sosednjih državah. Člani Agrarne skupnosti D. so avtohtoni Slovenci s stalnim prebivališčem v vasi D., ki se nahaja v obmejnem območju z Republiko Slovenijo. Zato ima ta skupnost svoja zemljišča na ozemlju slovenske države v k.o. O., S. in P., vsekakor v 10 km obmejnem pasu v smislu določil Videmskega sporazuma z dne 15.5.1982. Agrarna skupnost D. je bila ustanovljena v obdobju Avstro Ogrske države, v istem času in v enakih postopkih, ko je nastala večina agrarnih skupnosti v Sloveniji. Zaradi tega je njena organizacija, način uživanja oziroma uporabe zemljišč povsem identična s skupnostmi, ki ležijo sedaj na ozemlju Republike Slovenije. Ocenjuje, da so vsi dosedanji postopki, kot tudi novela ZPVAS (Uradni list RS, št. 38/94) v nasprotju z ustavnim redom RS in mednarodnimi sporazumi - Videmski sporazum. Ta povsem enakopravno obravnava slovenske in italijanske državljane, lastnike kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin v 10 km pasu ob državni meji. Zaradi navedenega stališča je tožeča stranka skupaj z Agrarno skupnostjo P. pri Ustavnem sodišču RS vložila pobudo za oceno ustavnosti določil 3. odstavka 4. člena in 1. odstavka 8. člena ZPVAS. Meni, da se bo moralo vrhovno sodišče, ko bo ta primer obravnavalo, izreči o ustavnosti že citirane novele 3. odstavka 4. člena ZPVAS, v kolikor predlogu za zadržanje izvajanja spornih določil ZPVAS ob reševanju njene pobude za presojo ustavnosti, ne bo ugodeno. Državni zbor, ki je spreminjal in dopolnjeval ZPVAS bi moral upoštevati že obstoječe zgodovinske pravice zamejskih slovenskih agrarnih skupnosti ter ohranjevati načelo reprocitete, tudi z vidika zaščite lastnih državljanov. Kolikor se je odločil naj te stvari rešuje mednarodna pogodba, tedaj bi moral, predvsem z vidika zaščite gospodarskih interesov slovenske manjšine v Italiji, opozoriti pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve na sklenitev ali dopolnitev ustrezne mednarodne pogodbe z Italijo. S tem, ko Republika Slovenija negira pravice članom bivših agrarnih skupnosti na območju veljavnosti Videmskega sporazuma, krši določila citiranega sporazuma, ki predvidevajo varstvo članov agrarnih skupnosti in določila 5. člena Ustave RS. Sicer pa se tožnica v celoti sklicuje tudi na navedbe iz njene pobude za presojo ustavnosti, ki jo prilaga. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije na pobudo tožeče stranke in Agrarne skupnosti P. izdalo odločbo, št. U-I-308/02 z dne 22.4.2004 (Uradni list RS, št. 51/2004) o razlagi 3. odstavka 4. člena ZPVAS. V odločbi je zapisalo, da če pri razlagi besedila 3. odstavka 4. člena ZPVAS upoštevamo namen oziroma cilj zakonodajalca, potem je ni mogoče razumeti tako, da pravice tujih državljanov do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pogojuje z obstojem diplomatske vzajemnosti, temveč, da te pravice pogojuje z obstojem možnosti, da bodo v primeru ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti oziroma včlanitve vanjo, po že sklenjenih mednarodnih sporazumih, pravice članov lahko uresničevali. Gre za pravice, ki izvirajo iz namena organiziranja agrarne skupnosti. Če bi bili na primer tuji državljani ovirani pri prehajanju meje tako, da kmetijske dejavnosti ne bi mogli opravljati, bi bila tudi pravica do včlanitve in vzpostavitve agrarne skupnosti prazna. Za območje, na katerega se nanaša primer pobudnic, pa prav Videmski sporazum z določbami, ki se nanašajo na neomejeno gibanje oseb v zvezi s kmetijsko dejavnostjo (člena 7 in 10), omogoča uresničevanje navedenih pravic.

Glede na navedeno sta upravna organa in sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno uporabila določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ker sta jih razlagala drugače, kot jih je razložilo ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.