Jedro

Zvočno ali slikovno snemanje naroka (125.a člen ZPP) je zakonska možnost in ne dolžnost sodišča. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve, ko se je odločilo za možnost iz 124. člena ZPP, da se zapisnik sestavi na način, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.

Poškodba na službenem vozilu je bila posledica škodnega dogodka (ker je vozilo udarilo v neko oviro oziroma zapeljalo s ceste). Za popravilo poškodbe, ki izvira iz škodnega dogodka (prometne nesreče), je bilo predvideno kritje iz zavarovanja avtomobilskega kaska, ki je bilo za službeno vozilo sklenjeno pri F. zavarovalnici, d. d. Toženec tožeče stranke ni obvestil o nastanku poškodbe na službenem vozilu, s čimer je onemogočil uveljavljanje zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot hudo malomarno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.367,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti 500,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da priča A.A. ni izpovedala po resnici, pri čemer tudi ni odredilo snemanja njene izpovedi. Napačno je ugotovilo, da je bil B.B. odgovorna oseba pri tožeči stranki, pri čemer njegove izpovedi ne potrjujejo drugi dokazi. Tudi ni dokazano, da je bil 23. 7. 2013 v službi. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik predujma za izvedbo dokaza z izvedencem ni mogel plačati v celoti. Dokazne vrednosti nima niti izpoved C.C., sodišče pa ne bi smelo zavrniti zaslišanja priče D.D. Navaja še, da je takoj po dogodku obvestil tajništvo tožeče stranke, kot izhaja iz naročilnice, in podal pojasnila po telefonu. Sodišče ni ugotovilo, kakšna naj bi bila škoda zaradi kršitve Pravilnika o izvajanju postopkov javnega naročanja. V konkretnem primeru ni šlo za prometno nesrečo, v zvezi s katero bi bilo potrebno napisati Evropsko poročilo, saj nista bili udeleženi dve ali več oseb in na kraju tudi ni bilo policije. Sklicuje se na 942. člen OZ, da opustitev prijave škodnega dogodka ne more povzročiti izgube zavarovalnih pravic. Tožeča stranka bi torej lahko še danes uveljavljala povračilo škode pri zavarovalnici, a tega ni poskusila. Sodišče je spregledalo, da so bila do spornega dogodka na službenem vozilu opravljena le servisna opravila, ter da sta bila po dogodku zamenjana oba kolesna ležaja, očitno zato, ker sta bila dotrajana. Vztraja, da je šlo za okvaro, kar priznava tudi servis. Škodo bi moral povrniti le, če bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, česar pa sodišče ni ugotovilo. Tožeča stranka ni zahtevala zamenjanih avtomobilskih delov in ni začela postopka pri zavarovalnici, ampak je vložila tožbo leto dni po škodnem dogodku. Če bi zdaj začela postopek pri zavarovalnici, bi bila neupravičeno obogatena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo odrediti zvočno snemanje izpovedi priče A.A. Zvočno ali slikovno snemanje naroka (125.a člen ZPP) je zakonska možnost in ne dolžnost sodišča. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve, ko se je odločilo za možnost iz 124. člena ZPP, da se zapisnik sestavi na način, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Sploh pa toženec v postopku na prvi stopnji niti ni predlagal, da bi se zapisnik o zaslišanju priče A.A. zvočno snemal. 7. Neupoštevna je pritožbena navedba, da toženec ni imel denarja za založitev predujma za izvedbo dokaza z izvedencem. Toženec je ta dokazni predlog umaknil, ne da bi podal predlog za oprostitev stroškov postopka, zato sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče očitati kršitve postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženec, ki je bil pri tožeči stranki zaposlen od 15. 2. 2013 do 14. 8. 2013 kot vršilec dolžnosti direktorja, odškodninsko odgovoren za škodo v višini 2.367,19 EUR. Navedeni znesek predstavlja višino plačila za popravilo službenega vozila znamke ... in ga je po nalogu toženca poravnala tožeča stranka (v dveh obrokih: najprej v višini 1.152,52 EUR na podlagi predračuna, kar je plačal toženec s službeno kartico iz sredstev tožeče stranke, nato še v preostali višini 1.213,67 EUR na podlagi računa, izdanega tožeči stranki). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel toženec navedeno službeno vozilo v uporabi, in sicer tudi 22. 7. 2013, ko je bilo vozilo poškodovano (sprednja desna pnevmatika, premnik in platišče).

9. Odškodninska odgovornost delavcev je opredeljena v 177. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Ta v prvem odstavku določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzroči škodo, to dolžan delodajalcu povrniti. Po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivdna odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila poškodba na službenem vozilu posledica škodnega dogodka (ker je vozilo udarilo v neko oviro oziroma zapeljalo s ceste). Za popravilo poškodbe, ki izvira iz škodnega dogodka (prometne nesreče), je bilo predvideno kritje iz zavarovanja avtomobilskega kaska, ki je bilo za službeno vozilo sklenjeno pri F. zavarovalnici, d. d. Toženec tožeče stranke ni obvestil o nastanku poškodbe na službenem vozilu, s čimer je onemogočil uveljavljanje zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot hudo malomarno ravnanje.

11. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je do poškodbe na službenem vozilu prišlo zaradi okvare vozila in da je bilo zato zavarovalno kritje izključeno. Ker je toženec dokazni predlog za postavitev izvedenca umaknil, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, predvsem na podlagi mnenja servisa, ki je službeno vozilo popravil, pravilno ugotovilo, da je do poškodbe na vozilu prišlo zaradi škodnega dogodka. Ne drži pritožbena navedba, da je servis v navedenem sporočilu zapisal, da je poškodba na ležajih posledica obrabe, ampak da je ta poškodba lahko posledica tako obrabe kot škodnega dogodka, medtem ko so preostale poškodbe gotovo posledica škodnega dogodka. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje glede vzroka za nastanek poškodbe na službenem vozilu je tako pravilen.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec tožeče stranke oziroma pri njej za to odgovorne osebe B.B. ni obvestil o nastali poškodbi na službenem vozilu, s čimer je kršil 14. člen Pravilnika o uporabi službenih vozil pri tožeči stranki. Toženec neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je bil B.B. pri tožeči stranki odgovorni delavec za obvestitev o nastalem škodnem dogodku. To namreč izhaja iz izpovedi prič A.A., C.C. in samega B.B., nenazadnje pa tudi iz njegove pogodbe o zaposlitvi (A10), v kateri je kot delovna naloga delavca navedeno skrbništvo nad službenimi vozili tožeče stranke (4. člen pogodbe). V postopku pa je bilo tudi dokazano, da je bil B.B. 23. 7. 2013 (in tudi sicer cel julij 2013) v službi, kot izhaja iz njegove izpovedi. Nasprotno ne izhaja iz nobenega drugega izvedenega dokaza, toženec pa ni predlagal izvedbe kakšnega drugega dokaza za ugotovitev tega dejstva (npr. predložitve kadrovskih evidenc s strani tožeče stranke). Sicer pa dejstvo, ali je tožeča stranka imela odgovornega delavca ali ne, niti ni bistveno, saj bi toženec tožečo stranko ne glede na to moral obvestiti o poškodbi službenega vozila in ji s tem omogočiti uveljavljanje zavarovanja oziroma sam kot zakoniti zastopnik tožeče stranke poskrbeti za začetek postopka pri zavarovalnici. Tega pa toženec ni storil. Neutemeljeno v zvezi s tem navaja, da je tožečo stranko obvestil takoj po dogodku, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je toženec šele 29. 7. 2013 tožeči stranki (konkretno C.C.) po telefonu naročil, da izda naročilnico za znesek 2.367,19 EUR, oziroma 12. 8. 2013, ko je D.D. naročil, da čim prej plača izdani račun servisa. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da je imel navedeni račun datum zapadlosti šele 28. 8. 2013, to je že po izteku toženčevega mandata kot vršilec dolžnosti direktorja.

13. Toženec v pritožbi neobrazloženo navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedim prič A.A., C.C. in B.B. Te izpovedi so glede relevantnih dejstev (predlog za imenovanje toženca za direktorja ni relevantno dejstvo v tem sporu) skladne z drugimi dokazi. Izvedbe dokaza z zaslišanjem priče D.D. pa toženec niti ni predlagal, zato neutemeljeno očita neizvedbo tega dokaza.

14. Da bi tožeča stranka sklenjeno zavarovanje lahko in morala uveljavljati pri zavarovalnici oziroma, da ga še vedno lahko uveljavlja, predstavlja novo dejstvo, ki ga toženec v dosedanjem postopku ni trdil. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je toženec poskrbel za popravilo vozila in ji s tem dejansko onemogočil, da bi uveljavljala izplačilo zavarovalnine od zavarovalnice. Toženec tem trditvam ni nasprotoval, ampak je navedel le, da je zavarovalno kritje izključeno, ker je do poškodbe na vozilu prišlo zaradi okvare vozila. Uveljavljanje novot v pritožbenem postopku ni dopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje tožencu sicer očita tudi kršitev postopka javnega naročanja pri tožeči stranki, vendar pa pri tem, kot utemeljeno navaja toženec v pritožbi, ne ugotovi, ali je tožeči stranki zaradi takšnega protipravnega ravnanja nastala škoda in v kakšnem obsegu. Sodišče prve stopnje torej v tem delu ni ugotovilo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženca izkazan že zaradi njegove kršitve obveznosti obveščanja tožeče stranke o poškodbi na vozilu.

16. Pritožbeno sodišče posledično drugih pritožbenih navedb (da v konkretnem primeru ni šlo za dogodek, glede katerega bi bilo treba izpolniti Evropsko poročilo; da so bila do spornega dogodka na službenem vozilu opravljena le servisna popravila; da sta bila zamenjana oba kolesna ležaja na vozilu) ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).