Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da je bila prava volja pogodbenih strank skleniti odplačen pravni posel, zahtevku v celoti ugoditi. Ne glede na to, da ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da vlaganja tožnice niso dosegla vrednosti ½ dokončane nepremičnine, to za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Nobena od pravdnih strank namreč ni trdila (sodišče pa tega tudi ni ugotovilo), da je bila volja zapustnika ob sklepanju dogovora s tožnico, da za vrednost svoje izpolnitve, ki bo (ob zaključku gradnje ali kasneje) presegala dogovorjeno izpolnitev tožnice, le-to obdari. Le v tem primeru - ko bi bil torej razlog (podlaga) za prenos te večje vrednosti na tožnico v njeni neodplačni obogatitvi - bi (v tem delu) šlo za darilo. Ker v konkretnem ni bilo tako, je posledično mogoč le zaključek, da so imela za zapustnika že izvršena in vsa bodoča vlaganja s strani tožnice (subjektivno) vredna več kot pa je to pokazala ocena vlaganj za nazaj. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je samo korigiralo zapustnikovo oceno in iz tega razloga del zahtevka zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se zahtevku, ki se glasi: „Darilna pogodba z dne 19. 3. 1990, sklenjena med A. A. kot darovalcem in D. A. kot obdarjenko, ni darilna pogodba, temveč dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice na deležu do 157/1000 (15,7 %) nepremičnine ID znak: 000, prej parc. št. 1 in 2, k. o. ..., z A. A. na D. A.“ ugodi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je točki I izreka) sodba potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (točki I in II izreka) potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 5.942,24 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da darilna pogodba z dne 19. 3. 1990, sklenjena med A. A. kot darovalcem in D. A. kot obdarjenko, ni darilna pogodba, temveč dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice na deležu 343/1000 (43,3 %) nepremičnine z ID znakom 000 (točka I izreka). V delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je darilna pogodba dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice na isti nepremičnini tudi na deležu 157/1000 (15,7%), je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Ugodilo je tudi zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je pokojni A. A. tožencu podaril denarna sredstva v višini 2.386,69 EUR, kar naj se mu vračuna v njegov dedni delež (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 2.321,75 EUR s pripadki.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija odločitev v točki I, III in IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da je v I. točki izreka sodbe delež, ki naj bi pripadal tožnici, opredeljen kot 343/1.000 oziroma 43,3 %, kar je že na prvi pogled nasprotujoče. Tožnica meni, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo bo sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom.

Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da darilna pogodba med tožnico in njenim pokojnim možem A. A. ne predstavlja darila, temveč odplačni pravni posel, ni pa pravilno ugotovilo višine deleža, ki ga je tožnica pridobila na podlagi odplačnega dogovora. Tožnica in pokojni A. A. sta z odplačnim pravnim poslom dosegla soglasje volje, ki je bilo sestavljeno iz zaveze tožnice, da bo v nepremičnino zapustnika vlagala sredstva svojega posebnega premoženja, potrebna za dokončanje in opremo hiše in niso bila podrobneje opredeljena, ter zaveze A. A., da bo na tožnico, v zameno za njena vlaganja, prenesel solastni delež 1/2 nepremičnine. Ker je tožnica v nepremičnino vlagala, saj je bila hiša dokončana in sta se z zapustnikom vanjo vselila, je upravičena do prejema polovičnega solastninskega deleža skladno z dogovorom. Volja strank o višini prenesenega deleža ni bila nikoli sporna. Ta volja ni predstavljala prenosa natančno tolikšnega deleža kot je mogoče za nazaj oceniti vlaganja tožnice, ampak prenos solastniškega deleža, ki je jasno opredeljen po višini. Sodišče ne more korigirati ustreznosti ocene „kupnine“ pri odplačnem pravnem poslu, če je bila volja pogodbenih strank drugačna. To voljo je treba upoštevati tudi v primeru, če vlaganja v resnici ne bi dosegla takšne višine (s čimer pa se tožnica ne strinja). Zahtevku bi moralo sodišče ugoditi v celoti.

Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženec s pritožbo izpodbija odločitev v I., II. in IV. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bosta zahtevka tožnice v celoti zavrnjena, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje, razloge, s katerimi je sodišče obrazložilo svoj zaključek o sklenitvi navidezne darilne pogodbe in ugotovitve glede tožničinih vlaganj. Pri tem vztraja, da je bil parket za polovico objekta kupljen v letu 1985, tedaj plačan strošek obdelave in prevoza lesa, urejen vodovodni priključek, izdelana vodovodna napeljava po objektu, urejen hišni priključek za elektriko, priklop na kanalizacijsko omrežje, urejena kopalnica in kupljena peč za centralno ogrevanje.

V nadaljevanju sodišču očita, da je odločalo preko tožbenega zahtevka in storilo tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je v I. točki izreka sodišče odločilo, da je bila darilna pogodba odplačna do deleža 343/1000 (43,3 %). Delež izražen v tisočinkah in delež izražen v % si torej nasprotujeta, čeprav je ob sočasnem branju izreka pod točko III, to mogoče razumeti kot pisno pomoto. Iz razlogov v točki 13 izhaja, da je sodišče kot odločilno ocenjevalo, če držijo trditve, da je darilna pogodba navidezna pogodba, v nadaljevanju pa je ocenjevalo višino vložka v dokončanje nepremičnine. Sodišče pri tem, ko je v višini 34,3 % priznalo simuliranost pogodbe iz leta 1990, ni upoštevalo, da gre za vlaganje zakoncev, ki predstavljajo njuno skupno premoženje, na katerem sta deleža enaka. V isti koš je pometalo določbe o simulirani pogodbi, določbe o skupnem premoženju in določbe o deležu zakoncev na njem. Med vlaganja, s katerimi je utemeljilo simuliranost, je štelo tudi vrednost dela, ki ga je po izpovedbah vseh prič opravil sedaj pokojni A. A. Tudi vrednost materiala v celoti pripiše tožnici. Meni, da v spisu ni podlage za oceno, da je imel A. A. voljo po prikrivanju prave narave dne 19. 3. 1990 sklenjene pogodbe. Celo nasprotno. Iz izpovedi tožnice izhaja, da je A. A. z njo sklenil darilno pogodbo iz razloga, ker je tožnica to od njega zahtevala kot pogoj in kot vnaprejšnje zavarovanje za njene obljubljene vložke v nepremičnino. Tako je izpovedal tudi toženec. V izpolnitvi zahteve po sklenitvi darilne pogodbe in volji po prikrivanju dejanske odplačnosti posla ni nikakršne logične povezave. Darilna pogodba je bila sklenjena v obliki predpisani z drugim odstavkom 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po 56. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 71. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v pogodbi, ki je sklenjena v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v njej izraženo, veljavni so le sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno. V sporni darilni pogodbi je jasno določeno, da A. A. podari in izroči obdarjenki eno idealno polovico nepremičnine, obdarjenka pa darilo sprejme brez vsake plačilne obveznosti. Ob takih zakonskih določilih sodišče pogodbe ne more interpretirati kot navidezne pogodbe. Navideznosti ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi, to je tožencu, ki je zakoniti dedič, saj bi bil v primeru navideznosti darilne pogodbe oškodovan za vrednost zapuščine, katere vštevanje zahteva. V nadaljevanju opozarja še na nasprotja med razlogi o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Navaja, da je bil že pred sklenitvijo darilne pogodbe na zemljišču zgrajen lesen objekt, ki ni bil namenjen zgolj shrambi orodja in mehanizacije, ampak bivanju, kar izhaja iz fotografij v spisu in izpovedi tožene stranke. Toženec nikoli ni izpovedal, da je zapustnik delal gradbena dela kot to izhaja iz točke 17, ampak je povedal, da je delal skoraj vsa obrtniška dela. Tako so izpovedale tudi vse priče, pa tudi tožnica sama. Iz sklepa Mestnega komiteja za stanovanjsko gospodarstvo z dne 20. 7. 1990 izhaja odobritev posojila v višini 53.400 din, v spisu pa ni dokaza o sklenitvi posojilne pogodbe niti o porabi posojila. Tudi če je bila pogodba sklenjena, je bila odplačana v času trajanja zakonske zveze in se šteje, da sta posojilo odplačala tožnica in zapustnik vsak do ene polovice. Iz sklepa Republiškega sekretariata za mednarodno sodelovanje z dne 6. 8. 1990 ne izhaja, da je posojilo dano za gradnjo sporne hiše, ki je na naslovu N. 1, ampak za gradnjo hiše N. 2. V spisu ni dokaza o sklenitvi posojilne pogodbe. Tudi to posojilo, če je bilo najeto, je bilo odplačano v času trajanja zakonske zveze. Tožnica je bila le solastnica stanovanja T., zato kupnina ni bila v celoti njena. Gradbeno dovoljenje za legalizacijo hiše in vkop cisterne je bilo izdano pred sklenitvijo darilne pogodbe, torej pred sklenitvijo zakonske zveze. Iz odločbe ne izhaja, da je tožnica nameravala sredstva vložiti v gradnjo in izboljšanje nepremičnine. Tega ne potrjuje niti dopolnilna odločba o spremembi gradbenega dovoljenja. Tožnica je izpovedala, da je do sklenitve pogodbe prispevala 2.550,00 DEM, sodišče pa navaja, da je do junija 1989 prispevala 61.811,00 EUR, kupila kuhinjo ter obnovila kopalnico. Nasprotja med razlogi in listinami kažejo tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Odločitev sodišča o pravni naravi toženi stranki izročenih denarnih sredstev v višini 2.386,69 EUR označuje kot zmotno. Ta denarna sredstva so bila del skupnega premoženja pokojnega A. A. in njegove prve žene B. A., oddelitev teh sredstev na račun tedaj mladoletnega C. A. pa način delitve skupnega premoženja. Zato ne gre za darilo tožencu, ampak za lastna sredstva toženca. Tako je izpovedala priča B. A., ki je pojasnila, da so bila ta sredstva namensko varčevanje zakoncev, ki sta jih namesto delitve odstopila v korist toženca. A. A. torej ni najprej postal lastnik teh sredstev, ampak je šlo za sočasen dogovor o načinu delitve premoženja. Ta sredstva bi največ v polovičnem znesku lahko predstavljala darilo tožencu, če ne bi iz sporazuma izhajalo, da je A. A. po razvezi obdržal vse prihranke in obe vozili in se zavezal le del prihrankov namesto B. A. vezati v korist toženca.

Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 6. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Glede očitanih kršitev postopka

8. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da darilna pogodba z dne 19. 3. 1990, sklenjena med A. A. kot darovalcem in D. A. kot obdarjenko, ni darilna pogodba, temveč dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice na deležu 343/1000 (43,3 %) nepremičnine z ID znakom 000. Obe pravdni stranki v zvezi s tem utemeljeno opozarjata, da se delež izražen v obliki ulomka ne ujema z deležem, ki je izražen v procentih. Vendar pa to nasprotje ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za očitno pisno napako(1), ki jo bo sodišče prve stopnje lahko odpravilo z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

9. Toženec svojega očitka, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka, ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa takšne kršitve ne najde. S sodbo tožnici sodišče ni prisodilo kaj več ali kaj drugega kot je zahtevala s tožbo.

10. Med razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo navideznost darilne pogodbe in razlogi, ki se nanašajo na višino tožničinega vložka v nepremičnino, ni nasprotja zaradi katerega pritožbeni preizkus odločitve ne bi bil mogoč. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, razlogi o obsegu oziroma vrednosti tožničinih vlaganj za odločitev niti niso relevantni. O kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni mogoče govoriti.

11. Neutemeljeni so tudi očitki toženca o storjeni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Nekatera zatrjevana nasprotja ne obstojijo(2), v določenih delih pa jih toženec utemeljuje s kritiko dokazne ocene, kar lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja(3), ne pa očitane kršitve.

Glede zahtevka, da darilna pogodba z dne 19. 3. 1990 ni darilo, ampak odplačen dogovor

12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je šlo pri darilni pogodbi, ki sta jo 19. 3. 1990 sklenila tožnica in zapustnik, za navidezno pogodbo, saj sta se pogodbeni stranki dejansko dogovorili za odplačen pravni posel: tožnica se je zavezala, da bo s svojimi sredstvi izvedla vsa potrebna vlaganja za dokončanje hiše, zapustnik pa se je zavezal, da bo na tožnico, v zameno za njena vlaganja, prenesel v last ½ nepremičnine. Namen zapustnika ni bil obdariti tožnico, ampak sta pogodbeni stranki s takšnim dogovorom želeli ustrezno ovrednotiti že do sklenitve pogodbe izvršena in vsa bodoča vlaganja tožnice. Zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo le delno zato, ker je ugotovilo, da vlaganja tožnice ne predstavljajo vrednosti ene polovice nepremičnine, ampak 34,28 %(4).

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo, da je bila darilna pogodba, ki jo z dne 19. 3. 1990 sklenila tožnica in njen pokojni mož A. A., le navidezna. Pri navidezni pogodbi gre namreč za hoteno in sporazumno razhajanje med resnično voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. V konkretnem primeru je tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da sta oba z zapustnikom želela nekaj drugega (to je opraviti odplačen prenos ½ nepremičnine na tožnico) in ne tega, kar sta zapisala v pogodbo (to je tožnico v breme zapustnikovega premoženja neodplačno obogatiti)(5).

14. Tako že iz trditev toženca v odgovoru na tožbo izhaja, da zapustnik tožnice ni imel namena obdariti, ampak je solastni delež nepremičnine nanjo prenesel zato, ker si je s tem zagotovil finančna sredstva za dokončanje hiše, ki jih sam ni imel. Vsaj posredno je toženec to potrdil tudi v svoji izpovedbi, ko je pojasnil, da tožnica v objekt ni želela vlagati, dokler ni imela „v rokah nekega lastništva“. Potrdil je tudi, da je tožnica po sklenitvi pogodbe v nepremičnino dejansko tudi vlagala. Svojo ugotovitev o tem, kakšna je bila prava volja pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo tožnice.(6) Pri tem izpovedbe toženca in tožnice, da je tožnica vlaganja pogojevala s prenosom (so)lastninske pravice na nepremičnini, ni mogoče razumeti kot zahtevo, da ji zapustnik del nepremičnine podari, torej prenese neodplačno. Iz obeh izpovedb namreč jasno izhaja, da je prenos lastninske pravice zahtevala zato, ker je zapustnik od nje želel in pričakoval vlaganja, torej kot „plačilo“ zanje.

15. Vse ostale okoliščine, ki jih omenja sodišče prve stopnje, pravilnost ugotovitve, da je bila volja pogodbenih strank skleniti odplačen posel (in ne darilne pogodbe), le še dodatno potrjujejo. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja v pritožbenem postopku neizpodbijano dejstvo, da je bila nepremičnina v spornem času nedokončana in ni bila primerna za bivanje, zapustnik pa lastnih sredstev za njeno dokončanje ni imel. Zato je sklenitev odplačnega dogovora kot ga je opisala tožnica, ob dejstvu, da je bila slednja v času sklepanja zakonske zveze z zapustnikom (in sklepanja darilne pogodbe) dokaj dobro situirana(7), povsem življenjsko in logično ravnanje, saj je zapustnik s sklenitvijo (odplačnega) dogovora s tožnico omogočil nadaljevanje gradnje. Da je tožnica po sklenitvi darilne pogodbe v relativno kratkem času (z zapustnikom sta se v hišo že v letu 1993 vselila) v gradnjo res vlagala svoja sredstva(8), pa ne zanika niti toženec.

16. Na presojo, da pogodbeni stranki nista imeli volje skleniti darilno pogodbo, ampak na tožnico na odplačen način prenesti ½ nepremičnine, ne more vplivati v nekaterih delih (tudi v pritožbenem postopku) sporen obseg tožničinih vlaganj(9). Tožničin vložek namreč tudi ob upoštevanju pritožbenih očitkov ni bil tako majhen, da bi to vzbudilo dvom v pravilnost ugotovitve, da je bila volja pogodbenih strank skleniti odplačen posel. 17. Zakaj pogodbeni stranki nista svoje prave volje tudi navzven ustrezno izjavili, ampak sta sklenili darilno pogodbo, za katero sta vedeli, da njune prave volje ne odraža, je tožnica pojasnila: šlo je za najlažji način realizacije dogovora. Pritožbeno sodišče nima razloga, da takšnega pojasnila ne bi sprejelo, saj je splošno znano, da je darilna pogodba relativno enostaven, širokemu krogu ljudi poznan, cenovno ugoden in hitro izvedljiv posel. V konkretnem primeru je povsem verjetno, da sta se ga, čeprav je bil sicer njun dogovor drugačen, poslužila tudi tožnica in zapustnik.

18. Posebna oblika v kateri je sklenjena pogodba(10), ne izključuje možnosti dokazovanja, da je gre za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - da torej v tej obliki izjavljena volja ne ustreza resnični volji pogodbenih strank. V kolikor je navideznost dokazana, je pogodba (in to, kar je v njej zapisano), brez učinka. Sklicevanje pritožnika na vsebino darilne pogodbe, v kateri je zapisano, da obdarjenka prejme darilo brez vsake izplačilne obveznosti, je zato nerelevantno.

19. Toženec je zakoniti dedič (in s tem njegov univerzalni pravni naslednik) zapustnika, ki je darilno pogodbo sklepal. Ker torej ni tretja oseba v smislu tretjega odstavka 50. člena OZ, za uveljavljanje navideznosti sklenjene darilne pogodbe ni nobene ovire.

20. Pritožba toženca, ki nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o navideznosti darilne pogodbe in ugotovitvi, da sta tožnica in zapustnik dejansko sklenila odplačen pravni posel, je zato neutemeljena.

21. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da je bila prava volja pogodbenih strank skleniti odplačen pravni posel, zahtevku v celoti ugoditi. Ne glede na to, da ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da vlaganja tožnice niso dosegla vrednosti ½ dokončane nepremičnine, to za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Nobena od pravdnih strank namreč ni trdila (sodišče pa tega tudi ni ugotovilo), da je bila volja zapustnika ob sklepanju dogovora s tožnico(11), da za vrednost svoje izpolnitve, ki bo (ob zaključku gradnje ali kasneje) presegala dogovorjeno izpolnitev tožnice, le - to obdari. Le v tem primeru - ko bi bil torej razlog (podlaga) za prenos te večje vrednosti na tožnico v njeni neodplačni obogatitvi - bi (v tem delu) šlo za darilo. Ker v konkretnem ni bilo tako, je posledično mogoč le zaključek, da so imela za zapustnika že izvršena in vsa bodoča vlaganja s strani tožnice (subjektivno) vredna več kot pa je to pokazala ocena vlaganj za nazaj. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je samo korigiralo zapustnikovo oceno in iz tega razloga del zahtevka zavrnilo.

22. Ker je ob zavzetem stališču vprašanje točnega obsega in vrednosti tožničinih vlaganj nerelevantno, pritožbeno sodišče na pritožbene očitke, ki te dejanske ugotovitve izpodbijajo, ne odgovarja, ker to ni potrebno.

Glede ugotovitve, da je toženec prejel darilo in njegovem vračunanju

23. Ni sporno, da sta pok. A. A. in B. A. 6. 6. 1984 sklenila sporazum o delitvi njunega skupnega premoženja (v nadaljevanju Sporazum). Premoženje sta razdelila tako, da je zapustnik (med drugim) postal izključni lastnik privarčevanih deviznih sredstev (drugi odstavek točke II), nato pa se je v nadaljevanju zavezal (točka III), da bo znesek 3.000,00 USD za dobo desetih let namensko vezal za takrat še mladoletnega toženca in potrdil, da so to dejansko njegova (toženčeva, op. sodišča) sredstva, namenjena za nakup stanovanja, s katerimi zapustnik ne bo razpolagal. S pritožbo ni izpodbijano, da je zapustnik denarna sredstva v korist toženca tudi vezal, toženec pa z njimi lahko prosto razpolaga.

24. Po določilu prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. To pravilo se uporabi, kadar je pogodbena volja jasno in nedvomno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna.(12) Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Najprej pa je treba ustrezno izkazati spornost pogodbenega določila. Pogodbeno določilo je namreč sporno in le tedaj potrebno razlage, če stranka z ustrezno kvalitetnimi trditvami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.(13)

25. Pogodbeno določilo, na podlagi katerega je zapustnik ob delitvi skupnega premoženja postal lastnik vseh deviznih prihrankov, je jasno in nedvoumno in ne terja nobene dodatne razlage. Jasno in nedvoumno pa je tudi določilo o vezavi dela teh sredstev v korist toženca. Ker so bila namenjena tožencu brez kakršnekoli odmene in je zapustnik soglašal, da so to dejansko sredstva toženca, gre brez dvoma za zapustnikovo darilo tožencu. Za trditev, da zapustnik s sporazumom ni najprej postal lastnik teh sredstev, ampak je šlo le za način delitve skupnega premoženja (da je zapustnik namesto B. A. ta sredstva dal sinu), zato v sporazumu ni podlage. Tudi priča B. A. ni izpovedala v nasprotju s tem, saj je povedala, da ji zapustnik ob delitvi ni hotel prepustiti v last niti tega dela deviznih sredstev, je pa to dal sinu.

26. Odločitev sodišča, ki je ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je zapustnik tožencu podaril sredstva v višini 2.386,69 EUR, kar naj se mu vračuna v njegov dedni delež, je zato pravilna.

Sklepno

27. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo v točki III izreka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevku tudi v tem delu ugodilo. V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točki I in II izreka) potrdilo.

Stroški

28. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica v postopku v celoti uspela, je upravičena do povračila vseh svojih potrebnih stroškov (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo a) za postopek pred sodiščem prve stopnje nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 703,30 EUR(14) , nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 649,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, 22 % DDV v višini 301,95 EUR, sodno takso v višini 735 EUR, stroške izvedenca v priglašeni višini 1.666,51 EUR, skupaj 4.075,96 EUR; b) za pritožbeni postopek pa nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 504,00 EUR(15) , materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, 22 % DDV v višini 115,28 EUR in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 1.227,00 EUR, skupaj 1.866,28 EUR. Tako priznane stroške v skupni višini 5.942,24 EUR je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožencu kot to izhaja iz izreka te odločbe.

Op. št. (1): Da gre za pisno napako je mogoče ugotoviti s sočasnim branjem izreka sodbe pod točko III, ko sodišče zavrne zahtevek za delež 157/1000 (15,7 %) in dejstva, da sta pri deležu izraženem v procentu sicer pravilni številki (4 in 3) le zamenjani. Da gre za pisno napako nenazadnje priznavata tudi pritožnici v pritožbah.

Op. št. (2): Drži, da v odločbi o gradbenem dovoljenju in dopolnilni odločbi ni zapisano, da je tožnica nameravala sredstva vložiti v gradnjo, saj to tudi sicer v odločbo ne sodi, vendar pa sodišče prve stopnje tega niti ni imelo v mislih. Iz celotnega konteksta obrazložitve izhaja, da je s sklicevanjem na obe odločbi, želelo le dodatno utemeljiti svojo ugotovitev, da je tožnica na podlagi (odplačnega) dogovora z zapustnikom v nepremičnino res začela (takoj) vlagati, saj sicer pridobitev gradbenega dovoljenja (in njegova kasnejša sprememba) ne bi bila smiselna. Ker zapustnik finančnih sredstev za gradnjo ni imel, je bil razlog za pridobitev dovoljenja v času tik pred sklenitvijo darilne pogodbe (ter njegova sprememba po tem, ko je tožnica postala solastnica nepremičnine) lahko le dogovor s tožnico, da bo gradnjo financirala.

Sodišče prve stopnje toženčeve izpovedbe ni napačno povzelo, ko je zapisalo, da je tožnica v gradnjo vlagala finančno, zapustnik pa naj bi opravljal gradbena dela. V zapisniku (list. št. 78) je tako zapisano: „... Kolikor sem jaz informiran, je ga. D. vlagala finančni del, se pravi material, oče pa je delal. Oče je delal gradbene stvari.“ S trditvijo, da je opravljal tudi (druga) obrtniška dela in sklicevanjem na izpovedbe prič, pa toženec graja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Sem spadajo pritožbeni očitki o stanju lesenega objekta; trditve, da je zapustnik opravljal vsa obrtniška dela; trditve, da ni dokazano, da je sta bili posojilni pogodbi res sklenjeni in da je bilo posojilo porabljeno za gradnjo sporne hiše; da tožnica ob prodaji stanovanja … ni prejela celotne kupnine, saj je bila le solastnica; trditve o tem, kdaj je bila izdana odločba o gradbenem dovoljenju; opozorilo, da ugotovitev o obsegu del, ki naj bi jih tožnica izvedla do junija 89 (točka 30 sodbe), tožničina izpoved ne potrjuje (vložila naj bi 2.550,00 DEM).

Op. št. (4): Ugotovilo je, da je znašala vrednost nedokončane nepremičnine v času sklepanja pogodbe 161.000 DEM (v času smrti zapustnika pa 149.900 EUR), dokončana nepremičnina pa 231.500,00 DEM (v času smrti zapustnika 225.500,00 EUR). Razlika v vrednosti so tožničina vlaganja. Gre za vrednost 79.350,00 DEM (v času smrti zapustnika 77.600,00 EUR).

Op. št. (5): Z darilno pogodbo, ki jo ureja 533. člen OZ, se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja.

Op. št. (6): Tožnica je med drugim povedala: .. jaz sem plačevala karkoli je rekel, ker najin dogovor je bil, če jaz prevzamem stroške in gradnjo hiše naprej..jaz dobim polovico solastniške pravice.. (list. št. 58); ..darilna pogodba nikoli ni bila darilna pogodba, ampak je bila pogodba, ki je bila pravzaprav namesto kupne pogodbe.. (list. št. 62); ..da je nastala darilna pogodba je bila nuja, da mene zaščiti, ker sem jaz vlagala, da bom jaz prevzela stroške, vlaganje in dokončanje te nepremičnine..šlo je za kupno pogodbo, katere vrednost naj bi bila 10.000,00 DEM..lahko povem, da sem jo preplačala..razlog za sklenitev pogodbe so bila vlaganja. Jaz ne bi šla v gradnjo neke hiše, me ni zanimalo..nisem potrebovala nepremičnine, on jo je potreboval.. (list. št. 63); ..z vknjižbo in ostalim se je ukvarjal zapustnik, ker je bil presrečen, da je dobil investitorko, ki mu je dajala denar.. (list. št. 65); imela sva vsak svoj denar, vedel je, da sem jaz dobro situirana in mi je ponudil nakup pol nepremičnine..(list. št. 64) ..ni mi podaril solastnega deleža, on je meni prepisal, ker meni nobena daritev ni bila potrebna..mož je vse uredil, ker je bil presrečen, ker je dobil investitorko, ki mu je dajala denar (list. št. 65)..to ni darilna pogodba in je ne priznam, tudi danes ne..solastninski delež nisem dobila na podlagi darilne pogodbe, ampak na podlagi vlaganj.. (list. št. 69).

Op. št. (7): V postopku je ostalo neprerekano, da je bila zaposlena in solastnica dveh stanovanj, pri čemer je bilo eno oddano v najem, imela je tudi prihranke.

Op. št. (8): Toženec je prerekal le obseg njenih vlaganj.

Op. št. (9): Tako drži, da je sodišče pri ugotavljanju obsega tožničinih vlaganj, v korist tožnice (neutemeljeno) štelo tudi v delo, ki ga je v gradnjo vložil zapustnik (primerjaj dopolnitev mnenja z dne 29. 7. 2014, list. št. 258). Tudi vložek denarnih sredstev, ki so bila pridobljena s posojili, je, ne da bi pojasnilo na kakšni podlagi, štelo kot (izključno) tožničin vložek v gradnjo, čeprav so bila najeta (in odplačana) v času zakonske zveze. Upoštevana je bila tudi vrednost dobave in montaže peči, čeprav je sledilo izpovedbi tožnice in ..., da je bila peč kupljena že prej. V gradnjo je tožnica tudi po lastnih trditvah vložila le del kupnine, ki jo je prejela ob prodaji dveh stanovanj.

Op. št. (10): V skladu s takrat veljavnim 62. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je bila darilna pogodba, saj se je sklepala med zakoncema, overjena po sodniku.

Op. št. (11): To je dogovora, da zapustnik v zameno za vlaganja tožnice nanjo prenese ½ nepremičnine.

Op. št. (12): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 145/94 in II Ips 850/93. Op. št. (13): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2012. Op. št. (14): Pri tem je upoštevalo nagrado s količnikom 1 v višini 541 EUR (vrednost predmeta do 35.000,00 EUR).

Op. št. (15): Pri tem je upoštevalo nagrado s količnikom 1 v višini 315 EUR (vrednost izpodbijanega dela sodbe 9.610,00 EUR)