Jedro

Sodišče lahko služnost ukine samo pod pogojem, da predhodno ugotovi, da so se razmere od nastopa služnosti v bistveni meri spremenile.

Služnost poti se s priposestvovanjem pridobi v takem obsegu, kot se je v času priposestvovanja uporabljala.

Izrek

I. Pritožbi V. L. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II.b.1. spremeni tako, da se podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke z a v r n e tudi v delu, ki glasi: „ Pravica stvarne služnosti hoje in voženj preko tistega dela tožnikove parcele št. 559/9 k.o. D, ki v naravi predstavlja asfaltirano dvorišče v korist gospodujoče parcele št. 610 k.o. D, se s pravnomočnostjo te sodbe ukine in je toženec dolžan opustiti poseganje v lastninsko pravico tožnika na parceli št. 559/9 k.o. D tako, da je dolžan v roku 15 dni prenehati z vožnjami preko dvoriščnega dela parcele št. 559/9 k.o. D, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da za potrebe vsakokratnega lastnika parcele št. 559/1 k.o. D ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 559/9 k.o. D. Toženima stranka je naložilo, da opustita hojo in vožnje preko navedene parcele. V delu, s katerim je tožnik terjal ugotovitev, da služnost hoje in voženj preko parcele št. 559/9 k.o. D ne obstoji niti v korist parcel št. 559/10, 591, 610 (t. i. gozdnih parcel), vse k.o. D, pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Podrednemu tožbenemu zahtevku je sodišče ugodilo glede ukinitve služnostne pravice hoje in voženj ter opustitev nadaljnjih posegov v lastninsko pravico tožnika na parceli št. 559/1 k.o. D v korist parcele št. 610 k.o. D, saj je ugotovilo, da ima navedena nepremičnina povezavo z javno cesto, medtem ko je zahtevek na ukinitev služnosti hoje in voženj preko služeče nepremičnine 559/1 k.o. D v korist gospodujočih nepremičnin št. 559/10 in 591 k.o. D zavrnilo. Sodišče je delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in sicer v delu, s katerim je tožena stranka terjala ugotovitev obstoja služnosti hoje in voženj po nepremičnini 559/9 k.o. D, to je po asfaltirani trasi v smeri vzhod proti zahodu v širini 3,5 metra za potrebe gospodarskega izkoriščanja in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin 559/10, 591 in 610 k.o. D, ter na izstavitev za vknjižbo primerne listine. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev obstoja služnosti hoje in voženj v korist parcele 559/1 k.o. D preko nepremičnine 559/9 k.o. D. Vsaki stranki je naložilo, da nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo vlagata tožeča in prvotožena stranka.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe (in ugodilni del po nasprotni tožbi) in izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje v vprašanju začetka teka priposestvovalne dobe za gozdne parcele št. 559/10, 591, 610 k.o. D, saj ta po mnenju pritožnika ni začela teči že leta 1967. Nadalje tožnik navaja, da njegovo dvorišče ni dovolj široko, da bi preneslo služnost v obsegu 3,5 metra, glede neukinitve služnosti v korist parcel 559/10 in 591 pa sodišče ni pojasnilo, zakaj je obstoječa pot najbolj ekonomsko smotrna. Sodišče se je na ogledu lahko prepričalo, da je zavoj na pot, ki vodijo do gozdnih parcel prvotoženca, mogoče opraviti ne da bi bilo potrebno prepeljati tudi tožnikovo dvorišče, poleg tega pa bi se ta zavoj dalo še dodatno razširiti, kar je potrdil tudi prvotoženec sam. Končno tožnik izpodbija tudi stroškovni izrek, saj sta v prvem sojenju toženca morala tožniku povrniti njegove stroške postopka, v ponovnem postopku pa se razmerja niso toliko spremenila, da bi opravičevala odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek tožene stranke pa v celoti zavrne.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v kateri predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Prvotoženec vlaga pritožbo zoper zavrnilni del zahtevka po nasprotni tožbi (in ugodilni del tožbenega zahtevka tožeče stranke), smiselno zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da dopis o prepovedi voženj iz leta 1983 ni relevanten, ker je tožnik že naslednji dan vožnje brez omejitev dopuščal, s čimer je nasprotovanje preklical. Sodišče ni upoštevalo, da je bila nepremičnina 559/1 že ob prodaji obremenjena s služnostjo, saj je veljal ustni dogovor, ker je bil prodajalec slabo pismen ter da je po obstoječi poti že nekoč vodila konjska pot proti gozdnim parcelam in da prvotoženec to pot uporablja že vse od leta 1966 dalje. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da služnost preko parcele 559/9 obstoji tako v korist parcele 559/1 kot tudi vseh gozdnih parcel, ki so v lasti prvotoženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali pa o zadevi samo odloči. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba prvotoženca je delno utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da služnost preko parcele 559/9 k.o. D, v korist parcele 599/1 k.o D ne obstoji, je pravilen. Tožena stranka je nastanek služnosti vtoževala na dveh trditvenih podlagah in sicer na pravnem poslu ter na priposestvovanju. Služnost vsekakor ni nastala s pravnim poslom, saj se za pridobitev služnosti na pravnoposlovni način zahteva vpis v zemljiško knjigo, ta pogoj pa v predmetni zadevi nesporno ni bil izpolnjen (paragraf 431 ODZ, ki je veljal v času prodaje služeče nepremičnine oz. smiselno enako 52. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZTLR). Zakonski pogoji (paragraf 1460 ODZ in 54. člen ZTLR) pa niso izpolnjeni niti za pridobitev služnostne pravice s priposestovanjem. Priposestvovalna doba (20 let), ki je začela teči leta 1967, se ni natekla, saj je tožnik uporabo služnosti za potrebe gospodujoče parcele 599/1 z dopisom leta 1983 (priloga A1) prepovedal. Prvi odstavek 54. člena ZTLR določa le, da lastnik služeče stvari služnosti ne sme nasprotovati, zato zadošča, da se njenemu izvrševanju povsem jasno upre. Tako ni potrebno, kot to napačno razume prvotožena stranka, da bi se moral lastnik služečega zemljišča izvrševanju služnosti kontinuirano upirati.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje tudi glede vprašanja pričetka teka priposestvovalne dobe v korist gozdnih parcel 591, 559/10 in 610 k.o. D. Tožnik je sicer res izpovedal, da naj bi postal lastnik gozdnih parcel leta 1967, v svojem drugem zaslišanju pa govori o letu 1969, vendar pa iz njegovega zaslišanja nadalje izhaja, da je v vsakem primeru začel pot za sečnjo uporabljati kmalu po nakupu, saj je potreboval denar za gradnjo hiše v Kranju. Slednje so potrdili tako drugotoženka kot tudi priči I. P. in J. R.. Ne glede na to, ali bi kot začetek teka 20 letne priposestvovalne dobe uporabili leto 1967 ali 1969, pa se je ta vsekakor natekla, saj tožnik uporabe te poti v korist prvotoženčevih gozdnih parcel ni prepovedal vse do leta 2001 (dopis, priloga A2).

Sodišče prve stopnje pa je zavzelo napačno materialnopravno izhodišče glede vprašanja ukinitve služnosti za potrebe prvotoženčevih gozdnih parcel. Po določbi 58. člena ZTLR (prvi odstavek 222. člena Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ) lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Zakonska določba v obeh primerih zahteva nastop spremenjenih okoliščin v času po pridobitvi služnostne pravice, kar izhaja že iz dejstva, da se pri priposestvovanju potrebnost in koristnost služnosti ne presojata (prim II Ips 2/1999, Frantar: Stvarno pravo-1993, str. 251). Ne glede na ostale poti, za katere je tožeča stranka navajala, da jih prvotoženec uporablja za dostop od svojih gozdnih parcel, bi sodišče služnost lahko ukinilo samo pod pogojem, da bi predhodno ugotovilo, da so se razmere od nastopa služnosti v bistveni meri spremenile, čemur pa ni mogoče pritrditi, saj tožnik sploh ni zatrjeval kdaj in v kakšnem obsegu je do sprememb prišlo. Poti, ki jih omenja, prvotoženec bodisi uporablja že daljše časovno obdobje, bodisi po njih do gozdnih parcel ne more dostopati. Sicer pa velja pritrditi tudi razlogovanju sodišča prve stopnje, ki je presojalo, ali so zatrjevane nadomestne poti sploh koristne za gospodujoča zemljišča prvotoženca. Ni namreč dovolj zgolj možnost druge povezave, ta mora biti z vidika gospodujočega zemljišča najbolj smotrna, kar pa ne drži, saj se je sodišče na ogledu prepričalo, da je sporna pot z vidika parcel 559/10 in 591 še vedno najkrajša, najmanj strma, hkrati pa dovolj široka, torej za gospodujoči parceli še vedno koristna (prim. VSK I Cp 892/2004). Enako velja zaključiti tudi glede vprašanja razširitve ovinka, na podlagi katerega bi bil mogoč zavoj neposredno s prvotoženčeve parcele na javno pot, kar bi lahko predstavljalo spremenjeno okoliščino, vendar bi tožnik moral konkretno navesti kako in s kolikšnimi sredstvi bi bilo to sploh mogoče izvesti in dokazati, da bi na ta način služnost izgubila svojo koristnost. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje glede parcel 591 in 559/10, iz zgoraj navedenih razlogov pa je na podlagi 58. člena ZTLR oziroma prvega odstavka 222. člena SPZ v zvezi s 4. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) spremenilo odločitev glede gospodujoče parcele 610 tako, da je podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ukinitev služnosti tudi v tem delu zavrnilo.

Pritožba tožnika izpodbija tudi obseg pridobljene služnosti, pri čemer navaja, da dvorišče ni dovolj široko, da bi dopuščalo služnost v širini 3,5 metra in da prvotoženec z določenimi vozili lahko zavije na javno pot, ne da bi potreboval služnost, ki poteka preko tožnikovega dvorišča. Služnost poti se s priposestvovanjem pridobi v takem obsegu kot se je v času priposestvovanja uporabljala, kar izhaja iz načela, da služnosti ni dopustno širiti (prim. VSL I Cp 170/2000). Iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da služnost poteka po asfaltirani poti, torej v obsegu, v katerem se je že do sedaj izvrševala. Prvotoženec pot uporablja za vožnjo z več gospodarskimi vozili, na ogledu pa se je sodišče prepričalo, da z vozilom dimenzije, ki ga uporablja že vse od nakupa gozdnih parcel, zavoja ni mogel opraviti brez uporabe služnostne poti.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je v novem postopku tožbo razširil še na prvotoženečeve gozdne parcele, s tožbo pa je le delno uspel, enako pa velja tudi za uspeh tožene stranke z nasprotno tožbo. Ker gre za nedenarni zahtevek, je odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, utemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena in 4. točke 358. člena ZPP. Ker je prvotoženec uspel le z minimalnim delom pritožbe, je sodišče na podlagi člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.