Jedro

Pristojnosti za paulijansko tožbo, to je tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ni mogoče utemeljiti na 5. točki 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Čeprav je podan interes upnika v smislu bodoče izvršitve obligacije, cilj tega postopka ni sprejem odločitve, povezane z izvršitvijo sodne odločbe sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena, kot to določa navedena 5. točka 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, zato Sodišče Evropske unije takšne tožbe tudi v kategorijo sporov pod 5. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 ne uvršča. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Smiselno enake učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, ima tako tudi umik tožbe po primarnem zahtevku, pa tudi zavrženje tožbe po primarnem zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku in glede stroškov postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje (glede nepristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločitev o primarnem zahtevku in zavrženju tožbe v tem delu) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da za odločitev v sporu sodišče Republike Slovenije ni pristojno in tožbo zavrglo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 753,28 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnik) zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na napačno materialno pravo. Sodišče se pri utemeljitvi nepristojnosti sklicuje na določbe Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba sveta (ES) št. 44/2001), konkretno na določbo 2. člena, sklicevalo se je tudi na 22. člen Uredbe sveta (ES) št. 44/2001. Za odločitev o vprašanju mednarodne pristojnosti v konkretnem primeru se ne uporablja Uredba sveta (ES) št. 44/2001, pač pa kasneje sprejeta prenovljena Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba (EU) št. 1215/2012). Uredbi sta v bistvenem podobni, kljub temu pa je odločitev sodišča napačna. Uredba sveta (ES) št. 44/2001 se uporablja le še za postopke, ki so bili začeti pred 10. 1. 2015, v konkretnem postopku pa je bila tožba vložena 28. 4. 2015, zato je treba uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012. 5. točka 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 določa izključno pristojnost. Po navedeni točki so ne glede na stalno prebivališče strank, v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. V konkretnem primeru gre za razmerje med državama (Slovenija in Nemčija), ki sta obe članici Evropske unije. Gre za spor v zvezi z izvršitvijo sodne odločbe slovenskega sodišča v Sloveniji, zato je kot podlago za odločanje treba vzeti 5. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Za razglasitev neveljavnosti prodajne pogodbe do višine, ki jo upnik terja v izvršilnem postopku, je tako izključno pristojno slovensko sodišče. Tožnik namreč vtožuje razveljavitev prodajne pogodbe do višine njegove terjatve, ki jo od dolžnice (tretje toženke) terja v izvršilnem postopku pred slovenskim sodiščem. Do konkretnega spora je prišlo zaradi izvršilnega postopka oziroma v zvezi z njim. S tožbo tožnik izpodbija pravna dejanja dolžnice, ker je resno ogrožena njegova možnost poplačila. Če dolžnica ne bi ravnala v škodo tožnika, do predmetne pravde ne bi prišlo. Pravda je tako v neposredni povezavi z izvršilnim postopkom in je potrebna zaradi izvršitve sodne odločbe. Sodišče ni obrazložilo odločitve glede podrednega tožbenega zahtevka in se v tem delu odločitve ne da preizkusiti, gre za bistveno kršitev določb postopka. Tožnik kot posledico ničnosti pogodbe vtožuje tudi spremembo oziroma razveljavitev vpisa v zemljiško knjigo, ki je javna knjiga. Na podlagi 3. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 je v takšnih primerih določena izključna pristojnost sodišča države članice, kjer se vodi javna knjiga, to je torej izključna pristojnost slovenskega sodišča. Tudi v tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja še, da so toženci v prodajni pogodbi, ki je predmet razveljavitve v pravdnem postopku, navedli, da bodo vse morebitne nesporazume skušali rešiti sporazumno, če to ne bi bilo mogoče, pa je pristojno sodišče po legi nepremičnine. Tudi to nakazuje na voljo tožencev, da se spori rešujejo pred slovenskim sodiščem, saj se nepremičnine, ki so predmet prodajne pogodbe, nahajajo v Sloveniji.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik utemeljeno navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno sklicevalo na razveljavljeno Uredbo sveta (ES) št. 44/2001 in pravilno materialno pravo predstavlja Uredba (EU) št. 1215/2012, ki se uporablja od 10. januarja 2015. Ker pa so določbe, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje in nanje oprlo svojo odločitev, vsebinsko identične določbam prej veljavne Uredbe sveta (ES) št. 44/2001, to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Priloga Uredbe (EU) št. 1215/2012 je tudi korelacijska tabela, glede katere 80. člen določa, da se sklicevanja na razveljavljeno Uredbo sveta (ES) št. 44/2001 štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu z navedeno korelacijsko tabelo. Namesto navedenega 22. člena Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 je torej treba upoštevati 24. člen Uredbe EU št. 1215/2012, namesto 5. člena (3. točke) je treba upoštevati 2. točko 7. člena in namesto 31. člena Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 je treba upoštevati 35. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012. 6. Neutemeljena je navedba, da je pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji podana zato, ker so se toženci v sporni prodajni pogodbi dogovorili, da bodo morebitne nesporazume skušali razrešiti sporazumno, če to ne bo mogoče, pa je pristojno sodišče po legi nepremičnine. Gre za dogovor med toženci za spore med njimi in ne za dogovor o morebitnem sporu med tožnikom in toženci, zato za odločitev v tej zadevi naveden dogovor ne more biti relevanten.

7. Pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbe upnika za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (primarni tožbeni zahtevek) tako teorija kot sodna praksa Sodišča Evropske unije ne uvrščata v kategorijo sporov pod 1. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, pritožba ne izpodbija. V izogib ponavljanju, se sodišče druge stopnje na navedene zaključke sklicuje. Tožnik navaja, da je pristojnost slovenskega sodišča glede primarnega tožbenega zahtevka podana zato, ker gre v predmetni zadevi za postopek v zvezi z izvršitvijo sodne odločbe in se sklicuje na 5. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Ta določa, da so ne glede na stalno prebivališče strank v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. Razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, je zmotna in je sodišče prve stopnje pravilno navedlo tudi, da pristojnosti za paulijansko tožbo, to je tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, tudi na navedeni 5. točki 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 ni mogoče utemeljiti. Čeprav je podan interes upnika v smislu bodoče izvršitve obligacije, cilj tega postopka ni sprejem odločitve, povezane z izvršitvijo sodne odločbe sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena, kot to določa navedena 5. točka 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, zato Sodišče Evropske unije takšne tožbe tudi v kategorijo sporov pod 5. točko 22. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 ne uvršča.(1)

8. Ob povedanem je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da za odločitev o sporu glede primarnega tožbenega zahtevka sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno, in je nadalje pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe v tem delu (tretji odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v celoti, torej tudi glede podrednega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu obrazložilo z navedbo, da podrednega zahtevka iz tožbe ni mogoče ločiti, ker sodišče o podrednem zahtevku odloči, v kolikor spozna, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tretji odstavek 182. člena ZPP določa, da lahko tožeča stranka dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Smiselno enake učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, ima tako tudi umik tožbe po primarnem zahtevku, pa tudi zavrženje tožbe po primarnem zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Prej opisano stališče sodišča prve stopnje je zato zmotno. Ne drži, da lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku le, v kolikor spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen, saj postopanje in odločanje o primarnem zahtevku zaradi zavrženja tožbe v tem delu ni več mogoče. 10. Ob povedanem je treba zaradi zavrženja tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka v nadaljevanju odločiti o „podrednem“ zahtevku kot samostojnem zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato sklep sodišča prve stopnje, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije in se tožba zavrže, glede podrednega tožbenega zahtevka razveljavilo in zadevo vrača v tem delu in posledično glede odločitve o pravdnih stroških sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preveri, ali tožeča stranka pri „podrednem“ zahtevku vztraja ter ponovno presodi, ali je pristojno za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku, ob upoštevanju določbe 3. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, na katero v pritožbi opozarja tožnik.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločitev glede podrednega tožbenega zahtevka in pravdnih stroškov razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem delu (glede primarnega tožbenega zahtevka) je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), saj glede tega dela tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj zadevo C-115/88 Reichert in Kokler proti Dresden Bank, glej tudi Magnus, U. in Mankovski, P.: Brusels I Regulation, Sellier, European Law Publichers, 2007, stran 364.