Jedro

Vprašanje, kje je naslov strankinega dejanskega prebivališča, je procesno dejstvo. Tega procesnega dejstva sodišče načeloma ne ugotavlja v kakšnem posebnem spoznavnem procesu, marveč tožniku sodna pisanja vroča na naslov, ki ga je tožnik navedel v svojem prvem (otvoritvenem) sodnovarstvenem predlagalnem aktu, tožencu pa na naslov, ki ga je v tej isti vlogi navedel tožnik. Odtlej dalje je obveznost strank, da sodišču nedvoumno sporočijo spremembo naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožnica uveljavlja plačilo stroškov za opravljene odvetniške storitve. Sodišče prve stopnje je najprej zaradi delnega umika postopek delno ustavilo, v preostalem delu pa je vsebinsko odločalo in zahtevku za plačilo 8.805,14 EUR z obrestmi, kot so konkretizirane v točki I. izreka izpodbijane sodbe, ugodilo. Nato je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Pritožnik meni, da bi mu sodišče moralo sodna pisanja vročati na naslov R. 11 v L. Tako je zato, ker je tožeča stranka v pripravljalni vlogi, ki ima elemente tožbe, navedla ta naslov. Vabila za glavno obravnavo dne 17. 10. 2014 toženec na prej navedeni naslov ni prejel. Iz tega razloga trdi, da mu je bila zaradi napačnega vročanja odvzeta možnost sodelovanja v postopku.

V nadaljevanju sodišču očita, da je tožečo stranko pozivalo, naj tožbo popravi. Trdi, da je imela tožnica strokovnega pooblaščenca, zato sodišče tega ne bi smelo storiti, marveč bi moralo „tožbo kot nepopolno in nesklepčno zavreči.“ V sklepnem delu pritožbe uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da tožeča stranka ni priložila pooblastila za zastopanje, čeprav je prav pooblastilo tisti dokument, ki nedvoumno pove, v kakšnem obsegu sta se stranki dogovorili za zastopanje in kako bo potekalo plačilo za opravljeno delo. Trdi še, da je sodišče tožeči stranki prisodilo pravico do plačila za zastopanje nekega C., s čimer toženec nima nič.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodna praksa(2) in teorija(3) sta enotni, da je sodno pisanje treba vročati tam, kjer stranka dejansko prebiva (pojem stanovanja). Namen je jasen: „Vročanje je procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu ustrezno lahko pripravil svojo obramba. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika.“(4)

6. Vprašanje, kje je naslov strankinega dejanskega prebivališča, je procesno dejstvo. Tega procesnega dejstva sodišče načeloma ne ugotavlja v kakšnem posebnem spoznavnem procesu, marveč tožniku sodna pisanja vroča na naslov, ki ga je tožnik navedel v svojem prvem (otvoritvenem) sodnovarstvenem predlagalnem aktu, tožencu pa na naslov, ki ga je v tej isti vlogi navedel tožnik. Odtlej dalje je obveznost strank, da sodišču nedvoumno sporočijo spremembo naslova (145. člen ZPP).

7. Sodišče se torej s procesnim dejstvom naslova dejanskega prebivališča podrobneje ukvarja le tedaj, ko pride do takšnih težav z vročanjem sodnih pisanj, ki jih ni mogoče premostiti niti s kakšno obliko nadomestne vročitve (na primer 141. člen ZPP ali drugi odstavek 145. člena ZPP).

8. V prvem predlagalnem sodnovarstvenem aktu tega postopka (predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine) je tožnik (tedaj še upnik) kot toženčev (tedaj še dolžnikov) naslov navedel T. Prav na ta naslov mu je sodišče prve stopnje sodno pisanje tudi uspešno vročilo. Toženec ni nikoli v postopku trdil, da navedeni naslov ne predstavlja naslova njegovega dejanskega prebivališča. Celo v zadnji vlogi, ki jo je sodišču prve stopnje poslal po glavni obravnavi (glej list. št. 73) je ob svojem imenu navedel ta naslov; enako je storil tudi v prošnji za preložitev obravnave (list. št. 53). Tega, da ta naslov ne bi bil naslov njegovega dejanskega prebivališča, ne trdi niti sedaj v pritožbi.

9. Nobenega razloga torej ni bilo, da bi sodišče odstopilo od domneve, da je naslov, ki je bil naveden v prvem predlagalnem aktu ter na katerega je sodišče tožencu tudi uspešno vročilo prvo sodno pisanje, naslov njegovega dejanskega prebivališča. Razloga za odstop od te domneve v resnici tudi sedaj ni.

10. Res je, da je toženec (tedaj še dolžnik) ob dokaznem predlogu za njegovo zaslišanje, ki ga je podal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, navedel drug naslov (R. 11 v L). A takšno ravnanje še ne predstavlja sporočila sodišču o spremembi naslova (prvi odstavek 145. člena ZPP). Pomeni le to, da je to še en (dodaten) naslov, na katerega mu je mogoče vročati sodna pisanja, ne pa tudi tega, da naslov T., ni (več) naslov njegovega dejanskega prebivališča. Da bi to ne bil, kot rečeno, toženec niti v pritožbi ne trdi.

11. Ker je tako, je bila vročitev vabila na glavno obravnavo na naslov T. (glej list. št. 54) pravilno opravljena v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP. Procesni očitek v pritožbi zato ni utemeljen.

12. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, češ da sodišče ni imelo podlage, da bi toženo stranko pozivalo k dopolnitvi tožbe. Problem nadaljevanja postopka po ugovoru v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine namreč ni le v tem, da je tožba (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) nesklepčna, marveč, da je ta sploh nepopolna. Z nepopolno vlogo pa sodišče mora ravnati v skladu z določbami 108. člena ZPP in tako je ravnalo tudi v tem primeru.

13. Nazadnje je neutemeljen tudi sklepni pritožbeni očitek, češ da bi morala tožeča stranka v dokaz navedb o obsegu mandatnega razmerja priložiti pooblastilo za zastopanje. Obstoj mandatnega razmerja med pravdnima strankama namreč sploh ni bil sporen (tožena stranka je celo gradila na tezi, da je tožnici kot odvetnici delo plačala v gotovini v njeni pisarni – glej 9. točka izpodbijane sodbe).

14. Pritožnik tudi neutemeljeno napada vsebinski del odločitve, ki se nanaša na račun, izstavljen v zvezi z zastopanjem B. in Ž. C. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2013 jasno obrazložila, zakaj posamezne račune vtožuje v okviru mandatnega razmerja med pravdnima strankama. Teh navedb toženec konkretizirano ni izpodbijal (214. člen ZPP). Poleg tega, da je pritožbeno izpodbijanje pavšalno, je tudi prepozno (337. člen ZPP).

15. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s procesnim pooblastilom iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

16. Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Ker je tako, stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Zato je sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa.

(2) Na primer odločba VSL, opr. št. I Cp 1974/2013. (3) Aleš Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, stran 557 do 559. (4) Povzeto po odločbi VSL, opr.št. IV Cp 1974/2013.