Jedro

Tožnik, ki je zatrjeval, da se je po toboganu spustil tako, kot mu je povedal redar, vse do mnenja izvedenca ni mogel vedeti, da mu redar ni dal pravih navodil, zato je dejstva v zvezi s tem, ko jih je navedel po prvem naroku, navedel pravočasno.

Izrek

Pritožbi toženih strank zoper odločitev o glavni stvari se zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženih strank v odločitvi o stroških postopka se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se pravilno glasi: Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške v znesku 49,80 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati 2.874,29 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za izplačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.

Toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Tožnik se je 6. 8. 2001 hudo telesno poškodoval pri vožnji po toboganu, imenovanem “kamikaze”, v T. p. P. – A. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino v višini 6.673,83 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, kar je tožnik zahteva več pa je zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženima strankama 43,95 EUR stroškov postopka, toženi stranki pa, da povrne tožeči stranki 3.095,90 EUR stroškov.

Tožeča stranka se zoper sodbo ni pritožila. Pravočasno pa sta se pritožili obe toženi stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V zvezi z odločitvijo o temelju odškodninske odgovornosti sodišču očitata nepravilno uporabo določb 286. čl. ZPP. Sodišče ne bi smelo dovoliti navedb tožeče stranke po prvem naroku za glavno obravnavo, ki se nanašajo na krivdno odgovornost toženih strank. Tožnik je vse do spornega naroka uveljavljal le objektivno odgovornost. Tožnika je zastopal pooblaščenec in bi lahko takoj uveljavljal tudi krivdno odgovornost. Zato so zaključki sodišča o tem, da je šlo za nepopolne navedbe tožeče stranke nepravilni, saj je tožeča stranka podala popolnoma nove navedbe. S tem, ko je dopustilo dodatne navedbe še po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijata pa tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče napačno izračunalo uspeh kot povprečni uspeh, saj je tožnik pred koncem obravnave zmanjšal tožbeni zahtevek, vendar pa zmanjšanje ni v ničemer vplivalo na obseg izvajanja dokazov. Zato je potrebno tudi v tem delu odločitev sodišča spremeniti, saj je tožnik uspel le z 49 %. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali podredno, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo toženih strank, v katerem navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo dejstva, ki jih je navedel in da je zato pravilno uporabilo določbo 286. čl. ZPP. Predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena v odločitvi o stroških postopka, v preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Pritožnika s pritožbo sodišču očitata le, da ne bi smelo upoštevati tožnikovih navedb v pripravljalnem spisu z datumom 27. 1. 2009 in na glavni obravnavi 22. 6. 2009, ko je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (ZPP čl. 285) tožečo stranko pozvalo, da dopolni navedbe tako, da bo pojasnila, kakšno odškodninsko odgovornost uveljavlja. Zatrjujeta pa tudi, da tožeča stranka vse do zadnjega naroka ni zatrjevala krivdne odgovornosti. Tožeča stranka je nato pojasnila, da ves čas uveljavlja tako objektivno kot krivdno odgovornost in da je krivdna odgovornost podana v tem, da tožena stranka ni imela navodil v času škodnega dogodka oziroma, da navodila, ki jih je sprejela, niso bila pravilna. Na ugovor toženih stranka o tem, da so te navedbe prepozne pa je še navedla, da teh trditev brez lastne krivde ni mogla podati pravočasno, pač pa šele po tem, ko je izvedenec v mnenju navedel, da navodila v času škodnega dogodka niso bila popolna in pravilna.

Pritožbene trditve o tem, da tožnik pred narokom 22. 6. 2009 toženima strankama ni izrecno očital krivdne odgovornosti, niso utemeljene.

Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da tobogan ni bil varen za uporabo, v nobenem primeru ne bi smel pasti na beton, saj je tobogan uporabljal pravilno, o tem, kako pa se naj varno spušča pa ga je seznanil redar. Dejstvo, da je tožnik navajal tudi objektivno odgovornost, samo po sebi, ne pomeni, da ni zatrjeval tudi elemente krivdne odgovornosti, še posebno, ko je tožnik ves čas zatrjeval, da je spust izvedel po navodilih redarja in da ni nič naredil narobe – torej da ni kriv. Za svoje trditve je predlagal dokaze, tudi izvedenca za naprave vodnih parkov. Tako so že v osnovnih tožnikovih trditvah vsebovani elementi krivdne odgovornosti. Ko sta toženi stranki v odgovoru na tožbo zatrjevali, da ne gre za nevarno stvar in da je tožnik sam povzročil padec, je tožnik v pripravljalnem spisu ponovno povedal, da je povsem pravilno uporabi tobogan v skladu z navodili kopališkega mojstra ter da je vzrok za nesrečo v nepravilni izdelavi tobogana, ki ni bil pravilno skonstruiran. Takoj potem, ko je izvedenec gradbene stroke izdelal mnenje, v katerem je tudi povedal, kakšna bi morala biti navodila, pa je tožnik v prvem pripravljalnem spisu po podanem mnenju navedel tudi, da bi morala biti navodila jasna in ustrezna, da so bila natančna navodila redarjem dana šele po nezgodi in da je sam dobil drugačno navodilo kot bi ga moral dobiti. Naročeno mu je bilo, da mora glavo držati dvignjeno, po navodilih pa bi moral glavo držati na sam tobogan. Različni sta tudi opisa drže za tobogan A in tobogan B. V tem pripravljalnem spisu je natančno navedel, da je tobogan uporablja tako, kot mu je naročil redar, čeprav so bila navodila za pravilen spust drugačna. V tem pripravljalnem spisu torej očita toženi stranki, da bi morala storiti vse potrebno, da bi bila kopalcem zagotovljena varna uporaba tobogana. Torej ponovno zatrjuje krivdno odškodninsko odgovornost. Zato sodišču niti ne bi bilo treba v okviru materialnega procesnega vodstva na zadnji glavni obravnavi pozivati stranke, da se izjasni o obliki odškodninske odgovornosti, ni pa bilo nič narobe, če je to okoliščino še hotelo razčistiti in če je štelo, da so navedbe v tem delu ali nepopolne ali nejasne. Ne gre pa za popolnoma nove navedbe, kot skuša to prikazati tožena stranka glede krivdne odgovornosti.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni prekršilo določbe 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je upoštevalo navedbe tožeče stranke in pravilno uporabilo II. odst. tega člena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik brez svoje krivde ni mogel že od vsega začetka zatrjevati vseh dejstev v zvezi s krivdno odgovornostjo. Sodišče ne sme upoštevati prepozno danih navedb le, kadar je zamudo možno pripisati krivdi stranke, pri čemer pa velja, da se pojma krivde ne sme prestrogo razlagati. Določba 286. čl. ZPP uresničuje načelo koncentracije in pospešitve postopka ter strankam onemogoča zlorabo pravice, vendar pa se po drugi strani stranki ne sme vzeti možnosti, da se v postopku izjavi. Tožnik, ki je ves čas zatrjeval, da je izvedel spust tako, kot mu je povedal redar (sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevim navedbam, da se ni držal pravila, kar se pritožbeno ne izpodbija), do konca prvega naroka ni mogel vedeti, da je redar upošteval napačna pravila niti te nevednosti ni mogoče naprtiti njegovi neskrbnosti. Tožnik tega ni mogel vedeti, vse dokler tega dejstva ni izpostavil izvedenec, zato je utemeljeno takoj, ko je za to dejstvo izvedel, tudi dopolnil navedbe z očitano kršitvijo. Vse to pa je sodišče prve stopnje v sodbi tudi obrazložilo. Zato pritožba ni utemeljena. Drugih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožnik v pritožbi ne izpodbija niti ne izpodbija višine prisojene odškodnine. Tudi očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožnik v pritožbi izrecno ni navedel, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, vendar je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti glede same višine odškodnine preizkusilo ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, določbe čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je še veljal v času škodnega dogodka (in ki se po določbah 1060 čl. Obligacijskega zakonika - OZ uporablja). Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo je upoštevaje vse okoliščine primera ob poškodbah, ki jih je utrpel tožnik, primerna.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh in s tem napačno uporabilo določbo 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino v višini 13.531,52 EUR in kasnejša skrčitev ne more vplivati na spremembo vrednosti zahtevka, sodišče pa je prisodilo 6.673,38 EUR. Tako je uspeh tožeče stranke 49 %, toženec pa 51 %, nakar pravilno opozarjata toženi stranki. Zato je bilo potrebno v tem delu odločitev o stroških spremeniti kot izhaja iz izreka.

Pritožnika sta s pritožbo uspela le v manjšem delu in še to le glede stroškov postopka, zato sama nosita vse stroške pritožbenega postopka (čl. 154/III ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, saj ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (čl. 155 ZPP).