Jedro

V upravni zadevi, za katero je pristojen individualno voden organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik. Ta pa lahko, na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUP, pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče RS v Ljubljani v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči na podlagi 2., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanji ZUP), glede prošnje tožnice sklenilo, da se zadeve, ki se pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodijo pod št. Bpp 99/2012, Bpp 106/2012 in Bpp 107/2012 združijo v skupno obravnavanje in odločanje, pri čemer se zadeve vodijo pod opr. št. Bpp 99/2012. Sklenilo je tudi, da se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. I U 424/2012-7 z dne 10. 5. 2012, pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. I U 626/2012-6 z dne 23. 5. 2012 in pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. I U 2026/2010-32 z dne 17. 5. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, zavržejo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pristojni organ odločil o združitvi zadev v en postopek s sklepom na podlagi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 130. člena ZUP. V nadaljevanju pa utemeljuje, zakaj je bilo potrebno prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavreči. Najprej poudarja, da prvi in drugi odstavek 32. člena ZBPP določata, da se prošnja za dodelitev BPP vloži pisno na predpisanemu obrazcu. Če temu ni tako, pa morata biti vsebina posameznih rubrik v prošnji in zaporedje rubrik enaka vsebini predpisanega obrazca. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, kot do določa drugi odstavek 34. člena ZBPP. Sporne prošnje niso bile vložene na predpisanemu obrazcu, njihova vsebina pa je bila nepopolna, saj je bilo iz vlog prosilke mogoče razbrati le podatke o zadevi ter obliki in obsegu uveljavljene BPP. Ni pa prosilka navedla ostalih podatkov iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP. Zato je bila s pozivi poučena, kako je treba, glede na določbe ZBPP in Pravilnika o obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Pravilnik), vložiti prošnjo za dodelitev BPP. Prosilka se je na vse pozive odzvala z enakimi dopisi, v katerih je navedla: „Namen določbe 12. člena ZBPP je, da se premoženjsko stanje brezposelnega, ki ne prejema socialne pomoči, ne ugotavlja. V obravnavanem primeru gre za postopek odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, za katero sem zaprosila iz razloga brezposelnosti, kar pomeni, da se moje premoženjsko stanje ne ugotavlja.“.

Organ za BPP uvodoma ugotavlja, da je prosilkino sklicevanje na 12. člena ZBPP v konkretnem primeru neupoštevno, saj omenjene določbe ni mogoče razlagati na način, kot ga razlaga prosilka. V skladu z drugim odstavkom 12. člena se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Razlog za takšno ureditev pa je predvsem v racionalizaciji dela upravnih organov, saj je zakonodajalec ocenil, da ni potrebe, da bi organ za BPP ponovno opravil presojo finančnega položaja prosilca, če je takšno presojo opravil že center za socialno delo v postopku izdaje odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Ker pa prosilka po lastni izjavi denarne socialne pomoči ne prejema, je organ za BPP v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP dolžan ugotavljati finančni položaj prosilke. Prosilka tudi po pozivih k dopolnitvi ni predložila pisne izjave o premoženjskem stanju, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo na obrazcu, ki je sestavni del prošnje za dodelitev BPP po prvem odstavku 20. člena ZBPP in je predpisana s Pravilnikom. Pri tem poudarja, da pristojni organ za BPP v zvezi z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca potrebne podatke iz uradnih evidenc sicer pridobi po uradni dolžnosti, vendar pa je po izrecni določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP podlaga za ugotavljanje takega stanja šele podana pisna izjava prosilca o premoženjskem stanju. Da je takšna izjava s predpisano vsebino obvezen sestavni del prošnje za dodelitev BPP, pa poleg že citiranih določb ZBPP kaže tudi določba petega odstavka 20. člena zakona. Brez jasne, nedvoumno in popolno podane predpisane pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, pa seveda ni mogoče ugotavljati, ali je prosilec v izjavi navedel neresnične podatke. Glede na navedeno je pristojni organ za BPP prošnjo tožnice kot nepopolno in neprimerno za nadaljnje obravnavanje zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi ponovno poudarja, da je namen določbe 12. člena ZBPP tak, da se premoženjsko stanje brezposelnega, ki ne prejema niti socialne pomoči, ne ugotavlja. Zato trdi, da izpodbijani sklep nima materialno pravne podlage v zakonu, kar po njenem pomeni, da ga ni mogoče izdati. Meni tudi, da zadeva pod opr. št. Bpp 83/2012 ni upravna zadeva in kot taka ni predmet presoje naslovnega sodišča. Zato je njeno združevanje v skupno obravnavo in odločanje sodišča nepravilno in nezakonito. V nadaljevanju povzema, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanj ZUS-1) ne pozna odgovora tožene stranke na tožbo zoper upravni akt, ki je ničen, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, skladno s 37. členom ZUS-1. Ugotovitev organa, da je treba prosilkino prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno iz razloga, ki ga zakon sploh ne omenja, je v celoti nepravilna in nezakonita. Tožnica zoper tovrstne odgovore tožene stranke, ki nimajo podlage v zakonu, nima nobenih možnosti za uspeh. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katerega se sodišče sklicuje v sklepu. Sodišče tudi ne loči procesnih določb od materialnih, kar pomeni, da obrazložitve izpodbijane odločbe nima podlage v določbi drugega odstavka 37. člena ZBPP.

V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da je tožbo vložila v interesu občanov, kot članica mestnega sveta Mestne občine A. B.B. (ki je izdala izpodbijano odločbo) ni organ za BPP, zato tudi nima na podlagi prvega odstavka 33. člena ZBPP v zvezi z drugim odstavkom ZBPP nobenih pravic. Podatke o zaposlitvi tožnice je pridobila iz zasebne tožbe, brez soglasja tožnice, na način, da je zlorabila vpogled v zasebno tožbo tožnice. Določba prvega odstavka 20. člena ZBPP ni pravna podlaga za ugotavljanje odgovornosti prosilca. Tretja točka izreka izpodbijanega sklepa, ki ni upravna odločba na podlagi zakona, je nepravilna in nezakonita. V nadaljevanju se sklicuje tudi na 1. člen ZUP in 1. člen ZBPP. Dodaja še, da določba četrtega odstavka 34. člena ZBPP ni predmet upravnega spora. Procesni roki, navedeni v pravnem pouku po Zakonu o sodiščih, se nanašajo na sodišče in ne na stranke.

Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti odpravi, saj nima podlage v Ustavi in zakoni. Tožnici pa naj dodeli brezplačno pravno zastopanje v zadevi, v kateri jo potrebuje na podlagi zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na podlagi druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 po sodniku posamezniku.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom tožnice, da višja sodnica svétnica B.B. ni bila pristojna za izdajo izpodbijane odločbe iz razloga, ker ni predsednica sodišča, sodišče pojasnjuje naslednje. V upravni zadevi, za katero je pristojen individualno voden organ, izda v smislu 28. člena ZUP odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik. Ta pa lahko, na podlagi drugega odstavka omenjenega člena, pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev. Slednje se je zgodilo tudi v danem primeru. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bilo B.B. tako pooblastilo dano s strani predsednice sodišča št. Su 120103/2010-4 z dne 25. 2. 2010. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice o tem, da v zadevi ne gre za upravno zadevo in da torej ni podlage za pravno odločanje in združevanje zadev. Sodišče pri tem pripominja naslednje. Kot je bilo tožnici že pojasnjeno, postopa pristojni organ za BPP v zadevah brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, kot to določa drugi odstavek 34. člena ZBPP. Dileme o tem, da gre za upravno zadevo in postopanje po Zakonu o upravnem postopku, torej ne more biti.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ, in se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnega organa sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem še pripominja, da izpodbijani sklep tretje točke izreka ne vsebuje, zato so vsi ugovori tožnice, ki se nanašajo na domnevno tretjo točko izreka izpodbijanega sklepa, za odločanje v tem upravnem sporu nerelevantni. Posledično se zato sodišče tudi ni bilo dolžno izreči o njih.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.