Jedro

Pravno varstvo v zvezi s postopki prekinitve prestajanja kazni zapora je zagotovljeno v okviru upravnega postopka, v nadaljevanju pa tudi v okviru sodnega postopka - upravnega spora v zvezi s preizkusom zakonitosti takšnega akta. V okviru rednega upravnega spora (spora o zakonitosti upravnega akta) pa lahko stranka postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zaradi posega v človekove pravice. V tožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 5373/2010 z dne 9. 2. 2010, s katero je bil obsojen na zaporno kazen eno leto in deset mesecev, dne 16. 6. 2010 nastopil prestajanje zaporne kazni. Zaradi zdravstvenih razlogov (ima zdravstvene težave z diagnozo marfanoidni sindrom, osteoporoza, GERB-em, hiatalna hernia z refluksnim ezofagitisom, maligni malinom, ledvične kamne, refleksne sinkope) mu je bilo prestajanje zaporne kazni večkrat prekinjeno, nazadnje z odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij za čas od 22. 4. 2011 do 22. 7. 2011. Dne 14. 7. 2011 je ponovno vložil prošnjo za podaljšanje že odobrene prekinitve prestajanja zaporne kazni. Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (toženec) je prošnji ugodil za čas enega meseca od 22. 7. 2011 do 22. 8. 2011. Ker se z navedeno odločitvijo ni strinjal, je vložil pritožbo, kateri je pritožbeni organ ugodil, tako da je odpravil prvostopno odločbo in zadevo vrnil tožencu v ponoven postopek. Navedena odločba je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 22. 8. 2011. Istega dne se je bil tožnik glede na poziv direktorja zaporov prisiljen vrniti na prestajanje zaporne kazni, čeprav zaradi zdravstvenih razlogov ni sposoben prestajati kazen zapora. Navedeno je bilo direktorju glede na zdravniško dokumentacijo dobro znano, kakor tudi, da se mu je zaradi poškodbe v zaporu zdravstveno stanje dodatno poslabšalo. Meni, da je poziv v nasprotju z določbo tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, ki ga je treba ob pomanjkanju ustreznih določb v 82. členu istega zakona smiselno uporabiti. Poziv predstavlja tudi kršitev 21. člena Ustave RS – varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. Dne 23. 8. 2011 je tožnik v upanju, da bo direktor v zadevi nemudoma odločil, prošnjo dopolnil z zdravniškim potrdilom, iz katerega izhaja, da ni sposoben za prestajanje zaporne kazni. Kljub navedenim okoliščinam pa toženec o zadevi očitno ne bo nemudoma odločil, temveč ga je pozval na prestajanje kazni zapora in ga s tem izpostavil realni nevarnosti, da se ponovno poškoduje. Takšna odločitev ima vse znake zavestnega „nasilja“ nad tožnikom, še toliko bolj, ker je odločitev v nasprotju z določili ZIKS-1, saj bi bilo treba smiselno uporabiti določbo tretjega odstavka 25. člena navedenega zakona, ki določa, da se do izdaje odločbe o prošnji za odložitev prestajanja kazni zapora, začetek prestajanja kazni odloži. Tožnik predlaga, da sodišče v skladu z določbo 66. člena ZUS-1 odloči, da se mu začasno do pravnomočne odločitve v postopku reševanja njegove vloge za prekinitev prestajanja zaporne kazni prekine prestajanje zaporne kazni. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka. Ker nezakonito dejanje še vedno traja, tožniku pa se lahko zdravstveno stanje zaradi narave njegove bolezni v zaporu usodno poslabša, pričakuje, da bo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 66. člena ZUS-1 odločilo brez odlašanja oziroma, da bo po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. Toženec v odgovoru na tožbo ugovarja pasivni legitimaciji, saj bi v konkretnem primeru kot toženec moral biti naveden Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor in ne direktor. Prav tako so v postopkih pred sodišči, ko se kot stranke pojavljajo državni organi, za njihovo zastopanje pooblaščeni pristojni oddelki državnega pravobranilstva. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj goljufije po členu 217/1 KZ in kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 288/1 KZ na enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Med prestajanjem kazni zapora je bilo tožniku prestajanje kazni večkrat prekinjeno, nazadnje od 22. 7. do 22. 8. 2011 na podlagi odločbe toženca z dne 21. 7. 2011. Navedeno odločbo je Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek. Res pri tožniku obstajajo določene bolezenske težave, vendar ZIKS-1 kakor tudi Pravilnik o izvrševanju kazenskih sankcij zavodom nalagata, da se mora zaprtim osebam zagotoviti zdravniška pomoč. Zdravniško pomoč za zapore v Mariboru izvajajo ambulante dr. Adolfa Drolca v Mariboru in so locirane v zavodu in v oddelku v Rogozi. Ambulantno zdravljenje zaprtih oseb se v ničemer ne razlikuje od ambulantnega zdravljenja drugih občanov. Prav tako je zdravstveno osebje takšne ambulante za zaprte osebe edino kompetentno pri njihovi obravnavi. Mnenja zdravnikov takšne ambulante so za zavod prednostna in ne mnenja osebnih zdravnikov. Iz zdravstvene dokumentacije tožnika je razvidno, da potrebuje redno ambulantno zdravljenje. Po stališču sodne prakse pa ni izpolnjen zakonski pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, če iz zdravniške dokumentacije izhaja, da se obsojenec zdravi ambulantno. Vse to, kar se lahko uresniči z ambulantnim zdravljenjem, se lahko zagotovi tudi z ustreznim tretmajem pri izvrševanju zaporne kazni, saj so zavodi za prestajanje kazni k temu izrecno zavezani in v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja obsojenca tudi napotijo na ustrezno bolnišnično oskrbo. V konkretnem primeru ni razlogov, da se tožnikovo zdravljenje ne bi nadaljevalo v sklopu zavodske ambulante in po potrebi terapij, katerih je deležen tudi med prestajanjem kazni zapora. Takšno stališče je povzeto tudi v različnih sodnih odločbah (napr. odločba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IKZ 9/2011/28). Tožnik ima možnost dvakrat tedensko obiskati zavodskega splošnega zdravnika, prav tako se lahko kadar koli pokliče nujno zdravniško pomoč ali dežurnega zdravnika. Na podlagi napotnic pa lahko tožnik tudi obišče zdravnike specialiste zunaj zavoda. Tožnik vsak dan od ponedeljka do petka opravlja v okviru namenskih izhodov samoplačniške fizikalne terapije. Tako iz zavoda odhaja ob 13. uri in se vrača do 21.30 ure. Tožnik je deležen tudi drugih ugodnosti in obravnave. Nameščen je v bolniški sobi skupaj z drugim obsojencem, ki je bil prostovoljno dodatno zadolžen, da mu pomaga in je z njim ves čas zaradi možnosti eventualnega kolapsa. Tožnik v zavodu večinoma počiva, ima možnost uporabe lastnega računalnika, mobilnega telefona, televizije, radia, ves dan se lahko prosto giblje po zavodskem parku. Prav tako vsak vikend koristi proste izhode in sicer od petka od 15.30 ure do nedelje do 20.30 ure. Res je tožnik v zavodu kolabiral, vendar temu niso razlog neustrezne razmere v zavodu. Zavod lahko odloča o prekinitvi prestajanja kazni, ne more pa odločati o odložitvi izvršitve kazni, o čemer odloča sodnik. Do sedaj so se pri odločanju o prekinitvi prestajanja kazni upoštevala zdravniška mnenja, prav tako so bile odločitve izdane v skladu s predpisi, ki urejajo izvrševanje kazenskih sankcij ter v rokih, kot jih navaja ZUP. Glede na to ni mogoče govoriti o zavestnem nasilju nad tožnikom, zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter naloži tožniku povrnitev stroškov postopka. Prav tako predlaga, da sodišče vključi v postopek Državno pravobranilstvo RS kot zakonskega pooblaščenca toženca.

K točki 1. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnik je vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1), ki povzema določbo drugega odstavka 157. člena Ustave RS, zaradi kršitve njegovih ustavnih pravic. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekovo pravico storjen z dejanjem. Pri tem pa je pogoj, da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v primeru, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavanem primeru tožnik zahteva sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v njegovo ustavno pravico po 21. členu Ustave RS (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva). Do zatrjevane kršitve naj bi po njegovem prišlo zaradi poziva toženca dne 22. 8. 2011 tožniku (gre za telefonski pogovor med tožnikovim pooblaščencem in tožencem), da se vrne na prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza ter ker toženec ni nemudoma odločil o tožnikovi vlogi za prekinitev prestajanja zaporne kazni z dne 14. 7. 2011 (potem ko je Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij odpravila odločbo z dne 21. 7. 2011 in zadevo vrnila v ponoven postopek). Po navedbah tožnik imajo navedena dejanja direktorja zavoda vse znanke zavestnega „nasilja“ nad njim, ker je direktorju dobro znano, da tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ni sposoben prestajanja zaporne kazni (kar je razvidno iz zdravniškega potrdila), ter da se je v zavodu že poškodoval in s tem dodatno poslabšal svoje zdravstveno stanje. Prav tako bi naj bila takšna odločitev v nasprotju z določbo tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 (ki določa, da se do izdaje odločbe o prošnji za odložitev kazni zapora, začetek prestajanje kazni odloži), ki bi jo bilo treba v obravnavani zadevi smiselno uporabiti.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik dne 14. 7. 2011 (v tem času mu je bila dovoljena prekinitev prestajanja kazni zapora od 22. 4. 2011 do 22. 7. 2011) vložil vlogo za podaljšanje prekinitve kazni. O navedeni vlogi je odločil direktor zavoda z odločbo z dne 21. 7. 2011 tako, da je dovolil nadaljnjo prekinitev prestajanja kazni zapora za čas od 22. 7. do 22. 8. 2011. To odločbo je Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij z odločbo z dne 18. 8. 2011 odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje z obrazložitvijo, da ni bilo odločeno o vseh zahtevkih ter da je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti zakonitosti in pravilnosti odločitve. Navedena odločba je bila tožnikovem pooblaščencu vročena dne 22. 8. 2011, istega dne se je tožnik po telefonskem razgovoru med njegovim pooblaščencem in direktorjem zavoda vrnil na prestajanje zaporne kazni.

Iz navedb v tožbi in tožbenega predloga (da sodišče začasno do pravnomočne odločitve v postopku reševanja njegove vloge za prekinitev prestajanja zaporne kazni na podlagi vloge z dne 14. 7. 2011 prekine prestajanje zaporne kazni) izhaja, da tožnik v tožbi v bistvu napada postopek prekinitve prestajanja kazni zapora. Navedeni postopek ureja ZIKS-1 v 82. členu, ki določa, da lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena istega zakona). Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev dovoljenja zaradi zdravljena obsojenca lahko traja prekinitev, dokler je potrebno zdravljenje. Zoper odločbo o prekinitvi prestajanja kazni je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve. To pomeni, da je varstvo v zvezi s postopki prekinitve prestajanja kazni zagotovljeno v okviru upravnega postopka, ter posledično v nadaljevanju tudi v okviru sodnega postopka - upravnega spora v zvezi s preizkusom zakonitosti takšnega akta. V okviru rednega upravnega spora (spora o zakonitosti upravnega akta) pa lahko stranka postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik torej ima oziroma bo imel za varstvo svojih pravic učinkovito sodno varstvo v zvezi z dokončnim upravnim aktom, ki bo izdan v postopku odločanja o prekinitvi prestajanja kazni zapora. Iz navedenega razloga je zato sodišče tožbo tožnika zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno meritorno obravnavo, se do zatrjevanih posegov v ustavne pravice tožnika ni opredeljevalo.

Ker je sodišče odločilo, da upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. Vsebinsko obravnavanje o pogojih za izdajo začasne odredbe je možno le ob dopustnosti upravnega spora. Zato sodišče ni sledilo pobudi tožnika, naj po uradni dolžnosti izda začasno odredbo v skladu z določili tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. V zvezi z ugovori toženca v odgovoru na tožbo pa sodišče pojasnjuje, da je v skladu z določbo 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo Vlada Republike Slovenije po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države. Glede vsebine tožbe, kadar se zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine, pa ZUS-1 v 30. členu določa, da je treba v tožbi tudi navesti organ ali uradno osebo, ki je dejanje storila. V skladu z ZIKS-1 je organ, ki je pristojen za odločanje o prekinitvi prestajanja kazni (na navedeni postopek se nanaša očitek posega v človekove pravice), direktor zavoda. Glede na navedeno je torej toženec v primeru očitka nezakonitega dejanja (kadar se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja, se v postopku uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta) direktor zavoda. Glede na specialne določbe ZUS-1 o zastopanju toženca v upravnem sporu, tudi ni pravne podlage za pritegnitev državnega pravobranilca kot zastopnika toženca v tem upravnem sporu, tako kot je predlagal toženec v odgovoru na tožbo.

K 2. točki izreka: Obe stranki sta v postopku zahtevali povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je v skladu z navedeno določbo odločilo, da tožnik in toženec trpita svoje stroške postopka.