Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cpg 917/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.917.2010 Gospodarski oddelek

začasna odredba izključnost blagovne znamke kršitve blagovne znamke kolizija dveh izključnih pravic
Višje sodišče v Ljubljani
28. julij 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da ima poleg tožeče stranke tudi prvotožena stranka priznano izključno pravico do blagovne znamke, s katero je zaščiten enak znak, to je beseda Metalcamp. Gre torej za kolizijo dveh izključnih pravic tožeče in prvotožene stranke, pri čemer tožeča stranka s tožbo, prvotožena stranka pa z nasprotno tožbo uveljavljata tožbena zahtevka na izbris blagovne znamke nasprotne stranke iz registra. V kolikor bo katera od pravdnih strank s tovrstnim tožbenim zahtevkom uspela, bo izbris učinkoval šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o tovrstnem tožbenem zahtevku. Dokler o tovrstnih izbrisnih zahtevkih sodišče še ni odločilo, pa to pomeni, da imata tako tožeča kot prvotožena stranka v priznanih blagovnih znamkah podano podlago za uporabo tako zaščitenega znaka v gospodarskem prometu.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2.Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženima strankama prepovedala uporaba znamke „METALCAMP“ za oglaševanje, vabljenje in prirejanje glasbenih festivalov in glasbenih prireditev kjerkoli na ozemlju držav EU, z uporabo katerihkoli medijev. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka prvotoženi stranki v znesku 535,92 EUR in drugotoženi stranki v znesku 1.485,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek drugotožene stranke glede povračila stroškov postopka pa je zavrnilo.

Zoper sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo in toženima strankama naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo uveljavlja prepoved uporabe znamke METALCAMP, katere lastnik naj bi bila tožnica in ki je registrirana pri Uradu za intelektualno lastnino pod št. 200670827 in izbris znamke prvotožene stranke iz registra znamk Evropske skupnosti pod št. 004977096. Tožeča stranka se je v predlogu sklicevala na varovanje svojih nedenarnih zahtevkov v smislu 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe. Iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da ima poleg tožeče stranke tudi prvotožena stranka priznano izključno pravico do blagovne znamke, s katero je zaščiten enak znak, to je beseda Metalcamp. Gre torej za kolizijo dveh izključnih pravic tožeče in prvotožene stranke, pri čemer tožeča stranka s tožbo, prvotožena stranka pa z nasprotno tožbo uveljavljata tožbena zahtevka na izbris blagovne znamke nasprotne stranke iz registra v smislu 119. člena ZIL-1. V kolikor bo katera od pravdnih strank s tovrstnim tožbenim zahtevkom uspela, bo izbris učinkoval šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o tovrstnem tožbenem zahtevku (7. odstavek 119. člena ZIL-1). Dokler o tovrstnih izbrisnih zahtevkih sodišče še ni odločilo, pa to pomeni, da imata tako tožeča kot prvotožena stranka v priznanih blagovnih znamkah podano podlago za uporabo tako zaščitenega znaka v gospodarskem prometu. Pravica do izključnosti uporabe zaščitenega znaka tožeče stranke v smislu 1. odstavka 47. člena ZIL-1 pa ne more učinkovati v razmerju do prvotožene stranke, dokler ima le-ta priznano istovrstno upravičenje na enakem znaku. Že iz navedenih trditev same tožeče stranke tako ni mogoče slediti argumentaciji tožeče stranke, da bi uporaba zaščitenega znaka s strani prvotožene stranke predstavljala kršitev izključne pravice tožeče stranke. Dokler ima to pravico priznano tudi prvotožena stranka, njena uporaba zaščitenega znaka ne pomeni kršitve pravice tožeče stranke, v posledici česar ni izpolnjen pogoj iz točke b) 1. odstavka 123. člena ZIL-1 kot predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov tožeče stranke. Ker se je drugotožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sklicevala na uporabo zaščitenega znaka v soglasju s prvotoženo stranko kot imetnikom izključne pravice, čemur tožeča stranka ni nasprotovala, to pomeni, da tudi uporaba zaščitenega znaka s strani drugotožene stranke ne pomeni kršitve blagovne znamke tožeče stranke do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke na izbris blagovne znamke prvotožene stranke. Navedeni dejanski okvir tako že sam po sebi izključuje utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, s katero bi sodišče v smislu regulacijske začasne odredbe tožeči stranki še pred odločitvijo o tožbenem zahtevku tožeče stranke na izbris blagovne znamke prvotožene stranke dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in na ta način izvotlilo izključno pravico tožene stranke.

Ker navedeni materialnopravni okvirji izključujejo izkazanost predpostavke iz 1. odstavka 123. člena ZIL-1, je že iz tega razloga izkazana pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Iz tega razloga se tako izkažejo kot neodločilne tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča tako glede okoliščin glede prioritete uporabe zaščitenega znaka kot tudi časovnega sosledja poteka registracije obeh spornih blagovnih znamk. Te okoliščine bodo sicer odločilne pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke na izbris blagovne znamke prvotožene stranke, ne morejo pa same po sebi zadostovati za poseg sodišča za začasno urejanje razmerij med pravdnima strankama v smislu predlagane začasne odredbe. Prav tako pa se kot neodločilne izkažejo tudi pritožbene trditve, ki se tičejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti pogoja iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154., 1. odstavku 155. in 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih pravdnih stroškov ni priznalo niti priglašenih stroškov toženih strank v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo, saj ne gre za pritožbo zoper sklep v smislu 2. odstavka 366. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia