Jedro

Skladno z 269. členom ZPIZ/92 lahko drugostopni organ toženca pravnomočno odločbo razveljavi ali spremeni tudi v primeru, če so bile očitno kršene materialne določbe zakona v škodo zavoda (toženca). Od okoliščin vsakega posameznega primera je odvisno, kdaj je očitana kršitev podana. Za tako kršitev gre, če je materialni zakon v formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti samo v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom ter v primeru, če je organ uporabil za pravno razmerje napačen materialni zakon ali, če je bil na podlagi dejanskega stanja napravljen očitno napačen pravni zaključek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba zoper sklep se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca št. P-6.010.183 z dne 26.8.1999 ter da se mu prizna pravica do predčasne pokojnine od 1.10.1996 dalje. Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopno sodišče predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče tožencu naložilo, da še nadalje izplačuje pokojnino v skladu z odločbo z dne 1.10.1996 v znesku 104.077,00 SIT, ki naj se revalorizira na dan izplačila, kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče je nadalje tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. K sodbi navaja, da je že v pripravljalni vlogi trdil, da toženec priznava pravice na podlagi različnih okrožnic in navodil, ne glede na spremembe zakona. Kljub temu, da je bila sprememba zakona uveljavljena že v začetku leta 1996, je toženec tujim državljanom priznaval pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vse do konca oktobra 1996, ko so območne enote dobile navodila - okrožnico, da se pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne upošteva več pokojninska doba, dosežena pri organih v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Toženec je torej do oktobra 1996 ne glede na novelo zakona priznaval pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi tujim državljanom, ki po sprejetju novele niso več izpolnjevali pogojev. Med njimi je bil tudi tožnik. Tudi iz odločbe št. 26-3/99-08010 z dne 29.2.2000 je razvidno, da je bilo več tujih državljanov, ki so pridobili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na enak način kot tožnik, vendar pa jim te pravice niso bile odvzete. Tujcem so priznavale enake pravice tudi druge območne enote, vse do prej navedene okrožnice. S tem v zvezi je tožnik tudi že tekom sodnega postopka predlagal zaslišanje prič, predvsem delavcev, ki so vodili postopek v predsodnem postopku in pa tudi pribavo okrožnice oziroma mnenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, iz katere bi bilo razvidno, da so imeli tujci vse do meseca oktobra 1996 priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi pokojninske dobe, dosežene v drugih republikah nekdanje države. Glede sklepa, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo izdajo začasne odredbe, pa tožnik navaja, da je že iz tožbe nedvomno razvidno, da mu pripada pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, izkazan pa je tudi drugi pogoj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno ter posledično odločitev sodišča preuranjena.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ/92) v 269. čl. določa, da odločbo, zoper katero ni bila vložena pritožba, lahko razveljavi ali spremeni organ druge stopnje in sicer, če je bilo v isti zadevi že prej drugače odločeno ali če so bile z odločitvijo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda. Kljub temu, da novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 z nadaljnjimi spremembami - ZPIZ/99) omenjene določbe ne vsebuje več, pa je potrebno predmetno zadevo presojati po 269. členu ZPIZ/92, kajti toženec je izdal dokončno odločbo, ki jo je presojalo prvostopno sodišče še v času veljavnosti ZPIZ/92. Kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče, enako pa pred njim tudi toženec, menilo, da je prvostopni organ toženca pri odločanju o pravici do predčasne pokojnine, nepravilno uporabil določbo 27. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 7/96), s katero je bil spremenjen 202. člen ZPIZ/92 in kjer je določeno, da osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992, po predpisih, ki so veljali do navedenega datuma, razen če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom drugače določeno. Ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, po mnenju toženca in prvostopnega sodišča ni bilo zakonite podlage, da bi se mu pri priznanju pravice do predčasne pokojnine upoštevala tudi doba, ki jo tožnik pred 31.3.1992 ni dopolnil pri ZPIZ Slovenije. S tem naj bi bila podana očitna kršitev materialnega zakona.

Od okoliščin vsakega posameznega primera je odvisno, kdaj je podana očitna kršitev materialnega zakona. Za očitno kršitev gre tako v primeru, če je materialni zakon v formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti samo v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom ter tudi v primeru, kadar je organ uporabil na pravno razmerje napačen materialni zakon ali, če je bil na podlagi dejanskega stanja napravljen očitno napačen pravni zaključek.

Glede navedenih, relevantnih vprašanj za odločanje v sporu, pa prvostopno sodišče, razen da je vpogledalo listine v upravnem in sodnem spisu, drugih dokazov ni izvajalo. Prav tako se prvostopno sodišče tudi ni opredelilo do navedb v izpodbijani dokončni odločbi toženca in sicer, da tožnik o priznanju pravice do predčasne pokojnine tudi ni izpolnjeval posebnih pogojev po 40. čl. ZPIZ/92, torej ali gre v tem primeru za kršitve materialnega prava, ali pa za nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega zakona.

Prvostopno sodišče bo zato v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku zaslišalo strokovno delavko toženca, ki je izdala prvostopno odločbo, opr. št. 16.6.010.183 z dne 1.10.1996 ter po potrebi tudi z izvedbo drugih dokazov razčistilo, ali je strokovna delavka ob izdaji prvostopne odločbe spregledala pravno relevantne podatke, ali pa zmotno mislila, da niso pravno relevantni ter posledično dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovila. Presoditi bo moralo tudi, ali je materialni zakon v formulaciji jasen ali ne in v tem primeru tudi, ali se ga da uporabiti na dva ali več načinov ter ali se je strokovna delavka odločila za eno od možnih razlag pri interpretaciji. V teh dveh primerih ni moč govoriti o očitni kršitvi materialnega zakona. Če pa je materialni zakon v formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti samo v enem smislu, strokovna delavka pa ga je uporabila v nasprotnem smislu, bo šlo za očitno kršitev materialnega zakona.

Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na sklep v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Ob preizkusu zadeve namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je o predlogu pravilno odločilo. Sklep je tudi temeljito obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Namen začasnih odredb skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) je le v tem, da se še pred odločitvijo o glavni stvari prepreči samovoljno ravnanje ali pa odvrne nenadomestljiva škoda. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da pri predlagani začasni odredbi tožnik ne izkazuje navedenih alternativnih predpostavk, torej niti samovoljnega ravnanja toženca, kajti le-ta je svojo odločitev sprejel na podlagi zakona, prav tako tudi niso izkazane okoliščine glede nenadomestljive škode, ki bi tožniku nastala v primeru neizdaje začasne odredbe, nadalje tudi ni verjetno izkazana nevarnost, da toženec ne bi ravnal skladno s pravnomočno odločitvijo sodišča, oziroma da bi bila morebitna izvršba ogrožena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo zoper sklep pa je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.