Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka je v novem sojenju na glavni obravnavi podala zatrjevani ugovor prekluzije uveljavljanja pogodbene kazni, vendar pa 2. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP izrecno določa, da v novem sojenju ne velja določba 2. odst. 362. čl. ZPP, po kateri smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 1 razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 2.295,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000,00 EUR od 8.10.2009 in od zneska 1.295,00 EUR od 8.11.2009 ter stroškov izvršilnega postopka v delu, ki presega znesek 38,84 EUR in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek; II.) Tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh po vročitvi sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 101,28 EUR.
Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku in uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov. V zvezi z ugotovljeno zamudo opozarja, da zanjo ne odgovarja, saj je nastala zaradi toženčevega (naročnikovega) ravnanja, iz zapisnika z dne 6.1.2010 pa celo izhaja, da bo tožena stranka tožeči stranki izplačala znesek 3.181,00 EUR (med drugim po računu št. 11/2009 in 12/2009, ki sta predmet predmetne pravde). Poleg tega pa je tožnica glede uveljavljanja pogodbene kazni (zaradi zamude) ugovarjala prekluzijo, saj je toženka ni uveljavljala pravočasno. Pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer zamude, preneha, če pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitev obveznosti in če hkrati ne izjavi, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. O tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, toženec pa je v zvezi s tem zgolj navajal, da navedenih računov ni dolžan plačati, ker je tožnica kršila pogodbena določila ter da je bila izpolnitev obveznosti do roka, določenega v aneksu št. 3, bistvenega pomena. Tožnica nikakor ne soglaša z zaključkom sodišča, da ni dokazala, da je do 18.12.2009 izpolnila vse obveznosti, kot so specificirane v prilogi k aneksu št. 3 in da za neizpolnitev ni odgovorna. Od vsega začetka je tožnica zatrjevala, da je bila izpolnitev obveznosti do 18.12.2009 nemogoča prav zaradi ravnanja toženca, ki je, kar tudi sam priznava, enostransko podaljšal rok za izvedbo del do 23.12.2009. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja tista dela iz aneksa št. 3, glede katerih je tožena stranka oporekala pravočasnost izvedbe in podaja obširne trditve v smeri, da je naročeno delo toženi stranki oddala pravočasno, da je glede določenih del slednja naknadno želela določene korekcije in da je v nekaterih primerih tožena stranka bila tista, ki je prišla v upniško zamudo. Zatem zelo obširno povzame oziroma prepiše del svoje tretje pripravljalne vloge, kjer je po lastnih trditvah izčrpno in dokazno podrto navajala, kako je potekalo sodelovanje med strankama ter da je sama izpolnjevala obveznosti, kot je bilo dogovorjeno v aneksu št. 3, glede na kasneje prejeta navodila s strani tožene stranke.
Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Potem, ko se je v obravnavani zadevi na podlagi sklepa VL 2 z dne 7.5.2010, prvotna izvršilna zadeva prevesila v pravdno, je glede na vrednost spornega predmeta (plačilo 4.981,00 EUR s pp), tekel redni postopek, v katerem je sodišče prve stopnje 7.3.2011 prvič izdalo sodbo. Ta je bila po pritožbi tožene stranke s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 2.9.2011 delno potrjena, delno pa razveljavljena – ta del (plačilo zneska 2.295,00 s pp) je bil predmet ponovnega odločanja po sodišču prve stopnje.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, kakršen je obravnavani, ko v ponovljenem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 4.000 EUR (kar je v gospodarskem sporu spor majhne vrednosti, kakršen je glede na 2. točko 1. odst. 481. čl. in 1. odst. 495. čl. ZPP tudi obravnavani spor). Vendar pa je glede na smiselno uporabo 449. čl. ZPP sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ta spor v ponovljenem postopku pravilno vodilo kot gospodarski spor majhne vrednosti (odredba za razpis glavne obravnave in vabilo pooblaščencema obeh strank v sporu majhne vrednosti).
Po določilu 1. odst. 458. čl. v zvezi s 1. odst. 495. čl. in 480. čl. ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in na te ugotovitve sta vezani tako pravdni stranki kot tudi pritožbeno sodišče, je: tožeča stranka vtožuje plačilo dveh računov (št. 11/09 in 12/09) za storitve grafičnega oblikovanja, ki jih je opravila za toženo stranko. Pravdni stranki sta se z aneksom št. 3 dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati navedenih dveh računov, če ne bo tožeča stranka v roku, določenem v tem aneksu, izročila toženi stranki opravljenih del, specificiranih v prilogi navedenega aneksa. Tožeča stranka je zamudila z izpolnitvijo svojih obveznosti, ni do 18.12.2009 (oziroma za določeno delo do 23.12.2009) izročila vseh del, razlogi za zamudo so na strani tožeče stranke.
Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri določitvi sankcije (v obliki neplačila dveh navedenih računov) za nepravočasno izvedbo del po specifikaciji iz aneksa št. 3, za pogodbeno kazen zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti (247. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).
Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopustno; gre za trditve v smeri: da je zamuda pri izpolnitvi nastala zaradi ravnanja tožene stranke; da je naročena dela sama oddala pravočasno; da je glede določenih del tožena stranka želela naknadno določene korekcije in da je tožena stranka tista, ki je bila v zamudi; da iz zapisnika z dne 6.1.2010 izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki med drugim tudi oba sporna računa.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka glede pogodbene kazni zaradi zamude uveljavljala prekluzijo, ker je tožena stranka ni uveljavljala pravočasno, vendar pa o tem izpodbijana sodba nima razlogov. V zvezi s tem je res tožeča stranka v novem sojenju na glavni obravnavi podala zatrjevani ugovor prekluzije uveljavljanja pogodbene kazni, vendar pa 2. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP izrecno določa, da v novem sojenju ne velja določba 2. odst. 362. čl. ZPP (po kateri smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti).
Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).