Jedro

Neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic za stranke ali druge udeležence (lažja nevestnost) sodnega tolmača predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin. Šele hujša nevestnost ali ponovitev disciplinskih kršitev, za katere je sodnemu tolmaču že bil pravnomočno izrečen disciplinski ukrep in je na podlagi njegovega obnašanja ali ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo vestno ali pošteno opravljal delo sodnega tolmačenja predstavlja hujšo disciplinsko kršitev, za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 705-115/2018/8 z dne 18. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 374,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tudi organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se tožnico kot sodno tolmačko za albanski jezik razreši z dnem dokončnosti odločbe (1. točka izreka), da mora razrešena sodna tolmačka v treh dneh od prejema odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka), da se razrešitev tožnice – sodne tolmačke, vpiše v imenik sodnih tolmačev in objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka) ter, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, je bila tožnica z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 2. 11. 2010 imenovana za sodno tolmačko za albanski jezik za neomejen čas in za celotno območje Republike Slovenije. Na tej podlagi je tudi prejela izkaznico in štampiljko sodne tolmačke. Organ je 27. 3. 2018 prejel obvestilo Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju UE LJ), da vodijo postopek izdaje enotnega dovoljenja za bivanje in delo državljana Republike Kosovo (v nadaljevanju prosilec) ter, da je prosilec svojo vlogo dopolnil z overjeno fotokopijo Potrdila iz evidence oseb, zoper katere teče kazenski postopek in oseb obsojenih pred Okrajnim sodiščem Peje z dne 9. 2. 2018 (v nadaljevanju originalno potrdilo) in overjeno fotokopijo prevoda tega potrdila z dne 20. 2. 2018 (v nadaljevanju prevod potrdila). UE LJ je pri primerjavi navedenih listih ugotovila, da prihaja do razhajanj med originalom in prevodom potrdila. Organ je tožnico z dopisom z dne 4. 4. 2018 seznanil z očitki in jo pozval naj pojasni razloge, zaradi katerih je prišlo do razhajanj med originalom potrdila in prevodom potrdila. Tožnica je v svojem odgovoru z dne 15. 4. 2018 pojasnila, da je očitana napaka posledica površnosti in obilice dela. Potrdilo je prevedla povsem rutinsko, sicer pa nastalo situacijo obžaluje in se zanjo opravičuje ter poudarja, da delo sodne tolmačke sicer odpravlja brezhibno. Po proučitvi tožničinega odgovora je organ ocenil, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za nevestno delo sodne tolmačke po tedaj veljavni 4. točki prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS), zato je po uradni dolžnosti uvedel postopek njene razrešitve. Organ je tožnico v skladu s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik) z dopisom z dne 5. 7. 20018 obvestil o uvedbi postopka razrešitve in razlogih za tako odločitev ter ji dal možnost, da na očitke odgovori. Tožnica je v dopisu z dne 3. 8. 2018 napako priznala in obžalovala ter ponovno poudarila, da glede njenega dela do sedaj ni bilo nobenih pripomb in delo opravlja po svojih najboljših močeh. Navedla je še, da je imela v zadnjem času zelo veliko dela, tako za potrebe strank, kot za potrebe sodišč. Poleg tega je opozorila na svoje aktivnosti v Društvu prevajalcev in tolmačev Slovenije ter organu predlagala, naj zatrjevane reference preveri pri sodiščih in drugih institucijah. Pojasnila je še, da bi izguba status sodne tolmačke zanjo pomenila veliko izgubo. Organu je še predlagala, naj jo v primeru nadaljevanja postopka razrešitve povabi na osebni zagovor.

3. Organ je v postopku razrešitve sodne tolmačke ocenil, da je tožnica s svojim ravnanjem v primeru prevoda potrdila izpolnila vse znake nevestnega dela po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Do tega zaključka je prišel na podlagi primerjave originalnega potrdila, prevoda potrdila in neformalnega osnutka prevoda, ki ga je v postopku predložila tožnica. Tako originalno potrdilo vsebuje rubriko o tem, ali zoper določeno osebo teče kazenski postopek, to dejstvo pa se potrdi s tem, da se v predvideno mesto vstavi križec. Iz originalnega potrdila izhaja, da se sodišče, ki je izdalo potrdilo, do tega podatka ni opredelilo, saj je naveden rubrika ostala neizpolnjena. Medtem pa iz prevoda potrdila izhaja, da zoper osebo, to je prosilca, „ne poteka kazenski postopek“. Organ je ocenil, da v primeru prevoda potrdila ne gre za malomaren prevod, ampak za povsem izmišljeno trditev, ki jo je sodna tolmačka postavila kot glavno in edino trditev. Nadalje je iz originalnega potrdila razvidno, da je bil prosilec s pravnomočno sodbo kaznovan s kaznijo treh mesecev (zapora) pogojno za eno leto ter, da je bila kazen izvršena oziroma je v fazi izvrševanja. Medtem pa je tožnica ta del v prevodu potrdila povsem izpustila in ga torej ni prevedla. Originalno potrdilo omogoča tudi vpis podatkov o tem, ali zoper prosilca poteka kazenski postopek in za katero kaznivo dejanje ter podatka o tem, da prosilec ni bil kaznovan. Ti rubriki v originalu potrdila nista bili izpolnjeni, medtem ko ju je tožnica v prevodu potrdila izpustila. Organ je ocenil, da je nemogoče, da tožnica ne bi opazila pomanjkljivosti prevoda, saj je že vizualno očitno vidna razlika med prvo stranjo originalnega potrdila in prevodom. Organ je navedel, da bi ravnanje tožnice, z vidika namena, za katerega se potrdilo izdaja, lahko imelo hude posledice. Organ ni sprejel tožničinega zagovora, da je do napake pri prevodu prišlo zardi površnosti, preobremenjenosti in nestandardiziranega obrazca, saj je naloga sodnih tolmačev, da prevajajo različne listine, pri čemer prevod za potrebe sodnega ali upravnega postopka pomeni zahtevo po popolnem vsebinskem ujemanju originala in prevoda. Organ je nadalje navedel, da do sedaj ni prejel nobenih pritožb v zvezi s tožničinim delom in tudi sicer ne dvomi v njeno delo v drugih postopkih, zato tudi ni dodatno preverjal njenih zatrjevanih referenc. Organ je še ocenil, da zaslišanje tožnice v postopku razrešitve ni potrebno, saj napako v prevodu priznava tudi sama, njeno zaslišanje pa ne bi v ničemer dodatno osvetlilo okoliščin očitane kršitve. Organ je zaključil, da ravnanje tožnice v obravnavanem primeru po njegovi oceni pomeni nevestno delo v smislu ZS, saj ne samo, da tožnica originalnega potrdila ni prevedla v celoti, temveč je njeno vsebino tudi spremenila, zato je organ odločil kakor izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov ter sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek tožničine razrešitve ustavi. Tožnica še predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem toženke, in sicer z izdajo izpodbijane odločbe, poseženo v človekove pravice tožnice ter naj se posledično tožnici vrne štampiljka in izkaznica sodne tolmačke za albanski jezik in se jo ponovno vpiše v vse javne evidence, ki izkazujejo njen status sodne tolmačke za albanski jezni. Tožnica zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožnica v obširni tožbi med drugim priznava storjeno napako pri prevodu originalnega potrdila ter navaja razloge, zaradi katerih je do nje. Navaja, da je bila v času izdelave spornega prevoda (februar 2018) zelo obremenjena, saj je prejela naročilo za prevod večjega števila dokumentov, in sicer v tistem mesecu za 24 oseb. Tako je bila pod večjim časovnim pritiskom, poleg tega pa je takrat trpela še nevšečnosti v zasebnem življenju, saj ji je zbolel oče, za katerega je bila primorana skrbeti, vse skupaj pa je botrovalo povečani utrujenosti, kar je vse vodilo do tehnične napake pri prevodu originalnega potrdila. Nadalje navaja, da je pri prevajanju prišlo do zamenjave predloge, saj je bilo originalno potrdilo, izdano s strani albanskega sodišča, nestandardizirano, zato se je dejansko prevajal napačen obrazec, očitno po predlogi enega od drugih vlagateljev iz paketa, ki ga je dobila tisti mesec. Tožnica nadalje poudarja, da njena napaka pri prevodu ni imela vsebinskega vpliva na končni izid postopka izdaje enotnega dovoljenja za bivanje in delo, saj je tožnica v navedenem postopku naredila nov, pravilen prevod originalnega potrdila, UE LJ pa je kljub označeni kaznovanosti prosilcu izdala enotno dovoljenje za bivanje in delo v RS. Tožnica je svojo napako že večkrat priznala in se zanjo tudi iskreno opravičila in jo obžalovala, poleg tega pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je šlo za enkratno napako, saj glede njenega dela do sedaj ni bilo nobenih pripomb. Tožnica tako ugovarja, da je bila sankcija, ki jo je izrekla toženka, to je njena razrešitev kot sodne tolmačke za albanski jezik, nesorazmerna z očitano kršitvijo. Storjena napaka pri prevodu je bila njena prva napaka v osmih letih, odkar opravlja delo sodne tolmačke, do sedaj tudi ni bilo nobenih pritožb glede njenega dela, poleg tega pa je tudi toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da ne dvomi v njeno delo v drugih postopkih in v njene strokovne kompetence.

6. Tožnica meni, da bi morala toženka pri odločanju v postopku razrešitve upoštevati načelo sorazmernosti med očitano kršitvijo in sankcijo zanjo, česar pa toženka ni storila oziroma le-to ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato je izpodbijana odločba materialnopravno zmotna in je v delu tudi ni moč preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega ostavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica opozarja na dejstvo, da tako ZS, kot Pravilnik ne predvidevata nobenih možnosti izrekanja sorazmernih ukrepov oziroma sankcij, pač pa sta na voljo le dva skrajna ukrepa, in sicer bodisi razrešitev tolmača ali pa ustavitev postopka za razrešitev. Novi Zakon o sodni izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), ki se uporablja od 1. 1. 2019, občutno širi nabor možnih sankcij, pri tem pa tudi loči lažje in hujše kršitve. Tožnica nadalje navaja, da če sodišče meni, da toženka po takrat veljavnem ZS ni imela možnosti ustaviti postopka razrešitve, potem sodišču predlaga, da naj vloži zahtevo za presojo ustavnosti določila 89. člena v zvezi z 82. členom ZS, saj meni, da je takšna ureditev protiustavna. Po tožničinem mnenju dikcija 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, torej „če svojih dolžnosti ne opravlja vestno“, določa množinsko obliko oziroma trajajoče stanje in tako zgolj enkratna kršitev še ne more povzročiti zakonske posledice razrešitve. Tožnica je tudi prepričana, da ji je bila v postopku kršena pravica do obrambe oziroma izjave, prav tako v postopku niso bili izvajani dokazi v njeno korist. Tožnica še zatrjuje diskriminatorno obravnavo, saj je prepričana, da je bila obravnavana neenako zaradi dejstva, da je tolmačka za albanski in ne kakšen drug jezik. Predlaga, naj sodišče na glavni obravnavni zasliši njo in A.A. ter, da pridobi in vpogleda v spis UE LJ, ki se nanaša na postopek izdaje enotnega dovoljenja za bivanje in delo, v katerem je bil predložen sporen prevod potrdila.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da v postopku razrešitve presojala vestnost dela tožnice, pri čemer je ugotovila popolno razhajanje med originalom potrdila in njegovim prevodom. Toženka meni, da ni pomembno, ali so zaradi napačnega prevoda nastale pravne posledice ali ne, saj to niso znaki kršitve, poleg tega pa to dejstvo ne more zmanjšati tožničine odgovornosti za storjeno napako. Toženka tudi meni, da tožnica v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, ki pa so v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedopustni. Toženka še pojasni, da so v postopku razrešitve odločali ne da bi imenovali strokovno komisijo, saj bi nevestnost dela v obravnavanem primeru zaznala vsaka povprečno razgledana oseba. Toženka tožnice tudi ni zaslišala, saj je bilo dejansko stanje v zadevi v celoti razjasnjeno že z odgovorom tožnice z dne 30. 7. 2018. Toženka nadalje meni, da z razrešitvijo ni posegla v tožničino ustavno zagotovljeno pravico do svobode dela, saj ni bila dolžna presojati dopustnosti posega po načelu sorazmernosti. Svojo odločitev je oprla na tedaj veljavne predpise in je na podlagi razrešitvenega razloga nevestnosti upoštevala načelo sorazmernosti in v okviru skrbnega tehtanja vseh okoliščin primera prišla do zaključka, da gre v zadevi za tako kršitev vestnosti pri prevajanju, ki ne zagotavlja, da bi bila vsebina prevoda enaka vsebini izvirnika. Toženka se še sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017, v kateri je Ustavno sodišče RS med drugim zapisalo, da sodni tolmač ne podaja vsebinskih rešitev, ampak jamči, da je vsebina prevoda enaka vsebini izvirnika, toženka pa je tehtanje v zadevi opravila z vidika te ustavne odločbe. Toženka še navaja, da se ne strinja z dobesedno razlago 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS za katero se zavzema tožnica, pač pa je treba izhajati iz namena te določbe, zato lahko po njenem mnenju za razrešitev zadostuje že ena huda strokovna napaka. Sklepno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnica in toženka, vsaka v svojih pripravljalnih vlogah, v celoti vztrajata pri svojih trditvah in svojih tožbenih zahtevkih.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica pri prevodu originalnega potrdila naredila napako, saj jo je tožnica takoj priznala in obžalovala, zato dejansko stanje med strankama ni sporno. Sporna pa je uporaba materialnega prava, to je izpolnjenost pogojev za tožničino razrešitev kot sodne tolmačke za albanski jezik, in sicer iz razloga nevestnega opravljanja dolžnosti (to je napake pri prevodu originalnega potrdila).

11. Razrešitev sodnih tolmačev sta v času izdaje izpodbijane odločbe (18. 9. 2018) urejala tedaj veljavna ZS in Pravilnik. Po določbi tretjega odstavka 84. člena ZS so sodni tolmači osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine. Njihov obseg dela natančneje določa drugi odstavek 85. čelna ZS, po katerem smejo sodni tolmači nastopati s tem statusom med drugim tudi v primeru, kadar dajejo tolmačenje in prevode na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa. Tolmač je pri svojem delu dolžan upoštevati določila zakonov in pravilnika ter svoje delo opraviti vestno, natančno in po svojem najboljšem znanju (prvi odstavek 35. člena Pravilnika). Na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Ta določba se smiselno uporablja tudi za sodne tolmače (92. člen ZS).

12. Izpodbijana odločitev temelji na obvestilu UE LJ, ki je toženko obvestila o razhajanju med originalnim potrdilom in njegovim prevodom, ki ga je izdelala tožnica. Toženka je ob primerjavi originalne listine in prevoda listine ugotovila, da tožnica originalne listine ni prevedla v celoti, poleg tega pa je njeno vsebino tudi spremenila. Tožnica je svojo napako takoj priznala in obžalovala. Med strankama tako ni sporno, da je tožnica v prevodu potrdila izrecno navedla, da se zoper prosilca kazenski postopek ne vodi, med tem ko se sodišče, ki je izdalo originalno listino, do tega podatka ni opredelilo (točka 1 originalnega potrdila). Nadalje tudi ni sporno, da iz originalne listine izhaja, da je bil prosilec pravnomočno kaznovan zaradi storitve kaznivega dejanja s kaznijo 3 mesece zapora pogojno za 1 leto in da je kazen izvršena oziroma je v fazi izvrševanja (točka 4 in točka 5 originalnega potrdila), medtem ko tožnica v prevodu tega ni prevedla in je ta del izpustila. Prav tako ni sporno da v originalnem potrdilu podatka o tem, ali zoper prosilca teče kazenski postopek in za katero kaznivo dejanje ter da prosilec ni bil kaznovan (točka 2 in točka 3 originalnega potrdila), nista bila izpolnjena, medtem ko je tožnica v prevodu ti dve rubriki izpustila in ju ni prevedla v slovenski jezik.

13. Sodišče uvodoma zavrača tožničino razlago 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, da navedena zakonska določba določa trajajoče stanje ter, da enkratna kršitev še ne pomeni nevestnega opravljanja dolžnosti in zato ne more privesti do razrešitve. Pri razlagi zakonske norme je treba izhajati iz namena te določbe, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal sankcijo razrešitve, to je da se zagotovi vestno opravljanje dela in da se v primeru nevestnega dela sodnega tolmača ustrezno sankcionira. Po presoji sodišča lahko zato tudi enkratna kršitev oziroma enkratna napaka pri opravljanju dela sodnega tolmača lahko pomeni nevestno opravljanje dela, vendar pa to ne pomeni, da lahko že vsaka kršitev oziroma napaka pri opravljanju dela pomeni nevestno delo in tako pripelje do zakonske posledice razrešitve. Ali pomeni določena napaka nevestno delo, je zato treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tudi teže napake oziroma kršitve.

14. Sodišče zavrača tudi tožničine pavšalne navedbe, da naj bi bila v postopku razrešitve diskriminatorno obravnavana zgolj zato, ker je tolmačka za albanski in ne kakšne drug jezik. Tožnica svojih navedb ni z ničemer izkazala, poleg tega sodišče po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da iz njega ne izhajajo nobene objektivne ali subjektivne okoliščine oziroma dejstva, ki bi dajala upravičeno podlago za tožničine navedbe glede diskriminatorne obravnavane. Sodišče zato zaključuje, da tožnica v postopku razrešitve ni bila diskriminatorno obravnavana.

15. Utemeljeno pa tožnica z navedbami o nesorazmernosti izrečenega ukrepa ugovarja pravilni uporabi prava. ZS, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je v primeru, da se je začel postopek razrešitve, določal zgolj dve možnosti, in sicer da se postopek razrešitve ustavi ali pa se sodnega tolmača razreši. Tako drži, da je bila razrešitev edini možen ukrep, ki ga je bilo mogoče izreči zaradi nevestnega opravljanja dela, zato toženka ni imela na izbirno drugih (milejših) ukrepov. Ker ZS ni natančneje opredelil pojma „nevestno delo“, ta predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Za pravne standarde je značilno, da se z njimi normirajo situacije, ko s pravno normo ni mogoče določno zajeti vseh življenjskih primerov, ki morajo biti predmet normiranja, in sicer zaradi njihove prevelike raznolikosti. Ker pa v konkretnih primerih ti pojmi oziroma pravila ne smejo ostati na takšni ravni, jih mora organ konkretizirati glede na okoliščine posameznega primera. Izpeljava konkretnega pravnega pravila iz pravnega standarda je tako vselej odvisna od dejanskih okoliščin primera1. Navedeno velja tudi za obravnavani primer.

16. Tožnica navaja, da je predmetni postopek razrešitve zanjo prva in edina sankcija v njenem večletnem (8 let) opravljanju del in nalog sodne tolmačke ter, da do sedaj ni prejela nobene pritožbe glede njenega dela in da svoje delo opravlja vestno. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede tega zgolj navedla, da sicer ne dvomi v njeno delo v drugih postopkih, saj se od sodnih tolmačev pričakuje, da bodo svoje delo opravili vestno, natančno in po svojem najboljšem prepričanju, s tem pa ni napolnila pravnega standarda „nevestnega dela“ z vseh vidikov tožničinega položaja sodne tolmačke. Toženka bi morala opisano tožničino ravnanje, ki sicer kaže, da v konkretnem primeru njeno delo ni bilo skladno z dolžno skrbnostjo, ki jo mora pokazati pri svojem delu sodne tolmačke, postaviti v kontekst tožničinega siceršnjega opravljanja dela sodne tolmačke2. Da je treba za zapolnitev standarda „nevestnega dela“ konkreten primer ovrednotiti tudi z vidika tožničinega siceršnjega dela, pa kaže tudi sedanja ureditev področja dela sodnih izvedencev. S 1. 1. 2019 je namreč stopil v veljavo ZSICT, ki je razveljavil Pravilnik in relevantne določbe ZS in ki to vprašanje ureja bistveno mileje. Neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic za stranke ali druge udeležence (lažja nevestnost) sodnega tolmača predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin (prvi odstavek 29. in prvi odstavek 30. člena ZSICT). Šele hujša nevestnost ali ponovitev disciplinskih kršitev, za katere je sodnemu tolmaču že bil pravnomočno izrečen disciplinski ukrep in je na podlagi njegovega obnašanja ali ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo vestno ali pošteno opravljal delo sodnega tolmačenja predstavlja hujšo disciplinsko kršitev (točki a) in c) drugega odstavka 30. člena ZSICT), za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev (drugi odstavek 29. člena ZSICT) - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek (prvi odstavek 31. člena ZSICT izrecno zahteva, da morajo biti izrečeni disciplinski ukrepi sorazmerni s težo disciplinske kršitve). Navedeno sicer ne pomeni, da lahko toženka v (ponovnem) postopku odločanja uporabi nov zakon in izreče nove sankcije, pač pa bo morala pretehtati, ali je bila kršitev vestnosti dela tožnice v konkretnem primeru res takšna, da zahteva njeno razrešitev, seveda upoštevaje vse okoliščine konkretne kršitve ter tožničinega siceršnjega dela. Glede na to, da toženka v obravnavanem primeru ni vsebinsko napolnila pravnega standarda, saj ni navedla, kaj točno zajema pojem „nevestno delo“, ni pravilno uporabila materialnega prava.

17. Toženka je torej glede na zgoraj povedano zmotno uporabila materialno pravo, v posledici tega pa tudi ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. Odločilo je brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter listinske dokumentacije iz upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je bilo treba tožbi že iz navedenih razlogov ugoditi, se sodišče ne opredeljuje do ostalih tožbenih navedb, saj za odločitev niso pomembne.

18. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je sodišče ugodilo stroškovnemu zahtevku tožnice in ji odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 285,00 EUR, povečanem za 22% DDV, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018. 2 Prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 644/2018-9 z dne 14. 11. 2019.