Jedro

Tožnik je glede na naravo bolezni oziroma okvare (paraplegija) upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, čeprav na dan priznanja te pravice ni bil uživalec pokojnine, ampak aktivni zavarovanec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi, drugi in četrti odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2009 in z dne 8. 4. 2009, s katerima je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek izreka). Tožniku je v drugem odstavku izreka priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb v znesku 142,68 EUR od 31. 8. 2009 dalje. V tretjem odstavku je toženi stranki naložilo, da tožniku zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo z vsemi uskladitvami izplača v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe ter v četrte odstavku, da mu povrne stroške postopka v znesku 423,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper odločitev v prvem, drugem in četrtem odstavku izreka sodbe se je pritožila tožena stranka. Dejansko se pritožuje zaradi priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo od 31. 8. 2009 dalje, ker je prepričana, da tožniku dodatek za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb pripada šele od 14. 12. 2009, to je od prenehanja zavarovanja. Navaja, da je sodišče pravico priznalo od datuma, ko je tožnik postal invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. Ne nasprotuje izvedenskemu mnenju, da je tožniku neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, nepravilno pa je sodišče tožnika štelo za uživalca invalidske pokojnine od 31. 8. 2009 dalje. Odločitev pomeni kršitev določbe 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po navedeni določbi imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci, med ostalim tudi invalidske pokojnine, kar pa je tožnik postal šele 14. 12. 2009, ko mu je prenehalo obvezno zavarovanja. Do dodatka za pomoč in postrežbo je zato upravičen šele od pričetka uživanja pokojnine navedenega dne. Ob upoštevanju načela uspeha v sporu tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti vseh stroškov postopka, kot je nepravilno prisojeno.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo od zaključenega zdravljenja v Inštitutu RS za rehabilitacijo. Predlaga, da sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz medicinske dokumentacije, zbrane v upravnem spisu, se vidi, da so specialisti pri tožniku na podlagi pregleda že 31. 3. 2008 ugotovili paraplegijo z minimalno gibljivostjo spodnjih okončin ob izključitvi težnosti (npr. izvid interne klinike z dne 31. 3. 2008). V izvidu nevrološke klinike ob odpustu po zdravljenju 20. 5. 2008 se pri tožniku ugotavlja spastična paraplegija z nepojasnjeno etiologijo. Invalidska komisija I. stopnje, ki je po 261. členu ZPIZ-1 izvedenski organ tožene stranke in ki v postopku odločanja o pravicah daje izvedensko mnenje o invalidnosti ter potrebi po stalni pomoči in postrežbi, je tudi z osebnim pregledom 31. 8. 2009 ugotovila, da je tožnikova glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, neopredeljena paraplegija, poleg tega pa boluje za motnjami sečnega mehurja, vaskularno mielopatijo ter bolečinskim sindromom. Navedla je tudi, da je pri tožniku zdravljenje končano ter, da pri njem obstaja skupaj 100 % telesna okvara (priloga A14 sodnega spisa).

Upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo so po 138. členu ZPIZ-1 tudi aktivni zavarovanci, kar je bil tožnik, kot zavarovanec v delovnem razmerju, do 13. 12. 2009. Pravico pridobijo nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi. Za nepokretnega se šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, kriterije in merila, kdaj se šteje, da je zmožnost premikanja zavarovanca znižana najmanj za 70 %, pa po drugem odstavku 140. člena ZPIZ-1 določi tožena stranka. Kriterije za ugotavljanje zmanjšanja zmožnosti premikanja zavarovancev za najmanj 70 % je skupščina tožene stranke določila s Sklepom (Ur. l. RS, št. 50/2000). Zmožnost premikanja je zmanjšana za 70 % pri zavarovancih, ki se zaradi prizadetosti okončin ali ostalega gibalnega sistema, ob pomoči ortopedskih pripomočkov ali tudi brez njih, ker jih ni mogoče aplicirati, premikajo z veliko težavo in morajo v to aktivnost vlagati prekomerne napore. V 2. točki sklepa so navedene zdravstvene težave oz. obolenja, zaradi katerih je podana takšna zmanjšana zmožnost premikanja. Med ostalim pravica pripada zavarovancem paraplegikom, ki so zaradi paralize spodnjih okončin vezani na invalidski voziček, zavarovancem, ki so zaradi svojega zdravstvenega stanja trajno vezani na invalidski voziček ter zavarovancem, ki se zaradi delne ohromitve okončin (tetrapareze, parapareze, hemipareze) z opornimi aparati premikajo s težavo in morajo v to aktivnost vlagati prekomerne napore.

Iz vseh zdravniških izvidov ter tudi iz mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje (mnenje z dne 6. 10. 2009 – priloga A12 sodnega spisa) izhaja, da je pri tožniku predvsem zaradi neopredeljene paraplegije od 31. 8. 2008 podana I. kategorija invalidnosti ter 100 % telesna okvara.

Ker se tožena stranka pritožuje izključno zaradi dejstva, da tožnik na dan priznanja pravice ni bil uživalec pokojnine temveč aktivni zavarovanec, je pritožba neutemeljena, ker mu gre glede na naravo bolezni oz. okvare pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od dne, ko je bila pri njem nedvomno diagnosticirana paraplegija, celo z mnenjem izvedenskega organa tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločitev o priznanju pravice sicer pomanjkljivo obrazložilo, kljub temu pa je odločitev sprejelo na podlagi ugotovljenih dejstev s pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožba zoper odločitev o stroških. Sodišče je pravilno upoštevalo stroške, ki so bili potrebni za pravdo, kot določa 155. člen ZPP ter tožniku priznalo povračilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.