Jedro

Prepoved razlikovanja (diskriminacije) je podana tudi tedaj, če delodajalec ob okoliščinah, ki jih določajo državne in mednarodne norme, pri sprejemanju splošnih aktov ali pri odločanju o pravici posameznega delavca, neenakopravno obravnava posamezne delavce, ne glede na njihove osebne lastnosti, položaj ali druge okoliščine. Dana je prepoved razlikovanja (diskriminacije), če delodajalec pri prvem razvrščanju delavcev manj ugodno obravnava delavce, ki so bili določen čas v staležu bolnih ali/in niso opravili določenega števila nadur.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov organov tožene stranke, s katerima je bila razporejena na delovno mesto "144 - delavec v proizvodnji 2". Tožnica je bila razvrščena "v tarifni razred I, plačilni razred 2, za katerega je v času izdaje tega sklepa določena osnovna bruto plača brez dodatkov v višini 56.344,50 SIT". Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila razporeditev tožnice v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), s prvim odstavkom 7. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, v nadaljevanju: SKPGD) in tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96, v nadaljevanju: KPKM). V prilogi 4 (P - 1, P - 2) tarifnega dela Kolektivne pogodbe delniške družbe S., d.d. (v nadaljevanju: KPD) so določena merila za prvo razvrščanje delavcev. Določeno je: "Po en plačilni razred dobijo delavci upoštevaje naslednje kriterije (za vsak kriterij dodatno po en plačilni razred):

1. Bolniška odsotnost v letu 1997 manj kot 5% (v odsotnost se ne všteva bolniška odsotnost z dela zaradi poškodbe, ki je nastala ne po krivdi delavca).

2. Od 16.6. do 15.10.1997 opravljenih najmanj skupaj 90 plus ur in nadur ali najmanj 60 plus ur.

3. Usposobljenost za različna dela na večih oddelkih.

4. Samostojnost in zanesljivost (upoštevaje OKN v letu 1997)." Tožnica je bila razvrščena v skladu z navedenimi merili KPD, ki je bila veljavno sprejeta. Na njeno veljavnost ne vpliva, da je sindikat Neodvisnost KNNS ni podpisal. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke v delu, v katerem je bila za določitev osnovne plače tožnica razvrščena v 2. plačilni razred in ji je bila v času izdaje sklepov določena osnovna bruto plača brez dodatkov v višini 56.344,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sta določbi 1. in 2. točke tarifne priloge h KPD diskriminatorni, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Delavci so zaradi zdravstvenega stanja in bolniške odsotnosti v slabšem položaju, ti delavci pa so lahko prikrajšani tudi pri variabilnem delu plače. Navedene določbe določenim delavcem tudi ne omogočajo boljšega napredovanja. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, v nadaljevanju: ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija obširno navaja sistem razvrščanja delovnih mest v tarifne razrede in plačilne razrede. Plačilni razredi so podlaga za napredovanje delavcev. Tarifni del KPD uvaja tako imenovano funkcionalno metodo. Ni primerno, da je sodišče druge stopnje presojalo ustavnost meril v tarifni prilogi o bolniški odsotnosti, nadurah in tako imenovanih plus urah. Za to je po določbi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču pristojno Ustavno sodišče. Navedene določbe niso diskriminatorne zaradi vsebine določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR). Vsak od navedenih kriterijev, ki so določeni v tarifni prilogi h KPD, omogoča dodatni plačilni razred. Delavcem, ki so bili manj bolani, so za podjetje bolj zanesljivi, zato so nagrajeni z dodatnim plačilnim razredom. Noben predpis ne onemogoča toženi stranki, da bi posebno nagradila delavce, ki so manj odsotni z dela zaradi bolniškega staleža. V tako imenovanih plus urah se kaže pripravljenost delavca, da v večji meri kot običajno, prispeva k izpolnjevanju obveznosti. Za to merilo velja smiselno enako, kot za merilo bolniške odsotnosti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki so navedeni v 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v zvezi s tem razlogom.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Odločitve organov tožene stranke so bile sprejete pred 1.1.2003, ko je začel veljati ZDR, zato je sklicevanje revizije na navedeni zakon pravno zmotno.

Temeljno vprašanje za odločitev je, ali so določbe tarifne priloge h KPD, na podlagi katerih je bila tožnica razvrščena v plačilni razred, diskriminatorne. To sodišče se v zvezi s tem zaradi naslednjih razlogov strinja s stališčem sodišča druge stopnje.

URS v 14. členu ureja enakost (enakopravnost) pred zakonom, v 16. členu pa prepoved povzročanja neenakopravnosti. Iz določbe 14. člena izhaja, da mora biti enakopravnost oseb, torej tudi delavcev v delovnem razmerju, upoštevana tudi v aktih delodajalca.

Republika Slovenija je ratificirala naslednje mednarodne pravne norme, ki urejajo prepoved razlikovanja: - Konvencijo MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (Uradni list SFRJ, št. 3/65 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija 111); - Evropsko socialno listino (Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 7/99, v nadaljevanju: ESL); - Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s protokoli (Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 7/94, v nadaljevanju: KVČP); - Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah (Uradni list SFRJ, mednarodne pogodbe, št. 7/71 v zvezi z - Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 9/92, v nadaljevanju: MPPDP); - Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (viri kot zgoraj, v nadaljevanju: MPESKP).

V 3. točki 4. člena ESL je določeno, da mora biti delavcem in delavkam priznano enako plačilo za enako delo. V 14. členu KVČP je določeno enako obravnavanje oseb pri uveljavljanju pravic in svoboščin. Podobna je določba drugega odstavka 2. člena MPESKP.

Prepoved razlikovanja (diskriminacije) je podana tudi tedaj, če delodajalec ob okoliščinah, ki jih določajo navedene pravne norme, pri sprejemanju splošnih aktov ali odločanju o pravicah posameznih delavcev, neenakopravno obravnava posamezne delavce, ne glede na njihove osebne lastnosti, položaj ali druge okoliščine.

Navedene pravne norme, ki urejajo dolžnost enakopravnega obravnavanja oseb, ne določajo izčrpno, v katerih primerih je razlikovanje prepovedano, temveč to navajajo primeroma. Tako URS v 14. členu pravi, da je prepoved razlikovanja treba upoštevati tudi v "katerikoli drugi osebni okoliščini". KVČP navaja pojem "ali druge okoliščine" (14. člen). Enaka je določba drugega odstavka 2. člena MPESKP. To v zvezi s tem sporom pomeni, da določbi v 1. in 2. točki tarifnega dela KPD tožene stranke, upoštevajoč druge delavce, postavljata v slabši položaj delavce, ki so bili odsotni z dela zaradi bolezni in delavce, ki so opravili manj dodatnih ur dela in manj nadur. To pa je kršitev navedenih določb o enakopravnem obravnavanju (tudi delavcev v delovnem razmerju) in o prepovedi razlikovanja.

Delovno sodišče ni pristojno za ugotavljanje ustavnosti meril v tarifni prilogi KPD. Vendar revizija zmotno navaja, da je sodišče pri presoji meril to storilo z vidika njihove ustavnosti. Pri tem gre za uporabo materialnega prava, ki je podlaga za odločanje v tem sporu. V 125. členu Ustave Republike Slovenije je določeno, da sodniki sodijo na podlagi ustave in zakona. Ta določba daje sodišču možnost, da ne uporabi kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, če šteje, da je v nasprotju z zakonom. V nasprotju z zakonom je določba tarifne priloge KPD, ki določa merila za prvo razvrščanje delavcev.

Izpodbijana sodba je torej materialnopravno pravilna, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).