Jedro

1. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker je preloženi narok opravilo pred spremenjenim senatom in je v skladu s tretjim odstavkom 302. čl. ZPP obravnavo pričelo znova in ponovilo že izvedene dokaze.

2. V skladu s 103. členom ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore (ZPP). Ravnatelj tožene stranke je v tem postopku imel vlogo stranke in je ob smiselni uporabi določb ZPP o odgovoru na pritožbo lahko predlagal, kakšna naj bo odločitev pritožbenega organa, ravno tako, kot je tožnica to storila v pritožbi zoper izpodbijani sklep ravnatelja tožene stranke.

3. Z zahtevo, da tožnica (prijavljena na oglas za delovno mesto učitelja na dvojezični šoli) znanje jezika narodnosti dokazuje s preizkusom znanja, ki ga mora opraviti pred komisijo, ki jo imenuje minister za šolstvo in šport, ni bila kršena nobena tožničina človekova pravica ali temeljna svoboščina, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določilo petega odstavka 15. člena URS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa sveta tožene stranke opr. št. 202/97, z dne 22.8.1997, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep o izbiri na objavljeno prosto delovno mesto učitelja ekonomije in statistike za določen čas.

Zoper takšno sodbo je laično pritožbo vložila tožnica. Navaja, da je ravnatelj tožene stranke z izbiro kandidatke, ki pred tem nikoli ni poučevala in delala v vzgoji in izobraževanju, kršil hierarhijo izbora, saj je tožnica strokovno tehnična predmeta ekonomijo in statistiko poučevala s polnim delovnim časom že v šolskem letu 1995/96, pogodbeno pa že kar nekaj let pred tem. Navaja, da je ves čas pouk izvajala v dvojezičnosti, tako kot pripadniki madžarske manjšine, s čimer je v praksi dokazala, da izpolnjuje oba razpisna pogoja. Pritožbi je priložila potrdilo o opravljenem preizkusu znanja madžarskega jezika, ki ga pritokandidatka nima. Tožnica opozarja na določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS št. 33/91-I, 42/97, 66/2000) o enakosti pred zakonom. Tožnici je bila kršena pravica do zaposlitve, vendar sodišče prve stopnje te kršitve ni odpravilo, temveč je dalo prav kršitelju, da bo ta lahko povzročal še več kršitev temeljnih človekovih svoboščin in manipuliral z ljudmi, pri čemer uporablja zakone, ki ne slonijo na enakopravnosti obeh narodov. Tožnica navaja, da je kot pripadnica slovenskega naroda v matični državi v podrejenem položaju v primerjavi s pripadniki madžarskega naroda. Zakoni, ki so pisani za pripadnike madžarske manjšine so pomanjkljivi oziroma nepravični, saj ne obravnavajo obeh narodov enakopravno. Pri tem tožnica opozarja na določilo petega odstavka 15. člena URS o tem, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali jo priznava v manjši meri. V pritožbenem postopku pred svetom tožene stranke naj bi bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka, saj naj bi bil sklep št. 202/97 napisan in razdeljen pred obravnavo pritožbe, kar je razvidno iz datumov sklepov. S tem je bila članom sveta šole onemogočena seznanitev z izvedenimi dokazi in jim ni bila dana možnost odločanja na podlagi teh dokazov. V postopku pred toženo stranko se tudi niso presojali listinski dokazi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, saj sta bila na narok dne 18.10.2000 vabljena druga porotnika, kot na predhodne naroke. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, preseglo svoja pooblastila pri tolmačenju zakonodaje ter zmotno in v škodo tožnice ugotovilo dejansko stanje. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica kljub temu, da je že prej poučevala na njihovi šoli, formalno ni izpolnjevala pogoja glede znanja madžarskega jezika kot učnega jezika, kakor zahtevajo predpisi. Tožnica ni končala dvojezične srednje šole oziroma ni opravila preizkusa znanja iz madžarskega jezika kot učnega jezika pred zasedbo delovnega mesta v skladu s 17. in 18. členom Zakona o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. SRS, št. 12/82 in 12/91, v nadaljevanju zakon o uresničevanju posebnih pravic). Obseg, vsebina in način tega preizkusa pa je določen v Pravilniku o preskusu znanja učnega jezika za delavce v izobraževalnih organizacijah v jeziku narodnosti in v dvojezičnih izobraževalnih organizacijah (Ur. l. SRS št. 17/82, v nadaljevanju pravilnik). Potrdilo o opravljenem preizkusu znanja iz madžarskega jezika po programu Ljudske univerze L., ki ga je predložila tožnica, ni izdano na podlagi citiranega zakona in pravilnika, zato tožnica ne izpolnjuje formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta. Tožena stranka je lahko po lastnem preudarku izbrala eno izmed prijavljenih kandidatk, pri čemer ni pomembno, da je tožnica oba predmeta na šoli poučevala že prejšnje šolsko leto in da poleg zakonskih pogojev izpolnjuje še dodatne pogoje (praksa na istem delovnem mestu, akademski naziv, znanje in izkušnje), saj navedeni pogoji niso bili zahtevani za zasedbo delovnega mesta. Pri izbiri kandidatk ni šlo za nikakršno diskriminacijo tožnice. Prav tako ni bila kršena določba tretjega odstavka 49. člena URS o tem, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Tožena stranka zavrača tudi navedbe tožnice glede kršitev določb pravdnega postopka pri odločanju o njeni pritožbi na seji sveta šole. Tožena stranka je z odgovorom na pritožbo uveljavljala tudi povrnitev stroškov postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče tožnici naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem v višini sodnih taks ter da ji povrne stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da na glavni obravnavi 18.10.2000 nista sodelovala ista porotnika, kot na predhodnih narokih, tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Vendar pa okoliščina, ki jo uveljavlja tožnica, sploh ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, saj prvi odstavek 302. člena ZPP določa, da se preloženi narok po možnosti opravi pred istim senatom. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker je preloženi narok opravilo pred spremenjenim senatom, zlasti še, ker je v skladu s tretjim odstavkom 302. čl. ZPP obravnavo pričelo znova in ponovilo že izvedene dokaze.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica uveljavlja neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva. V tem sporu pa so odločilna dejstva, ali je tožnica končala srednjo, višjo ali visoko šolo v madžarskem jeziku oziroma dvojezično srednjo šolo, ali pa študij madžarskega jezika na ustrezni višji ali visoki šoli oziroma, ali je opravila preizkus znanja madžarskega jezika na način, ki ga je v skladu z zakonom o uresničevanju posebnih pravic določil republiški upravni organ, pristojen za vzgojo in izobraževanje. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da tožnica ni končala srednje, višje ali visoke šole v jeziku narodnosti in tudi ne dvojezične srednje šole ali pa študija jezika narodnosti na ustrezni višji ali visoki šoli, ter da tudi ni opravila preizkusa znanja v skladu s pravilnikom. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede domnevnih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbenem postopku pred svetom šole tožene stranke. Okoliščina, da je ravnatelj tožene stranke članom sveta šole ob obravnavi tožničine pritožbe razdelil osnutek zavrnilnega sklepa, ne pomeni kršitev določb postopka. V skladu s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V postopku pred delovnimi sodišči se uporabljajo določbe ZPP, kar pomeni, da je ravnatelj tožene stranke v tem postopku imel vlogo stranke in je kot tak ob smiselni uporabi določb ZPP o odgovoru na tožbo lahko predlagal, kakšna naj bo odločitev pritožbenega organa, ravno tako, kot je tožnica to storila v pritožbi zoper izpodbijani sklep ravnatelja tožene stranke.

Tožnica z ničemer ni utemeljila svoje navedbe, da se v pritožbenem postopku pred svetom šole tožene stranke niso izvajali listinski dokazi, kaj takšnega iz sklepa sveta šole ne izhaja, stranki pa sodišču nista predložili zapisnika seje sveta šole z dne 22.8.1997. Zaradi navedenega teh pritožbenih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da tožnica ni izpolnjevala z zakonom o uresničevanju posebnih pravic določenega pogoja za zasedbo razpisanega prostega delovnega mesta učitelja strokovno teoretičnih predmetov ekonomije in statistike. V skladu s 17. členom zakona o uresničevanju posebnih pravic morajo učitelji, vzgojitelji, varuhi, svetovalni in drugi strokovni delavci za delo v izobraževalnih organizacijah v jeziku narodnosti obvladati ta učni jezik, za delo v dvojezičnih izobraževalnih organizacijah pa oba učna jezika. Tožena stranka je dvojezična izobraževalna ustanova, zato je kandidat za razpisano prosto delovno mesto učitelja ekonomije in statistike moral obvladati oba učna jezika, to je slovenščino in madžarščino. V skladu s prvim odstavkom 18. člena citiranega zakona se šteje, da obvlada jezik narodnosti kot učni jezik učitelj, ki je končal srednjo, višjo ali visoko šolo v jeziku narodnosti oziroma dvojezično srednjo šolo ali študij jezika narodnosti na ustrezni višji ali visoki šoli. Delavec, ki ne izpolnjuje teh pogojev pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena opravi preizkus znanja učnega jezika, pri čemer obseg, vsebino in način tega preizkusa določi republiški upravni organ, pristojen za vzgojo in izobraževanje. Ta je v pravilniku o preskusu znanja učnega jezika določil, da se ta preskus opravlja pred komisijo, ki jo imenuje predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo (sedaj minister za šolstvo in šport). Tožnica preizkusa znanja učnega jezika ni opravila pred komisijo za preskus znanja madžarskega jezika kot učnega jezika, temveč kot dokazilo uveljavlja potrdilo Ljudske univerze iz L., kar pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 17. člena zakona o uresničevanju posebnih pravic. Izbrana kandidatka B. L. je končala srednjo dvojezično šolo kovinarske, pedagoške in ekonomske usmeritve v L., zato se v skladu z 18. členom zakona o uresničevanju posebnih pravic šteje, da kot učni jezik obvlada jezik narodnosti in slovenski jezik.

Pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam o tem, da tožena stranka in prvostopenjsko sodišče ne bi smelo uporabiti določb zakona o uresničevanju posebnih pravic, ker ta krši tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti še pravico do enakosti pred zakonom. V zvezi s podobnimi vprašanji je stališče zavzelo Ustavno sodišče v odločbi U I-94/96, ko se je postavilo na stališče, da dvojezično šolstvo kot posebna pravica avtohtone narodne skupnosti samo po sebi ne posega v pravice pripadnikov večinskega naroda do enakosti pred zakonom. Podobno je v zadevi U I-283/94 odločilo, da določba občinskega statuta, po kateri mora biti podžupan pripadnik avtohtone italijanske narodnostne skupnosti, če je župan Slovenec, ni v neskladju z ustavno določbo enakosti pred zakonom, ker je razlikovanje med kandidati utemeljeno z varstvom avtohtone italijanske oziroma avtohtone madžarske narodne skupnosti. V postopku izbire kandidata za razpisano prosto delovno mesto učitelja ekonomije in statistike ni bilo kršeno ustavno načelo, da so pred zakonom vsi enaki. Načelo enakosti pred zakonom se v postopkih izbire kandidatov za zasedbo delovnega mesta uresničuje tudi na podlagi tretjega odstavka 49. člena URS o tem, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Tožnici je bilo delovno mesto učitelja na dvojezični šoli dostopno pod enakimi pogoji kot izbrani protikandidatki, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da naj bi pri tem šlo za njeno diskriminacijo.

Z zahtevo, da tožnica znanje jezika narodnosti dokazuje s preizkusom znanja, ki ga mora opraviti pred komisijo, ki jo imenuje minister za šolstvo in šport, ni bila kršena nobena tožničina človekova pravica ali temeljna svoboščina, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določilo petega odstavka 15. člena URS.

Glede na to, da je izbrana kandidatka izpolnjevala objavljene pogoje in da tudi ni bil prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa sveta šole tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep o izbiri.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati zahteve tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da naj drugostopenjsko sodišče odmeri stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Res je sicer, da je tožena stranka v dopolnitvi odgovora na tožbo zahtevala, da naj prvostopenjsko sodišče tožnic naloži, da ji povrne vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sklenitve prvostopenjske obravnave, vendar tožena stranka do konca naroka za glavno obravnavo teh stroškov ni priglasila. V skladu z drugim odstavkom 163. členom ZPP mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Zaradi navedenega uveljavljanja stroškov postopka v odgovoru na pritožbo ni mogoče obravnavati niti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni odločilo o stroških postopka tožene stranke, saj jih ta do konca glavne obravnave ni priglasila v skladu z ZPP.

Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot za ta spor potrebni strošek. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni prispeval k pravilni odločitvi v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.