Jedro

Premičnina - parna pekovska peč, ni bistveni sestavni del nepremičnine, v kolikor ni bila tako spojena z nepremičnino, da bi trajno izgubila svojo samostojnost kot posamična stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: SOD) v 1. alinei odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne ...; v 2. alinei pa zahtevo C.C. za vrnitev parne pekovske peči, ki je stala v podržavljenem objektu, na naslovu D v A, zavrnila. Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da upravičenki E.E. pripada odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 3.135,28 DEM, izplačljiva v valuti RS, kot odškodnina za podržavljeno premoženje, parno pekovsko peč, ki je stala v podržavljenem objektu in jo je bilo zaradi nacionalizacije objekta potrebno prisilno odstraniti. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopni organ kot podlago za podržavljenje štel odločbo OLO A, št. .... z dne 21. 7. 1960, vendar s to odločbo E.E. ni bila podržavljena parna peč, temveč je navedeni državni organ s to odločbo odločil o prisilni odstranitvi peči v breme lastnice. Po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je bila na podlagi odločbe z dne 17. 2. 1960 E.E. podržavljena nepremičnina, vendar ji parna pekovska peč v okviru te odločbe ni bila nacionalizirana, kar je razvidno iz odločbe z dne 21. 7. 1960. V njej je napisano, da peč ni predmet nacionalizacije in ostaja še naprej v lasti E.E.. Prvostopni organ je zmotno sklepal, da je šlo za medsebojno povezavo med nacionalizacijo poslovnega prostora in parne peči. V podržavljene nacionalizirane prostore se je vselilo novoustanovljeno obrtno podjetje DDD. Lastnica je bila pozvana, da naj odstrani svojo peč, ker ta ovira dejavnost podjetja. Rok ji je bil dvakrat podaljšan, vendar lastnica v določenem roku peči ni odstranila. Iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da je za odpadni material od porušene peči dobila odškodnino v znesku 182.000 takratnih dinarjev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne more strinjati z odločitvijo tožene stranke, da parna pekovska peč ni bila predmet nacionalizacije. Navedena peč ni premičnina ampak bistveni sestavni del podržavljene nepremičnine. Nepremičnina je bila nacionalizirana ravno zaradi pekovske dejavnosti, ob nacionalizaciji je bila izdana odločba o odstranitvi peči zaradi interesov podjetja DDD, ki je zasedalo podržavljene prostore. Peč, ki je bila porušena, je bila kasneje kot neuporabna odpeljana na odpad. Stroški rušenja in prevoza pa so bili naloženi upravičenki E.E.. Izplačana odškodnina ne dosega vrednosti peči ob rušenju. Bivši lastnici je bila povzročena škoda, ne glede na to, da sama peč kot taka ni bila predmet podržavljenja. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je po mnenju sodišča izpodbijano odločbo oprla na pravilno materialno podlago in odločila, da za povračilo škode za parno pekovsko peč, ki je stala v objektu na C v A, ni podan temelj za denacionalizacijo. Po vpogledu v listine v upravnem spisu je iz njih razvidno, da je bila stavba na parc. št. 20/2, vl. št. 48 k.o. F, nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V stavbi je stala parna pekovska peč, ki pa je citirana odločba ni zajela, kar je nadalje razvidno iz dopisa z dne 2. 6. 1960 in 18. 6. 1960, v katerem državni organ (drug, ne tisti, ki je izdal odločbo) poziva lastnico, da peč iz nacionaliziranega poslovnega prostora odstrani, ker je njena last. Enako torej, da peč ni bila predmet nacionalizacije, izhaja tudi iz odločbe Oddelka za gospodarstvo št. ... z dne 21. 7. 1960, s katero je organ naložil bivši lastnici poslovnega prostora takojšnjo odstranitev peči. Postavi se vprašanje, ali je torej odločbo z dne 21. 7. 1960 lahko šteti za podlago podržavljenja. Vendar pa iz te odločbe ne izhaja, da peč podržavlja, torej da je na njeni podlagi organ lastnici na peči odvzel lastninsko pravico, ampak obratno, v odločbi se ugotavlja, da je v prostorih, ki so nacionalizirani, ostala peč v lasti E.E., ki je v določenem roku ni odstranila, peč pa je potrebno odstraniti, ker zavira podjetje pri delovanju. Organ je zato prisiljen, da peč odstrani iz prostora na stroške lastnice in jo postavi na dvorišče. Torej tudi ta odločba, saj se z njo ničesar ne podržavlja, ni temelj za denacionalizacijo. Po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US, v nadaljevanju: ZDen) so namreč upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena ZDen oziroma na način iz 5. člena ZDen. Tožeča stranka zato neutemeljeno ugovarja, da je upravičena do povračila škode za uničeno peč, saj ji ta ni bila podržavljena. V tem okviru je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da peč ni bila premičnina, ampak bistveni sestavni del podržavljene nepremičnine. Že iz samega poteka odstranitve peči (kot je razvidno iz listin upravnega spisa) izhaja, da v obravnavanem primeru pekovske parne peči ni šlo za bistveni sestavni del podržavljene nepremičnine, saj ni bila tako spojena z nepremičnino, da bi trajno izgubila svojo samostojnost kot posamična stvar. Kot posamična stvar pa je bila lahko tudi predmet samostojnega razpolaganja ter jo je bilo iz tega razloga tudi možno samostojno obravnavati v lastninskem smislu. Bistvene sestavine so po stvarno pravnem teoretičnem učenju sestavine, ki načeloma niso sposobne biti predmet (objekt) posebnih pravic in jih tudi ni mogoče ločiti od glavne stvari, ne da bi bila zaradi tega poškodovane ali v svoji naravi spremenjene. Sama navajanja, da je bila peč kasneje kot neuporabna odpeljana na odpad, tega dejstva ne spreminjajo, saj bi ob njeni ponovni sestavitvi (in prodaji, ki ni bila uspešna - odločba z dne 21. 7. 1960) lahko služila svojemu namenu in uporabi. Pri presoji bistvene sestavine pa je tudi pomembno, kako vpliva ločitev te stvari na naravo nepremičnine, glede na namen njene uporabe. V obravnavanem primeru poslovni nacionaliziran prostor na svoji uporabnosti ni nič izgubil, torej peči ni moč šteti za bistveni sestavni del podržavljene nepremičnine in posledično, da je bila podržavljena skupaj s prostorom in na podlagi istega temelja. Kot lastnica peči je E.E. za odpadni material dobila odškodnino v znesku 182.000 din (izhaja iz prošnje z dne 15. 10. 1963 - list št. 16). Morebitno odškodovanje do polne odškodnine pa ob ugotovljeni odsotnosti temelja za denacionalizacijo (3., 4. in 5. člen ZDen) ni podlaga za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.