Jedro

Tožnik trdi, da predkupna pravica Republike Slovenije ne obstaja, kar bi, če bi mu bila omogočena udeležba v postopku, lahko dokazoval. Sodišče se strinja s tožnikom, da je v primeru, če ne gre za varovalne gozdove in gozdove s posebnim namenom in niti za kompleks gozdov, večji od 30 ha, upravna enota dolžna ravnati s ponudbo po tretjem odstavku 20. člena ZKZ, tj. ponudbo mora objaviti na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave. Tako objavljeno ponudbo ima pravico sprejeti vsak interesent za nakup, ne glede na to, ali gre za predkupnega upravičenca.

Glede na navedeno ima tožnik po presoji sodišča pravni interes za udeležbo v postopku, kajti če bi se ugotovilo, da predkupna pravica Republike Slovenije ne obstaja, bi morala biti ponudba, kot izhaja iz petega odstavka 47. člena GZ, objavljena, kar bi omogočilo, da bi jo lahko sprejel. Ali bi v tem primeru lahko uveljavljal predkupno pravico pred drugimi sprejemniki ponudbe v tem postopku niti ni bistveno, saj bi postalo relevantno šele, če bi se izkazalo, da Republika Slovenija nima predkupne pravice in bi bila zato ponudba sploh lahko objavljena. Za to, da je pravni interes tožnika izkazan, zadostuje, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal namen nakupa nepremičnin, kar pa lahko realizira le, če je ponudba objavljena, torej če Republika Slovenija predkupne pravice ne bi imela. Po presoji sodišča ta verjetnost izhaja iz dejstva, da je solastnik nepremičnin, in da je s svojimi dejanji izkazal, da želi nepremičnine kupiti, kar je potrdila tudi prodajalka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ruše št. 330-267/2019-17 z dne 17. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za vstop v postopek odločanja o zahtevi za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom, ki jo je dne 4. 7. 2019 pri Upravni enoti Ruše vložila družba A. d.o.o. ... ter za priznanje lastnosti stranke v tem postopku.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prodajalka B.B. pri naslovnem organu ponudila v prodajo solastniški delež 5/48 tin na nepremičninah *53, 479/2, 479/6, 479/7, 479/8, 469/9, 469/10, 499/2 in 561, vse k.o. ... za ceno 50.000,00 EUR. Organ je ugotovil, da površina nepremičnin presega 30 ha, kar skladno z določbo četrtega odstavka 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) pomeni, da ima pri nakupu predkupno pravico Republika Slovenija. Zato je o ponudbi obvestil družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju A.) kot pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije, ta pa je dne 3. 6. 2019 uveljavljala predkupno pravico in ponudbo sprejela. Zato objava ponudbe na oglasni deski upravne enote in portalu e-uprave sploh ni bila potrebna. Prodajalka je ponudbo sicer 9. 5. 2019 umaknila, ker pa je na ponudbo v razmerju do predkupnega upravičenca vezana, umik na ponudbo, ki je bila že poslana A., ni vplival. 3. Navaja še, da je v zakonitem roku prejel zahtevo A. za odobritev pravnega posla, prav tako pa tudi tožnikovo vlogo, s katero je vložil zahtevo za vstop v ta postopek. Ker z ZG ni določeno drugače, se glede tega, kdo so stranke v tem postopku, uporabljajo določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Po določbi drugega odstavka 22. člena tega zakona so stranke v postopku odobritve pravnega posla vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu z ZKZ in so v predpisanem roku vložili vlogo za odobritev pravnega posla. Iz teh določb in dejanskega stanja v obravnavani zadevi tako izhaja, da sta stranki v postopku B.B. in A., ne pa tudi tožnik, saj ni ne pogodbena stranka in ne tisti, ki bi sprejel ponudbo in v skladu z ZKZ vložil vlogo za odobritev pravnega posla.

4. Po mnenju organa stranka sicer lahko izkaže, da se ima pravico udeleževati postopka tudi na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če izkaže pravni interes. Tožnik je solastnik zemljišč, ki so bila predmet ponudbe, 66. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa res določa, da imajo solastniki pri prodaji predkupno pravico. Vendar je ZKZ glede ureditve prodaje kmetijskih zemljišč v razmerju do SPZ specialen predpis, določba 23. člena ZKZ pa glede prednostne pravice pri nakupu gozdov napotuje na ZG, ki je glede ureditve prednostne pravice pri nakupu gozda v razmerju do ZKZ in s tem tudi SPZ specialen predpis. Iz določb ZG ne izhaja, da bi imeli solastniki predkupno pravico, kar pomeni, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vstop v postopek. Ne strinja se tudi z navedbami tožnika, da se določba četrtega odstavka 47. člena ZG nanaša samo na primere, ko kot prodajalec nastopa izključni lastnik, ne pa tudi, kadar je predmet prodaje solastniški delež, ter je zato kot edinega zakonitega upravičenca treba upoštevati tožnika. S tem, ko tožnik navaja, da bo z vstopom v postopek onemogočil nezakonito odobritev pravnega posla, pa uveljavlja splošno korist in ne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Zato tudi ta navedba ne izkazuje tožnikovega pravnega interesa za vstop v postopek.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, saj meni, da je pravilna in zakonita. Ker gre v zadevi za kompleks gozdnega zemljišča nad 30 ha in je A. ponudbo sprejela, tožniku to, da je solastnik nepremičnin, ne daje položaja stranke niti predkupnega upravičenja. Tožnik svoje predkupne pravice ne more uveljaviti v konkretnem postopku, saj ni ne pogodbena stranka in ne tisti, ki bi sprejel ponudbo na podlagi določb ZKZ. Določba četrtega odstavka 47. člena ZG se namreč uporabi tudi, kadar se prodaja solastniški delež in ne zgolj tedaj, ko se prodajajo nepremičnine v celoti.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je svoj konkretni pravni interes v celoti izkazal. Prodajalka je še pred objavo na oglasni deski umaknila ponudbo, organ pa je napačno ocenil dejansko stanje in obvestil A., da ima v konkretnem primeru predkupno pravico. To je tožniku onemogočilo sodelovanje v postopku in s tem dokazovanje, da je ravno on tisti, ki je sprejel ponudbo in ima obenem absolutno predkupno pravico. Toženka je napačno ocenila, da gre v primeru prodaje 5/48 idealnega deleža parcel za gozdni kompleks večji od 30 hektarov, saj idealni delež, ki ga prodaja prodajalka, znaša zgolj cca 13 hektarov. Poleg tega ZG ne ureja prodaje solastniških deležev, ampak le celotne nepremičnine, tj. v primeru prodaje nepremičnine v solastnini, prodaje vseh solastniških deležev, kajti sicer ima predkupno pravico solastnik. Ker tudi ne gre za varovalni gozd in niti za gozd posebnega pomena, je jasno, da po 47. členu ZG ne obstaja predkupna pravica države.

7. Trdi, da toženka tudi ni pojasnila, kaj naj bi bil kompleks gozda, ki naj bi bil večji od 30 ha in zakaj meni, da gre v tem primeru za gozdno površino, pri kateri ima predkupno pravico država, saj posamična ponujena parcela ni večja od 30 ha, vse parcele, ki so predmet prodaje, pa niso povezane. Tožnik se je priglasil kot stranka v postopku ravno zato, da bi lahko predočil takšno protizakonito stanje, tj. da država v konkretnem primeru ni imela predkupne pravice, in posledično uveljavljal svojo absolutno predkupno pravico. Po 66. členu SPZ ima namreč solastnik nepremičnine zakonito predkupno pravico in ta nedvomno ni sporna. Pri prodaji solastninskega deleža na kmetijskem zemljišču ali gozdu je treba ravnati po ZKZ, po katerem je solastnikom zagotovljena absolutna prednost. Tožnik je sprejel ponudbo prodajalke, ker pa je bila umaknjena, ni mogel konkurirati A., pri čemer slednji sploh ne bi smel biti naslovnik ponudbe, saj država predkupne pravice nima. Zaradi napačno uporabljenega materialnega prava tožnik ni dobil statusa stranke v postopku in ni mogel uveljavljati svojih pravic. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da se s tožbenimi razlogi v celoti strinja. Že od začetka je bilo dogovorjeno, da njen solastni delež odkupi tožnik kot solastnik. Ne strinja se s tem, da bi morala svoj delež prodati državi, ampak ga želi prodati solastniku. Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma poudarja, da je v tej zadevi za odločitev bistveno le, ali je tožnik izkazal pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku odobritve pravnega posla. Zato se do tožbenih navedb, ki presegajo okvir tega postopka, ni posebej opredeljevalo.

12. V upravnem sporu mora sodišče v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka tega člena, na katere mora po uradni dolžnosti paziti ves čas trajanja postopka. Tožnik mora ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni, da si stranka v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj.1 Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 toženko zaprosilo za podatek, ali je že pravnomočno odobrila pravni posel med prodajalko in A., saj si tožnik v primeru, če bi bila odločba o odobritvi pravnega posla dokončna, v tem upravnem sporu položaja ne bi mogel več izboljšati. Ker je toženka sporočila, da je postopek prekinila in bo z njim nadaljevala po prejemu odločitve naslovnega sodišča v tej zadevi in zadevi I U 296/2020, je ugotovilo, da je pravni interes izkazan, saj lahko tožnik v primeru, če sodišče tožbi ugodi, še vedno vstopi v postopek odobritve pravnega posla kot stranski udeleženec.

13. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari torej vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo.

14. Iz izpodbijanega akta izhaja, to pa v obravnavani zadevi tudi ni sporno, da je tožnik solastnik nepremičnin, katerih solastninski delež je prodajalka ponudila v prodajo. Te nepremičnine so po namembnosti gozd, ki ni varovalni in niti gozd s posebnim namenom. Tožnik trdi, da ima na teh nepremičninah predkupno pravico kot solastnik nepremičnin, saj 66. člen SPZ določa, da če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Predkupno pravico mu zagotavlja tudi 23. člen ZKZ.

15. Sodišče se strinja s toženko, da se glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru za ugotavljanje predkupnega upravičenca 23. člen ZKZ ne uporablja. Po drugem odstavku 17. člena ZKZ namreč promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Tožnik zato s sklicevanjem na to določbo svojega pravnega interesa za sodelovanje v postopku ne more izkazati. Enako velja za določbo 66. člena SPZ, saj je treba tudi v razmerju med GZ in SPZ kot lex specialis uporabiti določbe ZG.

16. Po četrtem odstavku 47. člena ZG ima Republika Slovenija oziroma pravna oseba, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena ter predpisov, ki urejajo predkupno pravico na zemljiščih, predkupno pravico pri nakupu gozdov v kompleksu, večjem od 30 hektarjev. Nadalje peti odstavek tega člena določa, da pri prometu z gozdovi iz 43. in 44. člena tega zakona ter prejšnjega odstavka upravna enota o predkupni pravici obvesti pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije, oziroma lokalno skupnost. Če pravna oseba, ki gospodari z gozdovi, v lasti Republike Slovenije, oziroma lokalna skupnost uveljavlja predkupno pravico, objava ponudbe na oglasni deski upravne enote in enotnem državnem portalu e-uprave ni potrebna. Po citiranih določbah imata torej pri določeni vrsti gozdov oziroma kompleksu gozdnih zemljišč v prvi vrsti predkupno pravico Republika Slovenija in lokalna skupnost, sicer pa ima predkupno pravico lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja (deseti odstavek 47. člena ZG).

17. Vendar to še ne pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za udeležbo v konkretnem postopku odobritve pravnega posla med prodajalko in Republiko Slovenijo. Tožnik namreč trdi, da predkupna pravica Republike Slovenije ne obstaja, kar bi, če bi mu bila omogočena udeležba v postopku, lahko dokazoval. Sodišče pa se strinja s tožnikom, da je v primeru, če ne gre za varovalne gozdove in gozdove s posebnim namenom in niti za kompleks gozdov, večji od 30 ha, upravna enota dolžna ravnati s ponudbo po tretjem odstavku 20. člena ZKZ, tj. ponudbo mora objaviti na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave. Tako objavljeno ponudbo ima pravico sprejeti vsak interesent za nakup, ne glede na to, ali gre za predkupnega upravičenca. Razlika je zgolj v tem, da je v razmerju do predkupnih upravičencev ponudba zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti.

18. Po stališču Vrhovnega sodišča2 v postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.

19. Glede na navedeno ima tožnik po presoji sodišča pravni interes za udeležbo v postopku, kajti če bi se ugotovilo, da predkupna pravica Republike Slovenije ne obstaja, bi morala biti ponudba, kot izhaja iz petega odstavka 47. člena GZ, objavljena, kar bi omogočilo, da bi jo lahko sprejel. Ali bi v tem primeru lahko uveljavljal predkupno pravico pred drugimi sprejemniki ponudbe (bodisi po 66. členu SPZ, bodisi kot mejaš) v tem postopku niti ni bistveno, saj bi postalo relevantno šele, če bi se izkazalo, da Republika Slovenija nima predkupne pravice in bi bila zato ponudba sploh lahko objavljena. Za to, da je pravni interes tožnika izkazan, zadostuje, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal namen nakupa nepremičnin, kar pa lahko realizira le, če je ponudba objavljena, torej če Republika Slovenija predkupne pravice ne bi imela. Po presoji sodišča ta verjetnost izhaja iz dejstva, da je solastnik nepremičnin, in da je s svojimi dejanji izkazal, da želi nepremičnine kupiti, kar je potrdila tudi prodajalka. S tem, ko si tožnik prizadeva, da bi vstopil v postopek in onemogočil odobritev pravnega posla s A., torej ne uveljavlja splošne koristi, kot zmotno meni toženka, ampak svojo, na zakon neposredno oprto korist. 20. Iz navedenega izhaja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ko je štela, da tožnik pravnega interesa za udeležbo ni verjetno izkazal. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

21. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Glej G 28/2012, G 29/2012, G 11/2012, G 15/2012, G 16/2012, I U 2524/2017, I U 864/2018, U 535/2008 in druge. 2 Glej sklep X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019.