Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana le v primeru, če je na glavni obravnavi sodelaval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne..., je bil obs. S.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in obsojen na kazen 7 mesecev zapora, po 39. členu KZ pa mu je bila izrečena tudi stranska kazen prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja B kategorije za dobo 1 leta. V izrečeno kazen zapora sta bila obsojencu po 1. in 3. odstavku 49. člena KZ všteta pripor od... ter plačana denarna kazen 33.000 tolarjev, s katero je bil kaznovan z odločbo sodnika za prekrške, štev...., v izrečeno stransko kazen pa mu je bil vštet varstveni ukrep prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja B kategorije za čas 4 mesecev na ozemlju Republike Slovenije, ki mu je bil izrečen z navedeno odločbo o prekršku. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne..., deloma ugodilo pritožbi zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 5 mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki I. odstavka 371. člena v zvezi s I. odstavkom 44. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona ( I. odstavek 8. člena KZ). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni "ter ugotovi, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in postopek zoper obsojenca ustavi." Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenca je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki I. odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovem mnenju v tem, da je obtožbo na glavni obravnavi zastopal okrožni državni tožilec B.M., zakonec odvetnice B.M., ki je bila obsojencu z odredbo preiskovalnega sodnika z dne..., postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti. Po mnenju zagovornika, čeprav je bila odvetnica B.M. s sklepom z dne..., razrešena funkcije zagovornice obsojenca po uradni dolžnosti, ker si je obsojenec sam vzel zagovornika odvetnika B.V., okrožni državni tožilec B.M. glede na določilo I. odstavka 44. člena ZKP, ki določa, da določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno veljajo tudi za državnega tožilca, ne bi smel zastopati obtožbe na glavni obravnavi. Že v razlogih sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne..., je bilo podrobno in utemeljeno pojasnjeno, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki I. odstavka 371. člena ZKP, saj je taka kršitev podana le v primeru, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Neutemeljena pa je navedba zagovornika obsojenca, da je pritožbeno sodišče spregledalo določbo I. odstavka 44. člena ZKP, saj je v razlogih sodbe navedeno, da kršitev določb 39. do 43. člena ZKP v zvezi z državnim tožilcem ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa zagovornik obsojenca z obširnimi navedbami skuša prikazati, da med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico, to je hudo telesno poškodbo obsojenčevega sopotnika M.L., ni podana vzročna zveza, ker je do take poškodbe prišlo le zato, ker sopotnik M.L. ni bil privezan z varnostnim pasom, z obsodilno sodbo pa naj bi bil zato kršen kazenski zakon. S takimi navedbami pa zagovornik obsojenca ne obrazlaga zatrjevane kršitve kazenskega zakona, pač pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določilu II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Sicer pa je zagovornik obsojenca že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje skušal prikazati, da med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico ni podana vzročna zveza, povsem enako pa navaja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vendar pa je že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe podrobno in prepričljivo pojasnilo neutemeljenost takih zagovornikovih pritožbenih navedb.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ( 425. člen ZKP ).